KOMENTAR: Moj nečak je igral proti Barceloni

Včasih sem navijala za Brazilijo, prepričana, da vsak normalen človek navija za Brazilijo. Dokler nisem na nekem prelepem jadranskem otoku brez prometa, z eno gostilno, kjer nas je tistih 50 turistov gledalo finale svetovnega prvenstva 2014, doživela pretres. Kar naenkrat sem ugotovila, da prav vsi razen mene navijajo za Nemce in potem so rjoveli ob vsakem od sedmih golov. Bilo je grozno.

Všeč mi je bila tudi Nizozemska z Rijkaardom, Guulitom, s Seedorfom, pa potem s Kluivertom, ki pa je z leti postajala vse manj pisana, vse bolj dolgočasna in vse slabša. Potem sem se navdušila nad Španijo, posebej v časih profesorjev Inieste in Xavija ter mladega El Nina. Nacionalistični katalonski prijatelji so bili ob tem zgroženi, čeprav je v reprezentanci bilo vedno pol ekipe Barcelone, so Španiji privoščili vse najslabše. Ja, nogomet je tudi politika. In še marsikaj.

Kanček tega, kakšen posel je, sem videla ob nogometnem obisku v Barceloni. Otroški ekipi enega izmed slovenskih klubov, kjer je takrat igral tudi moj nečak, je uspel veliki met. Dogovorili so se za prijateljsko srečanje s podmladkom Barcelone na enem izmed njihovih številnih igrišč v Barceloni.

In dobro smo se borili v prvem polčasu, potem pa dobili pet golov na hitro.

Zvečer smo šli še na veliko tekmo, kjer je Barca tekmecem prav tako nasula pet golov, bili smo navdušeni. Naslednji dan smo šli zapravljat premoženje v uradno trgovino, kjer so bile otroške majice z logom po 120 evrov. Ko smo videli, da vsi tam okoli vzneseno dirjajo v eno smer, smo šli za njimi in za rep oziroma za kodre Carlesa Puyola ujeli zvezdnike, ki so šli na trening.

To je nogomet, poleg politike tudi ljubezen. In denar.

"Sile, ki oblikujejo sodobni nogomet v nekaj večjega, boljšega in bolj moralno bankrotiranega kot kadar koli doslej, so enake kot tiste, ki so vse drugo pognale v zrak. Ko spremljaš šport, se hkrati tudi učiš o oligarhih, nafti, korupciji, medijih, navijaštvu, politiki in financializaciji, torej splošni prevladi denarja na vseh področjih," pravi Tim Murphy, novinar pri Mother Jones.

Vsi vemo, da je bil nogomet na začetku šport za proletarce, kjer se prav veliko denarja ni vrtelo, zato pa je bilo veliko kričanja, piva in pretepanja. Nogomet je bil način za tisoče in tisoče mladih fantov, da se spihajo v športu, morda pa tudi kaj zaslužijo.

76-letni nogometaš iz Pušče, eden redkih romskih nogometašev, ki je igral tudi v nemški ligi, nam je pripovedoval, da je za eno leto igranja dobil 18 tisoč takratnih mark in zanj je to bilo, kot bi zadel na loteriji.

Potem pa se je pojavil Abramovič in kupil Chelsea. Pa nepredstavljivo bogati Katarci PSG, pa Saudijci z domnevnim naročnikom umora novinarja Džamala Kašodžija vmes, Newcastle. In tako naprej. Navijači pa v glavnem hočejo gole in zmage.

Vmes je Katar tudi dobil svetovno prvenstvo.

Vedno znova lahko gledamo in beremo, zakaj je to zelo narobe. O tujih delavcih, ki so v nepredstavljivi vročini v napol suženjskih razmerah noč in dan gradili stadione in ostalo infrastrukturo. Pri tem jih je ogromno umrlo.

