Mož, od katerega je odvisna prihodnost JEK 2

Danijel Levičar je v energetskih krogih čedalje bolj pomemben igralec in "otrok" Nuklearne elektrarne Krško z izkušnjami v javni upravi. Leta 2013 je denimo že vodil Direktorat za energijo na Ministrstvu za infrastrukturo pod ministrico Alenko Bratušek. Je tudi tesno vpet v načrtovanje JEK 2 in poznavalec energetskega trga ter jedrskih tehnologij. Čeprav na vratih njegove pisarne piše poslovni direktor Gen energije, smo se z njim pogovarjali, kot bi bili že avgusta, ko bo zasedel vlogo državnega sekretarja za jedrsko energijo. 

Na eni strani jedrsko energijo jemljemo kot rešitev za energetsko krizo, na drugi strani izkušnje tujih držav kažejo na številne probleme pri gradnji novih reaktorjev. Zamude, podražitve, podcenjevanje stroškov, s tem so se v zadnjih letih soočali v elektrarnah britanski Hinkley point, finski Olkiluoto, ameriški Vogtle. Kaj se lahko naučite iz teh manj uspešnih zgodb?

Iz mednarodnih izkušenj, ki smo jih pregledali v pripravi na izgradnjo JEK 2, smo imeli kar nekaj učnih ur. V deželah, kjer imajo jedrski program dobro razvit – tipičen primer sta Južna Koreja ali Kitajska – imajo razvit dober in zrel dizajn, vzpostavljene dobavne verige, da se elektrarne preprosto kopirajo. Posledica tega pa je, da izvajajo projekte znotraj časovnih in finančnih okvirov. V Evropi, zahodnem svetu, je bila v zadnjih 30 letih luknja. S temi prvimi projekti, recimo francoski Flamanville ali finski Olkiluoto 3, pa skrbijo, da se bodo znova vzpostavile dobavne verige, da se bosta znova vzpostavila znanje in kader. Računamo, da bomo te novo vzpostavljene dobavne verige, to znanje, izkoristili tudi mi. S tem bomo lažje zagotovili, da bo projekt ostal znotraj časovnih in finančnih okvirov. 

Kaj natančno si lahko predstavljamo pod pojmom dobavna veriga pri gradnji jedrske elektrarne?

To je celotna dobava komponent, storitev, da se projekt izvaja v časovnem roku. Tipičen primer takšne pomanjkljivosti v Evropi trenutno so težke komponente. Torej, kako v železarni izdelati reaktorsko posodo, ki tehta več kot 500 ton, pa uparjalniki. Takšne dele je treba naročiti vsaj tri do štiri leta prej, preden se sploh začnejo dela na gradbišču. To je včasih industrija v Evropi znala, a so zdaj nekoliko pozabili na te spretnosti. Ta del energetsko intenzivne industrije smo v preteklosti selili na Kitajsko, v Korejo, na Japonsko. Tam so še te kapacitete, čeprav smo, ko smo šli na ogled za izbiro tehnologije in potencialnega dobavitelja, ugotovili, da tudi Francozi že razpolagajo z dovolj robustnimi dobavnimi verigami. Koristijo jih za svoj program, pa tudi za britanski Hinkley point. 

Kako je pri nas s kadrom, ga imamo dovolj, da se lotimo tako zapletenega projekta?

Vsak tak projekt, sploh pa izgradnja jedrske elektrarne, jasno, da prinese s seboj tudi težave. Modrost vsakega investitorja je, da se iz otroških bolezni predhodnih investitorjev nekaj nauči in da se, po domače povedano, cepiš proti takim boleznim. Znotraj Gen energije namensko izvajamo program zato, da se iz teh napak učimo in da se jim bomo po najboljših močeh tudi izognili. 

Veliko je dilem. Najprej je izbira tehnologije. Potem je še izbira proizvodne moči. Oboje seveda odločilno vpliva na ceno. 

Jedrsko področje napreduje, se razvija, prihajajo nove generacije jedrskih reaktorjev. Večina  reaktorjev, ki trenutno obratujejo, je druge generacije. Na trgu pa se že ponujajo reaktorji tretje generacije in tretje plus. Razlika med drugo in tretjo je predvsem v varnostnih sistemih in nadgradnjah, kar pomeni, da so novi reaktorji boljši pri varnosti in proizvodnji električne energije. Imajo pasivne sisteme, ki v nepredvidenih situacijah ne potrebujejo zunanjega napajanja (kot denimo JE v Fukušimi), ampak izkoriščajo fizikalne zakone gravitacije. 

