'Moj čas se še ni iztekel, še me čaka življenje, in to lepo!'

Ko so jo zaradi neznosne bolečine in otekline na obrazu z visoko vročino pripeljali na stomatološko kliniko, so ji najprej naredili luknjo v obraz, vstavili dren in upali, da bo to rešilo zaplet. Pa ga ni. Uršino počutje se je še naprej slabšalo, rana v ustih se ni in ni zacelila, zaradi slabokrvnosti je dobila transfuzijo, izgubila je vid. Ne spomni se podrobnosti, ve le, da se je zbudila na onkološkem oddelku, kjer so ugotovili razlog njenih težav. Ne modrostni zob, temveč akutna mieloična levkemija.

"Kaj, raka imam? Kakšna levkemija? Ne, to ste se zmotili," je o svojih prvih mislih po diagnozi razmišljala Urša. Ker se zdravniki niso zmotili in so se v njeni krvi res začele nezadržno razraščati neštete nefunkcionalne celice levkocitne vrste, torej nezrele bele krvničke, ki so izpodrivale zdrave celice v kostnem mozgu, se je Urša takoj znašla na kemoterapijah.

Predstavljajte si, da v nekem trenutku ne vidite več, izgubite lase, imate izmaličen obraz zaradi neprestanih infekcij na zobovju, poleg tega pa le kakšnih 20 odstotkov možnosti, da preživite.

Svojo pot do ozdravitve opisuje čustveno, še danes, po desetih letih, ni lahko podoživljati vseh težkih trenutkov, ki jih je doživela takrat mlada mamica, danes pa zdrava ženska, ki deli svoj svet zato, da bo komu od tistih 60, 70, ki jih vsako leto postavijo diagnozo akutna levkemija, lažje.

Vid se ji je povrnil kmalu po kemoterapijah, lasje so zrasli (tudi če ne bi, pravi), obraz pa ni več tisto, kar je bil. A zahvaljujoč darovalcu kostnega mozga se danes lahko spet crklja in igra s sinom in uživa v dneh, ko jo boža sonce.

Ne morem nehati razmišljati o darovalcu, ki ji je rešil življenje. Kdo je, se ne ve, podatki so anonimni, a vendarle. Kaj je bolj človeškega od tega, da nekomu rešiš življenje? Vsak, ki bi želel postati darovalec kostnega mozga oz. krvotvornih matičnih celic, se lahko vpiše v register Slovenija Donor in se pridruži več kot 30 milijonom darovalcev z vsega sveta. Najprej vam bodo odvzeli le nekaj mililitrov krvi in vas vključili v bazo. Šele ko in če bo vaš vzorec ustrezal kateremukoli bolniku na svetu, vas bodo poklicali na nadaljnje teste in odvzem. Postopek je enostaven v primerjavi z vsemi mukami, ki jih prestajajo bolniki.

"Težko je, ko veš, da ti življenje lahko reši le tuja oseba, darovalec. Nemočen si," razlaga Urša, ki nam svojo zgodbo lahko pove zato, ker nekoga ni bilo strah neznanega, ki je pogumno skočil v bazen darovalcev in bo do konca svojega življenja živel z zavedanjem, da je nekomu podaril še eno priložnost.

Urša pravi, da jo je levkemija naučila ceniti male stvari, uživati vsak dan znova in se učiti sprejeti sebe takšno, kot je.