'Moški so močnejši, vendar lahko alpinistke natreniramo enak nivo'

Če velja, da imajo dekleta prednost pri športnem plezanju, ker imajo drobnejše, manjše prste in so lažje, je pri alpinizmu ravno obratno. Ta je bolj surov, 'moški šport', večina žensk težje prenaša mraz. Tudi Mariji Jeglič se zdi, da moški in ženske ne bodo nikoli v isti kategoriji, čeprav imamo nekaj vrhunskih alpinistk, ki ji lahko brez slabe vesti postavimo ob bok moških. Ena med njimi, ki jo je izpostavila Jegličeva, je Nemka Ines Papert. Niza vrhunske alpinistične vzpone po vsem svetu, zadnji dve leti pleza v navezi s slovenskim alpinistom Luko Lindičem. "Zmeraj dobijo moški nagrado zlati cepin. In ravno pred kratkim smo se pogovarjali, zakaj ga ni dobilo še nobeno dekle? Dejansko pa smo ženske narejene drugače. Moški so močnejši, jih je več skupaj, bolj so topli, jih ne zebe tako hitro. Vendar ženske lahko natreniramo enak nivo. Sploh v skalnem plezanju, se pravi, ko ni tako zelo mraz," se je nasmejala Jegličeva, ki meni, da bi si tudi alpinistke zaslužile zlati cepin.

'Če plezam v navezi z žensko, se ne morem 'švercati''

Ali je v navezi z žensko plezati drugače kot z moškim, nas je zanimalo. Jegličeva meni, da je to sicer odvisno od ženske in od moškega, vendar po svojih izkušnjah ugotavlja, da ko pleza z žensko, ni potuhe. Druga od druge namreč pričakujeta, da sta enakovredni. "Zdi se mi, da če ženska pleza z moškim, se lahko prej zgodi, da postane udomačena. Sploh če je njen fant, mu reče: ali bi ti to splezal v vodstvu. Če sta dve dekleti, ena pač mora," je razložila in dodala, da je zaradi lastnega napredka bolje, če pleza z dekletom. Sicer pa si s tem pretirano ne beli glave, pleza tako z ženskami kot moškimi.

Politanke presenečenja in Johanca

Sogovornica je splezala kar nekaj prvenstvenih vzponov. Čeprav je vsak zase svoja zgodba, pa ima posebno mesto v njenem spominu dogodivščina, kako sta s Tjašo Jelovčan splezali prvenstveno smer Politanke presenečenja v Albaniji, ko sta bili na odpravi slovenske mladinske alpinistične reprezentance. Goro, na katero sta kasneje splezali, sta si ogledali, kaj dosti pa o njej nista vedeli. "Rekli sva: pojdiva pogledat, če ne poskusiš, ne veš. Plezali sva dva dni. Stena je bila zelo krušljiva, nisva pričakovali, da bo tako. Vsi oprimki, ki sva jih prijeli, so se premikali. Na koncu nama je bilo že vse smešno, pa kakorkoli se to že sliši … Enostavno nama ni preostalo drugega. Govorili sva si: ne smeva pasti na ta klin, ker se bo podrla cela gora. Ne moreš pa kar obrniti. Ko si sredi stene, se moraš rešiti. Ne bi pomagalo, če bi zaganjala paniko in se jezila na soplezalko, ker sva skupaj v istih težavah in morava skupaj rešiti situacijo," je opisala in dodala, da v takih trenutkih veliko vlogo odigra psihološka pripravljenost. Stresanje slabe volje na drugega situacijo samo poslabša. Zato je dobro, da imaš ves čas v glavi, da si s soplezalcem ekipa, meni sogovornica.

Na koncu se je vse dobro izšlo. Preplezali sta 1200-metrsko steno, težavnosti 7+. "Imeli sva se zares dobro in to je pomembno. Ko prideš na tla, si rečeš: o 'zakon', trdna tla imam pod nogami, spim v postelji. Potem si hvaležen za stvari, ki so nam sicer samoumnevne," je poudarila Jegličeva.