Kakšne tehnologije bi bile za Slovenijo bile primerne? 

Tehnologija, ki je sprejeta za našo lokacijo, je tako imenovan tlačnovodni tip reaktorja. Trenutno predstavljajo vsaj 70 odstotkov vseh obratujočih jedrskih elektrarn. Tudi NEK je tlačnovodni tip reaktorja. Gre za najbolj preizkušeno tehnologijo, s katero imamo tudi mi več kot 40 let izkušenj, tudi v svetu so to daleč najvarnejši reaktorji. Pomembno je tudi dejstvo, da so na trgu danes najbolj dosegljivi ravno ti tipi reaktorjev. Ko se odločamo o tem, kaj bi bil na naši lokaciji najbolj primeren tip reaktorja, govorimo o tlačnovodnem. Takšnem, ki je dosegljiv in komercialno dobavljiv na trgu. 

Verjetno pri izbiri tehnologije ne boste razmišljali o nekih inovativnih nadgradnjah? Znano je, da tovrstne odločitve lahko tudi podvojijo ceno?

Pri nas govorimo le o preverjenih tehnologijah in neke že imajo referenčno elektrarno. To pomeni, da elektrarne že stojijo in se replicirajo. Tipičen primer je jedrska elektrarna Hinkley point C (prva nova jedrska elektrarna v Veliki Britaniji po več kot 20 letih), kjer gradijo dve enoti hkrati. Druga enota se zaradi izkušenj gradi dvajset odstotkov hitreje in s petino nižjimi stroški. Na to računamo tudi v Sloveniji, glede na to, kakšne resurse sploh imamo. 

Ko so pred 40 leti v omrežje priključili NEK, še ni bilo takšnega razmaha obnovljivih virov energije oziroma vsaj ne tako nestanovitnih virov kot sta sonce ali veter. Ena izmed nalog nove elektrarne bo tudi uravnavanje konične porabe in proizvodnje. Je jedrska tehnologija zmožna hitrega prilagajanja svoje proizvodnje glede na potrebe omrežja, denimo, ko zaradi oblačnosti proizvodnja električne energije iz sonca hitro pade?

Jedrske elektrarne so načeloma zelo fleksibilen vir in omogočajo tudi tako imenovan spremljevalni način delovanja (angl. Load follow). Vendar zaradi same konkurenčnosti proizvodne cene jedrske energije, ki je vsaj v naši skupini daleč najugodnejša, se nam splača, da obratuje v pasovnem načinu in tako zagotavlja stabilnost elektroenergetskega sistema ne samo s količinami energije, ampak tudi z vztrajnostjo. Velikokrat pozabimo, da 300-tonski generator, ki se vrti v elektroenergetskem sistemu, lahko učinkovito ublaži marsikateri šok. Poskrbi, da podjetja ne ustavljajo proizvodnje, da doma ne utripajo luči in podobno. 

Ves čas se omenja tri države, ki so sposobne dobaviti tehnologijo oziroma elektrarno. Ali zaradi dejstva, da se je Evropa odpovedala ruskim in kitajskim dobaviteljem, izgubljamo dodatne pogajalske kapacitete za konkurenčnejšo ceno?

Investitor si nikoli ne želi izgubiti potencialnih partnerjev. Resnici na ljubo pa je tako, da z geostrateškega stališča ta dva dobavitelja danes v Evropi nista zaželena in ju tudi ne poznamo dovolj podrobno. Zato cenovna primerjava ni smiselna. Modeli, ki jih ponujajo Korejci, Francozi in Američani, pa v resnici vsi izhajajo iz enakih konceptov. Gre za tlačnovodne reaktorje, ki imajo svoje zametke v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Vsak pa ima neko posebnost, za katero bo treba oceniti, katera bo najbolj primerna za našo lokacijo. 

Napovedi kažejo, da se bo raba električne energije do leta 2050 podvojila, na drugi strani Nemci svoje nuklearke zapirajo oziroma so jih zaprli. Kako si razlagate nemški model?

To ocenjujem kot ne najbolj pametno potezo. V svetu potekata dva pomembna trenda. Eden je elektrifikacija, drugi je defosilizacija. Oba nas peljeta v smer večje in učinkovitejše rabe električne energije. Jedrska energija s svojo pasovno širino omogoča, da obnovljivi viri še lažje vstopajo v elektroenergetski sistem. 

Zanimivo dejstvo je, da je v finski 11 milijard evrov vreden jedrski reaktor Olkiluoto 3 investiral skoraj izključno zasebni sektor. Tudi pri nas prihajajo pobude iz gospodarstva. Kako bi se pri JEK 2 lahko porazdelil državni in zasebni delež, po kakšnem finančnem modelu se boste zgledovali?

