'Montaža dlačic na 3D-čebelo je bila poseben izziv ročnega dela'

Nina Oman živi blizu Radeč pri Zidanem Mostu. Že kot otrok je vedela, da jo veseli vse tisto, kar si človek lahko zamisli, načrtuje in nato oblikuje, izdela. Njeni starši so ji povedali, da je začela ustvarjati že pri šestih letih. Rada je risala, sestavljala lego kocke. "Ko sem bila majhna, smo na primer obiskali neko hišo v Nemčiji, kjer so razstavljali makete. Navdušena sem bila nad njimi. Ali pa Minimundus. Zdel se mi je fantastičen," se je spomnila svojih prvih spoznanj, kaj jo veseli. 

Po končani osnovni šoli ni kaj dosti razmišljala in se je vpisala na srednjo oblikovno šolo. Tam so med drugim izdelovali modele, kar ji je vzbudilo še več navdiha, zato je nadaljevala po tej poti. Pred približno 10 leti je zaključila Akademijo za likovno umetnost, smer industrijsko oblikovanje. "Smer študija je zahtevala tudi 3D-modeliranje in to me je potegnilo. Da ni samo oblikovanje, ampak da lahko tudi fizično nekaj narediš, imaš nekaj za prijeti, pustiš nek izdelek. Ko sem delala preko študenta v podjetju INTRI, sem pomagala pri maketah in takrat spoznala, da mi je tovrstno delo zares zanimivo. Doma pa sem manjše makete izdelovala sama, za hobi. Med drugim sem s pomočjo računalnika zmodelirala bavarski grad Neuschwanstein in ga nato naredila iz piškotov," se je z veseljem spomnila svojega posebnega izziva.

In prav študentsko delo v podjetju INTRI Andreja Žužka, kjer so sicer izdelali 3D-model čebele velikanke, ki se še zdaj bohoti v Dubaju, je Omanovi prineslo največ izkušenj v maketarstvu. "Gospod Žužek je glavno vodilo in vir znanja na področju 3D-tehnologij, prototipiranja in izdelave maket," je izpostavila Omanova. 

Andrej Žužek nam je povedal, da se je radeška oblikovalka že v študentskih letih dobro izkazala v njegovem podjetju. "Že takrat smo jo vključevali v 3D-projekte, saj se v našem podjetju ukvarjamo s področjem 3D-tehnologij in inovativnih rešitev. V vmesnem obdobju je imela Nina druge zaposlitve, v 2021 pa je pričela z lastno ustvarjalno potjo in smo se znova srečali pri projektnem delu. Je vsekakor ena od najboljših poznavalcev procesa 'od ideje do prototipa', tako da se hitro uskladimo in dogovorimo o korakih za izvedbo. Zelo obvlada 3D-programska orodja, predvsem organsko 3D-modeliranje, ki spada med najzahtevnejše načine oblikovanja. Poleg tega je likovnica, tako da v obliko zelo lepo vključuje tudi estetiko in usklajenost," jo je pohvalil.

'Ni tako preprosto, kot bi samo stisnil gumb 'natisni''

Makete so končni izdelki. Koliko dela in truda je v njih vloženega, si laiki težko predstavljamo. Na kaj vse mora oblikovalec misliti, kaj vse mora narediti, da nastane nek izdelek, denimo maketa čebele, gradu, mesta, kliničnega centra, zapora ... Omanova je pojasnila, da delo na računalniku poteka relativno hitro, saj omogoča nešteto popravkov. Spraviti maketo iz virtualnega sveta v realnost, pa je tisto, kar zahteva ogromno časa in priprave. "Ni tako preprosto, kot bi samo stisnil gumb 'natisni', saj napake stanejo in jih je treba pravočasno odpraviti. Na primer, če je volumen materiala poln, ga je treba izvotliti, da varčuješ z materialom. Predvideti moraš, kakšni bodo spoji, kako se bo maketa sestavila, kakšna bo konstrukcija – vse mora sesti na nosilno konstrukcijo. Če ne narediš natančno, potem se napake vidijo. Če bo v maketi elektrika, moraš predvideti, kje bodo luči, kabli ali motorji, da ti ni treba naknadno vrtati lukenj zanje. Pri tem je pomembna komunikacija z ostalo ekipo, ki ti pomaga sestaviti maketo. Oni ti tudi povedo, kakšne materiale se bo uporabilo," je pojasnila. Tovrstni projekti lahko trajajo več mesecev. Za 3D-čebelo so Omanova in ekipa Andreja Žužka vložili več kot 1000 ur oziroma tri mesece intenzivnega dela.

Iz originalne velikosti čebele 1,7 centimetra v 170 centimetrov velik model kranjske sivke

Ideja o 3D-modelu kranjske čebele, ki bi potovala po svetu in bila promotorka čebelarstva ter Slovenije, je vzplamtela v glavi predsednika Čebelarske zveze Slovenije (ČZS) Boštjana Noča. Želel jo je povečati v merilu 1:100 in jo na ta način predstaviti javnosti. "Take čebele na svetu ni! Zdaj imamo dve 3D-čebeli, prva stoji pred Čebelarskim centrom Slovenije, druga pa je mobilna in bo potovala po svetu," je pojasnil Noč in dodal, da je projekt na ČZS sicer vodil Marko Borko.