Posebej ponosna je še na en vzpon. Od petih preplezanih prvenstvenih smeri s Silvom Karom se ji je v srce najbolj vtisnila smer Johanca v severozahodni steni Planje v Julijskih Alpah. Zato, ker je bila najtežja. "Mogoče se nanjo najprej spomnim zato, ker sem plezala zahteven detajl v vodstvu in se spomnim, kaj se mi je takrat dogajalo," se je spomnila z nasmehom. V čast ji je, da je plezala s Karom, alpinistično legendo. Kot pravi, se je od njega veliko naučila. Blizu ji je njegov pristop plezanja. Običajno ljudje v skalah iščejo najlažje prehode. "Midva sva iskala najtežje, še možne. Iskala sva lepe, čim bolj navpične linije. Nisva vijugala 'cik cak' po najlažjih prehodih. Imela sva tudi malo sreče, da se nama je vse izšlo," je pojasnila.

Zakaj na pot alpinizma?

Jegličeva, 27-letna Ljubljančanka, je svet alpinizma prvič povohala zaradi dedka Toneta Jegliča, upokojenega alpinista, ki so ga klicali Dolgostebelni Tonček. Vsako poletje so del počitnic preživeli na morju, del pa v Trenti v njegovi počitniški hišici. "Ko sem bila stara devet let, me je peljal v Triglavsko steno, v Slovensko smer. Spomnim se, da mi je bilo všeč, vendar potem kar nekaj časa nisem imela stikov s plezanjem. Šla sem v druge vode – deset let sem plesala hip hop – in bila sem v puberteti," se je sogovornica vrnila k začetkom.

Plezanje jo je znova pritegnilo konec četrtega letnika srednje šole. Tokrat je bil glavna spodbuda njen brat, ki je bil v alpinizmu zelo aktiven. Ko so bili poleti z družino na počitnicah na Kornatih, je skakal s plezalnimi čevlji v morje, odplaval do odsekane stene, si v njej zamislil smer in jo splezal. Jegličeva ni razumela, zakaj je tako zabavno, zakaj brat raje izbira steno, namesto da bi šel naokoli po običajni, lažji poti. Zato je poskusila tudi sama: "Izbrala sem neko linijo. Želela sem vedeti, kaj brata tako privlači v steni. Ko sem splezala, je bilo tudi meni zelo všeč. Bili so posebni gibi … rekla sem si: to je tako kot ples, samo še ena dimenzija več, zaljubila sem se v gibe, v svobodo gibanja," je navdušeno pripovedovala Jegličeva.

Tako se je začelo. Tri leta se je nato ukvarjala s športnim plezanjem. Ker pa je bil njen trener tudi alpinist, jo je že zgodaj začel spodbujati, da bi začela plezati v gorah. Sočasno je namreč vse bolj pogosto s starši hodila v hribe: "Vse skupaj se je prepletalo in pred šestimi leti sem šla v alpinistično šolo. Pred tem so me navdušile tudi bratove fotografije – pozimi so plezali neko grapo. Zdelo se mi je tako zelo čarobno. Premišljevala sem: kako lahko sploh kdo to pleza? Tako je divje, to je zame nepredstavljivo." O tem je toliko časa premišljevala, da je naposled sklenila, da se vpiše v alpinistično šolo.

A ni vse steklo zgolj zaradi alpinistične šole. Meni, da je k njeni vertikalni zgodbi prispevala tudi družba. Na fakulteti je namreč spoznala prijateljico Saro Jaklič, ki je hodila na isto fakulteto in istočasno obiskovala alpinistično šolo v Kranju. "Zame je to pomenilo preživljanje časa z ljubimi osebami. Počela sem stvari, ki so mi pri srcu, in enostavno se je zgodilo, da sem bila ves čas v hribih."

Najtežjo preizkušnjo je doživela v Bavarskih Alpah

Tja so se odpravili z mladinsko reprezentanco marca leta 2017. S Tjašo sta načrtovali preplezati 1200-metrsko steno sedme stopnje v dveh dneh. Bilo je toplo, sneg je bil nepredelan oziroma ni bil trd. Vreme je bilo slabo in obe s Tjašo Jelovčan sta imeli tesnoben občutek. Vendar nista bili prepričani, ali imata slab občutek zato, ker je zima in se nista počutili še dovolj suvereni v zimskih razmerah ali je to znak, da bo kaj narobe, in bi bilo bolje, da se podviga ne lotita. Vendar ker je bila tam cela ekipa, sta se odločili, da poskusita. "Razmišljali sva: saj je stena zelo strma in je zato zgoraj zagotovo manj snega. In sva šli. Ko sva bili na majhni, kolikor toliko ravni polici, sva pogledali na telefon. Eden od naših fantov – Matija Volontar – nama je napisal sporočilo, naj takoj pokličeva. Poklicali sva ga in povedal je, da je Domen Petrovčič padel in umrl – oni so ta dan plezali greben. Ohraniti sva morali fokus, čeprav naju je potrlo. Bili sva sredi stene in bila je že noč. Nadaljevali sva s plezanjem, saj sva morali najti primerni prostor, kjer sva lahko skopali polico za bivak, da sva prespali," se je Jegličeva spomnila težkih trenutkov.