Ko ravno omenjate finski model, imenovan mankala, ki ga koristijo že 80 let pri vseh energetskih virih proizvodnje, ne samo pri jedrski. Njihova energetsko intenzivna industrija je prepoznala v jedrski energiji tako konkurenčen vir, da so bili pripravljeni sami investirati in črpati konkurenčno prednost. To je prepoznala tudi slovenska industrija, kar nas zelo veseli. Toda moram opozoriti, da poslovni in finančni model še nista oblikovana. Smo šele v fazi preučevanja teh modelov, od mankale in pogodbe za razliko (angl. Contract for difference) do regulatorne osnove sredstev (angl. Regulatory Asset Base), ki ga uporabljajo v Veliki Britaniji. Lahko naredimo tudi kombinacijo finančnega modela, ki nam bo  najbolj ustrezal. 

Menite, da sta pri nas gospodarstvo in prebivalstvo sposobna zasebno financirati tako velik projekt?

Težko se opredelim do tega vprašanja, ker nimam vseh podatkov. Preveč smo obremenjeni z visoko začetno investicijo, pozabljamo pa, da je to dolgoživ projekt, ki bo v več kot 60 letih proizvedel velike količine nizkoogljične električne energije. Takšen projekt se povrne že v prvi tretjini življenjske dobe. 

Slovenci imajo na varčevalnih računih 24 milijard evrov. V zadnjem letu se je premoženje zaradi inflacije zmanjšalo za dve milijardi evrov. To je verjetno dobro izhodišče za predstavitev vlaganja v jedrsko energijo?

Verjamem, da bi bilo veliko gospodinjstev pripravljenih vložiti v tak projekt, ni pa moja naloga, niti moja pristojnost, govoriti o tem, kakšen bo poslovni model. To odločitev bodo morali sprejeti na višjem nivoju.

Zanimivo je, da stroški jedrske energije naraščajo (angl. Levelized cost of energy, LCOE), obnovljivim virom, fotovoltaiki ali vetrni energiji, pa upadajo. Zakaj?

Pri jedrski energiji moramo v zakup vzeti dva vidika. Eno je, da nove jedrske kapacitete dobivamo s podaljševanjem obratovalnih dob jedrskih reaktorjev. To smo denimo dosegli tudi z NEK-om, ko smo januarja za 20 let podaljšali obratovalno dobo. To je daleč najcenejši vir in to lahko v naši skupini potrdimo, saj s tem dobivamo konkurenčno prednost. Glede novih enot pa moramo biti spet previdni. Če izberemo preverjeno tehnologijo, ostanemo znotraj začrtanih okvirov.

Kako se bo JEK 2 razlikoval od drugih velikih infrastrukturnih projektov, ki so bili preplačani?

Nameravamo omogočiti soinvestitorstvo. S tem dobimo druge pare oči, ki bodo sonadzirali projekt in jim bo v interesu, da se bo projekt izvajal učinkovito. V investicijo bomo poskušali soudeležiti tudi dobavitelja opreme. Določeni dobavitelji so pripravljeni vstopiti s svojim denarjem. Se pravi, da mu ne bo samo v interesu zgraditi elektrarne, ampak ga bo zanimalo tudi, da bo čim prej v omrežju, da bo čim cenejši in da bo čim prej prinašal prihodek. 

Kako boste upravljali denimo s tveganji podražitev, da jih ne bo spet kril državni proračun?

Težko vam ta trenutek odgovorim, kako se bodo porazdelila tveganja. Jasno pa je, da investitor prevzame tista tveganja, s katerimi lahko upravlja, da tveganja, vezana na izgradnjo, prevzame dobavitelj, da bodo tudi tisti, ki bodo imeli finančne koristi projekta, prevzeli določena tveganja. 

Danes še nastopate v vlogi poslovnega direktorja Gen energije, kmalu boste v Kabinetu predsednika vlade kot sekretar skrbeli za koordinacijo najdražjega projekta v zgodovini Slovenije. Se zavedate, v kaj se spuščate?

Odločitev pred sprejetjem tega izziva je bila težka. Smo pa vsi v jedrski stroki veseli, da sta vlada in njen predsednik prepoznala pomen JEK 2 in potrebe po koordinaciji tega večdeležniškega, medgeneracijskega projekta in da moramo to koordinacijo voditi na najvišjem nivoju. Zavedam se izzivov, ki prihajajo s tega naslova.