Akcija uspela. Štiri mladičke poškodovane štorklje premestili v zavetišče

Dušan Dimnik, prostovoljec Slovenskega centra za obročkanje ptic, se je ravno odpravljal obročkat štorklje v gnezdu na strehi župnišča v Cerkljah na Gorenjskem, ko je izvedel, da je njihova mamica poškodovana.

Lokalni župnik je namreč Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) obvestil, da je na dvorišču štorklja, ki ne more zleteti na dimnik. Direktor DOPPS Damijan Denac jo je prišel pogledat in jo odpeljal na Kliniko za male živali v Ljubljano. Tam so ugotovili, da ima polomljeni dve kosti na perutih (krokarnico in ključnico) in bo za okrevanje potrebovala dva ali tri mesece. "Težava je v tem, da zdaj ne more hraniti svojih mladičev, samec pa tega sam ne zmore. Zato bodo mladički, če jih ne premestimo, poginili," je pojasnil.

Ko je naš sogovornik predsedniku DOPPS dejal, da bi tako mamico kot mladičke vseeno obročkal, ga je ta prosil, da bi spotoma še nahranil mladiče. "Rekel sem, da tega ne morem, bom pa govoril z županom. Poklical sem ga, mu povedal zgodbo, on pa je uredil, da bodo danes prišli delavci Elektra s košaro in mladičke vzeli iz gnezda. Denac jih bo odpeljal v zavetišče, jaz pa jih bom spotoma še obročkal."

Ko bodo mladički dorasli, jih bodo vrnili nazaj v naravo, da bodo lahko odleteli, a svoje mame ne bodo več videli. Jeseni bodo štorklje odletele na jug Afrike, do Cape Towna, še pojasni Dimnik. Starejše se vsako leto vrnejo, mladički pa tam ostanejo štiri do let pet, da spolno dozorijo, nato se vrnejo na približno na isto območje. "Letos smo celo dobili podatek, da se je eden od mladičev vrnil po petih letih in ima zdaj tu že svoje mladičke." Skupina štorkelj se na 5000 kilometrov dolgo pot iz Slovenije poda v dveh jatah, skupaj po 50 do 100. "Letijo skupaj, da si režejo pot, podobno kot kolesarji."

V Sloveniji obročkamo do 160.000 ptic letno

Obročkanje ptic postaja vse bolj razširjeno, to počne vse več držav, ki si med seboj izmenjujejo podatke o tem, kako se ptice gibljejo. V Sloveniji to opravlja Prirodoslovni muzej Slovenije, v okviru katerega s 50 prostovoljci deluje Slovenski center za obročkanje ptic (SCOP). "Obročkovalcev po svetu je ogromno, pri nas to počnemo od leta 1921. Včasih je bilo ptico treba ujeti, da si lahko prebral oznake na obročku. Štorklje pa ne morete ujeti, razen, če jo ustrelite. Zdaj so obročki drugačni, dajemo jih nad kolena, številke pa so tako velike, da jih z daljnogledom lahko odčitamo na 20 ali 30 metrov," še pojasni Dimnik.

SCOP obročka 160.000 ptic letno, kar je ogromno, glede na to, da je prostovoljcev samo 50. "Jaz jih obročkam na Gorenjskem, okoli tisoč na leto. Pri nas je trenutno devet gnezd s štorkljami – na Mlaki pri Kranju, v Tenetišah, na Oleševku, kjer jim je občan sam postavil drog, v Cerkljah, Vopolju, Spodnjem Brniku, v Lahovčah, Komendi in v Žabnici, kjer je ljubitelj ptic lani sam postavil drog in so letos v gnezdu že mladiči. To je zanimivo, takih ljudi je premalo!" je še povedal.

In kako poteka obročkanje? "Gasilci pridejo z največjo lestvijo, se zapeljejo v bližino gnezda, jaz pa splezam gor, mladiča primem in mu nadenem obroček. To lahko storim, ker še ne zna leteti. Mladičke se namreč obročka, dokler ne odletijo, kajti potem jih nihče več ne more ujeti."

Na vprašanje, ali so mladiči ob takšnem človekovem pristopu kaj prestrašeni, Dimnik odgovori: "Včasih je veljalo, da se gnezda ne smemo dotakniti, saj se mu potem ptica ne bo več približala, a to ne drži. Takšna opozorila so bila namenjena otrokom, da niso vsega prebrskali in se dotikali jajc oz. mladičkov, jih pobirali ven in prestavljali … Samica in samec najdeta gnezdo, tudi če ga vi prestavite za deset metrov, pogoj je samo, da se mladiči oglašajo. Oglašati pa se začnejo po petih, šestih ali sedmih dneh."

Občina je danes organizirala dostop do gnezda in s strokovno pomočjo DOPPS omogočila premestitev mladičev v zavetišče.

Štorkljino gnezdo lahko v premeru meri tudi meter in pol, tehta pa kar do pol tone, še pove Dimnik. "Kjer je gnezdo, mora biti ravna ploščad. Včasih so štorklje dobile prostor za gnezdo na ravnih dimnikih, ki pa jih zdaj ni več, zato jim poskušamo pomagati s stebri s ploščadmi in stojišči stran od hiš, kamor z dvigali premikamo gnezda. Če vam gnezdo naredijo na hiši, se namreč lahko kar izselite, tako močno to smrdi. Večina gnezd, ki smo jih prenesli, se je prijela in ljudje zdaj lahko normalno živijo," je zaključil.