Naslednji dan sta plezali naprej. Upali sta, da bo lažje, kot če se vrneta po zahtevnem terenu. Čakalo ju je kombinirano plezanje – s cepini in derezami po mešanem terenu – po skalah in snegu. Smer je bila težka, sneg nepredelan, zato se vanj cepinov ni dalo dobro zapičiti. Poleg tega sta imeli težka nahrbtnika. Štiri raztežaje pod vrhom so ju čakale plošče. "Ni bilo veliko razčlemb. Poleti čez plošče splezaš na trenje. Ker je bil sneg, nisva mogli plezati v plezalnih copatih, ampak sva plezali v derezah. Ker pa je bil sneg nepredelan, dereze niso prijele. Poleg tega naju je ves čas spremljala misel na Domna. Na koncu sva si rekli: ni vredno, da rineva tukaj čez, da se kateri še kaj naredi," je poudarila Jegličeva. Nato sta se z vrvjo spustili nazaj do bivaka in tam prebili še eno noč. Čez noč je sneg toliko pomrznil, da sta lahko normalno sestopili z derezami in cepini. To je bila ena od težkih preizkušenj. Na koncu sta bili resnično veseli, da sta se z gore vrnili živi in zdravi. "Takrat smo se vsi zamislili in za nekaj časa umaknili s hribov in predelali vse, kar se je zgodilo," je povzela sogovornica.

'Strah me je, da bi srečala medveda'

Čeprav so Bavarske Alpe v Jegličevi pustile grenak okus, pa strahu pri plezanju ne čuti: "Pravzaprav ne vem, kaj strah pomeni. Mogoče si ga vsak po svoje predstavlja. Mene zavira samo slab občutek, ki včasih pride, preden grem v hribe. Na primer, če sva zmenjeni, da greva jutri v hribe, me lahko tišči že danes. Potem ponavadi odpovem, čeprav mogoče s tem nekoga pustim na cedilu. Vendar je bolje, da ne grem, kot da bi bilo kaj narobe," meni Jegličeva. Ko pa že pleza in je tako daleč, da vzpon mora izpeljati, potem ne omahuje. Vendar meni, da je to povezano z njenim občutkom. Kajti, če pred plezanjem nima slabega občutka, je prepričana, da bo vse v redu in brez težav pleza. "Tako je bilo v Johanci. Bilo je težko, varovanje je bilo slabo, ampak imela sem dober občutek. In res je bilo vse v redu," je dejala.

Čeprav se je že večkrat znašla v težki situaciji, je še nikoli ni zagrabila panika. Če pa se ji zazdi, da ne bo šlo, se usede v pas in osredotoči na varovanje: "Če vidim, da je pred mano težek del, potem mora biti varovanje zares dobro. Rajši se usedem, kot da bi rinila naprej, čeprav sem tudi že padla. A ker je bilo varovanje dobro urejeno, je bilo vse v redu." Pravega strahu pa ne pozna – vsaj do zdaj ne. "Strah me je, da bi srečala medveda, recimo," se je pošalila.

V čem je čar alpinizma?

Kaj te žene, da vedno znova hlastaš po nebotičnih stenah, ozkih policah, majavih rogljih in vrtoglavih grebenih? Od kod neustavljiva želja po nenehnem dviganju svojih meja in hoji po robu? Jegličeva alpinizem oziroma plezanje dojema in občuti kot svobodo, zato je tako privlači: "Lahko počnem stvari, ki so mi najboljše, in jaz pač rada plezam, v najlepših koncih. To je zame čar alpinizma. Poleg tega ne moreš plezati kar z nekom. Plezam z ljudmi, s katerimi se razumem, saj jim v končni fazi zaupam svoje življenje. Skupaj ustvarjamo zgodbe. Tudi če je samo ena zgodba oziroma sem se z nekom navezala le enkrat, je že nekaj, kar te s človekom poveže. Vsakič, ko grem v hribe, me prešine: vem, zakaj to počnem," je z žarom zaključila Marija Jeglič.