In kako se je ČZS naposled povezala z Nino Oman in podjetjem INTRI, kjer so se odvijale vse aktivnosti, povezane z izdelavo 3D-čebele. "Izdelovalca INTRI smo dobili povsem po naključju, preko spletne strani, in se takoj ujeli. Izvedba je nad pričakovanji!" je bil navdušen Noč. 

Omanova je svoje delo začela z zbiranjem podatkov o čebelah, kako so videti natančno. "Na osnovi pridobljenih gradiv je pripravila 3D-obliko čebele, jo ustrezno uredila za 3D-tisk in nato tudi pomagala pri dodelavi in montaži fizičnega modela 3D-čebele v velikosti 170 centimetrov. Šlo je večinoma za organsko 3D-oblikovanje, tako da so bili napori kar veliki, da smo sestavili verodostojno 3D-datoteko," je potek dela opisal Žužek.

Vsaj 95 odstotkov avtentična čebela 

Omanova je pojasnila, da je bila osnova povečanemu modelu resnična kranjska čebela, slikana z Micro CT napravo: "Na osnovi tega posnetka, ki ga je pripravil Zavod za gradbeništvo Slovenije, in s pomočjo strokovnega 2D-gradiva, ki ga je priskrbela ČZS, smo izdelali 3D-obliko kranjske čebele, ki je v vsaj 95 odstotkih avtentična. Pri njih sem si lahko ogledala tudi čebelo pod mikroskopom."

Ker je Omanova spoznavala popolnoma novi mikroskopski svet, je bil začetek po njenih besedah zelo težek. Pravi miselni zalogaj je bil, kako pripraviti vse podrobnosti, da bo čebela pri 100-kratni povečavi videti avtentično in prepričljivo. A ta 'globinski' vpogled v kranjsko sivko ji je dal novo in zanimivo znanje o čebelah. "Največje odkritje zame je dejstvo, da je kranjska sivka skoraj v celoti prekrita z dlačicami. Ima jih celo na krilih. Prav montaža dlačic na 3D-čebelo pa je bil poseben izziv ročnega dela. Čeprav na krila jih pa nismo lepili," je izpostavila.

V čebelo vgrajenih več kot 200 različnih 3D-natisnjenih delov 

Zakaj je bilo ročno lepljenje dlačic tako zahtevno, nas je zanimalo? Sogovornica je pojasnila, da imajo čebele dlačice pritrjene pravokotno na trup. "Težko jih je na primer na čebelji nogici obrniti v pravo smer. Če jih prilepiš in se lepilo dlje časa suši, se dlačice lahko povesijo in potem je čebela videti, kot bi bila mokra," se je zasmejala in dodala, da se je tudi Andrej Žužek pošalil. "Rekel je, da bomo zdaj lahko pleše urejali," se je zasmejala ponovno. 

Žužek se je strinjal, da je bilo ročno lepljenje dlačic težaško delo. Poleg tega je bilo izredno zahtevno priti do ustrezne 3D-datoteke in nato vse pravilno sestaviti. "Vgrajenih je več kot 200 različnih 3D-natisnjenih delov, ki jih je bilo treba ustrezno pobarvati. Za čebelo je bilo treba izdelati še zaščitno ohišje iz nosilne konstrukcija in akrilnega stekla ter zagotoviti možnost transporta na različne strani sveta," je izpostavil.

Čebela večinoma narejena iz nylona 

Iz kakšnega materiala pravzaprav je čebela in ali je izdelava draga, nas je zanimalo. Žužek je pojasnil, da zgodba kranjske sivke velikanke ni ravno poceni: "Gre za uporabo najsodobnejših tehnologij 3D-tiska, elektronike, opreme in ostalih materialov, tako da se sam proizvodni strošek giblje okoli 50.000 evrov."

Kot je povedal, je čebela narejena večinoma iz plastike nylon, ki se uporablja pri 3D-tisku zahtevnih industrijskih prototipov in vgradnih elementov. "Krila so iz prosojnega fotopolimera, ki se ga ravno tako uporablja za tisk v industriji. V čebeli je kovinska konstrukcija, ki nosi celotno telo žuželke. V noge so vgrajene palice iz nerjavnega jekla, da je konstrukcija dovolj močna za celotno čebelo. Dodane so LED luči in vrteča platforma, da je predstavitev 3D-kranjice res veličastna in vidna z vseh strani," je opisal podrobno. 

Boštjan Noč pa je za konec pristavil, da je velikanka v Dubaju po besedah njegovih sodelavcev in znancev, ki so se Expa 2020 udeležili, tako za domače kot tuje obiskovalce pravi magnet. "S tem pa je tudi odlična promocija čebel, čebelarstva in Slovenije," je zadovoljen še danes.