Med edinim obiskom podobno bogate in delujoče države v Dubaju se spomnim večernega vračanja iz enega izmed številnih trgovskih centrov. Med vožnjo, ko ravno razmišljaš, ali ne bi bilo morda vendarle zabavno preizkusiti pokrito umetno smučišče znotraj centra, kar naenkrat opaziš nekaj razdrapanih kombijev. Izstopajo med samimi bleščečimi limuzinami. Ko pogledaš bolje, skozi šipe vidiš na smrt izmučene obraze, delavce vozijo ven iz mesta za nekaj ur počitka. Nelagoden občutek.

Mnogi tudi opozarjajo, da istospolni nimajo nikakršnih pravic, nasprotno, grozijo jim hude kazni.

Ko se je skušalo nekaj nogometnih reprezentanc solidarizirati z njimi in nositi posebne trakove z napisi One love, jim je Fifa zagrozila s kaznimi. In so popustili, čeprav so nemški reprezentanti vendarle izvedli gesto upora.

Fifa se menda boji, da bi politika vdrla na igrišča. Po eni strani jih lahko tudi razumemo, kaj če bi si kakšna reprezentanca želela namesto One love nositi napise One reich ali kaj podobnega. Ampak gre za to, da pravice istospolnih niso politika, ampak so človekove pravice. In zavzemanja za njih ne bi smeli sankcionirati.

Marsikdo prvenstvo v Katarju postavlja v širši kontekst. V smislu, da je tudi prejšnje prvenstvo v Rusiji potekalo po aneksiji Krima in če smo pri človekovih pravicah, jasno je, da tudi tam skupnosti LGBT ne cvetijo kot rože.

Kaj pa olimpijada na Kitajskem ali pa svetovno prvenstvo v nogometu 1978 v Argentini, ko je hunta že vadila svojo oblast na levičarskih študentih in študentkah z zapiranji, mučenji in specialnostjo, metanjem živih ljudi iz helikopterjev v morje?

Nogomet, pa tudi druge množične športne prireditve so priročni za beljenje ugleda držav. Katar pri tem ne varčuje. Najeli so Morgana Freemana za otvoritev. Odzivi so bili ogorčeni, nekateri tudi bizarni, nekdo je zgroženo zapisal, kako moreš, pa ti si ja igral Nelsona Mandelo.

Najeli so Davida Beckhama, kupili pa so tudi samega velikega Lionela Messija.

Boleče je to. Prvenstvo bi moralo biti tudi v duhu verjetno zadnjega epskega dvoboja, morda največjega takšnega v zgodovini, med dvema velikima rivaloma Messijem in Ronaldom.

Pa nekako ni.

Ronaldo ima svoje diva izpade, Messi je strl srce marsikoga že s prehodom v PSG, pa potem z izsiljeno zlato žogo, ko bi jo moral dobiti Lewandovski, za povrh pa še udinjanje takšnim režimom.

Ob vsem zapisanem o Katarju je sicer kar malo čudno, kako v ozadju so očitno vsem bolj kot ne dolgočasne okoljske teme. Kakšen je izpust na tisoče letal z navijači, pa koliko energije gre za hladen vetrc, ki stalno piha na nogometno travico. Ampak tudi mi, ki smo tako osveščeni, priznajmo, če bo ena lepa varianta za Kanarce poceni let pa polpenzionček, ne razmišljamo o ogljičnem odtisu našega dejanja.

Nogomet je odraz nas in našega sveta.

Včasih, ko na primer stadion kot iz enega grla zapoje "You will never walk alone", ga imaš še vedno zelo rad.

Ali pa ko iranski reprezentanti z molkom protestirajo proti nasilju svojega režima, se jim pokloniš za pogum.

Nogomet samo v Evropi prinese vsaj 100 milijard letno, denar imajo vsi zelo radi, tudi (pre)bogato plačani igralci seveda. Pa glavni nogometni odločevalci. Vse to pa omogočamo mi, gledalci, ki ljubimo igro in igralce in oproščamo.

In na koncu še vedno čakamo na pravljico na igrišču, na tisto potezo več, o kateri se bo govorilo še dolgo po tem, ko bodo delavci in človekove pravice (znova) pozabljeni.