Mladi zdravnik, ki je postal pisatelj in podrl prodajne rekorde

V svojem slogu je David v tednu, ko je njegova prva knjiga podirala rekorde, še dežural, tudi na intervju se je pripeljal s kolesom naravnost iz kliničnega centra, zato ne preseneča, da je velik del knjige posvečen prav njegovi službi. To ni igra besed: začetek vsega je bil res prav na začetku epidemije, ko je prvi potrdil prvi primer covida pri nas.

"Vedel sem od otroštva, da bi rad pisal, ampak ko se mi je to zgodilo, sem se pa res počutil kot v nekem filmskem scenariju," pravi David Zupančič.

A lahko bi rekli, da je bilo pisanje Davidu v resnici položeno že v zibelko, saj je vnuk in sin pisateljev. Prav oče in žena sta bila vedno prva bralca in ocenjevalca njegovih zapisov Življenja v sivi coni.

"Povedala sem mu, kot sem si mislila, sicer velikih pripomb nisem imela, ker se mi je že takoj zdelo fenomenalno," nam opisuje Davidova žena.

Knjiga je "duhovita in pretresljiva, pa tudi resnična. Rekel bi, da je ene vrste umetnina, hkrati pa tudi dokument časa. In ti časi niso bili enostavni," pa pojasnjuje njegov oče.  

Knjiga ni le za zdravnike ali za bolnike – in prav slednji, skupaj s svojci, zdravstveni sistem vidijo le z ene plati, David pa v svoji knjigi razkriva tudi ozadje – "kako je v sistemu, ki že desetletja kliče po reformi, prostorih, ki še dlje od tega niso videli prenove, krmariti med gnečo ljudi, ki potrebujejo tvojo pomoč, so v stiski, nejevoljni, jezni nate, ker si pač tam".

"Ta prostorska stiska je tudi izjemna stiska za tistega, ki tam dela, ker mora vse delati zanesljivo, ničesar ne sme pozabiti, vse mora biti po protokolu, nenazadnje po neki etični, dostojanstveni drži tudi do bolnika," opisuje razmere David Zupančič.

Vmes se velikokrat, predvsem nehote, zgodijo tudi zelo zabavne anekdote, ki vas bodo do solz nasmejale, ima pa delo v bolnišnici več resnih, tudi težkih dni in zgodb, ki se vedno ne končajo srečno.

"Želim opisati stvari, da ljudje tudi vidijo, kako je v resnici. Res je, da imamo uniforme in smo medicinske sestre, zdravniki ... Ampak si tudi človek, ki čuti, v katerem se nabira in mu je tudi težko. Seveda nihče od tistih, ki dobi klic, da mu je umrl oče, nikoli ne bo pomislil, da je 'bogi' ta, ki novico sporoča. Je pa dejstvo, da je težko tudi tistemu, ki kliče," se izpoveduje Zupančič.

Da družina igra pomembno vlogo tudi v Davidovem življenju, je jasno že iz njegovih objav na Instagramu, zdaj je starševstvo dobilo tudi posebno poglavje v knjigi.

"Zelo mi je všeč tisto o dojenčku, kako ga uspavati. Všeč mi je tudi tisti del o motivaciji," pravi njegova žena.

"Ko pa sem enkrat začel prevzemati odgovornost za svojo motivacijo in poiskal, zakaj sem tam, kjer sem, pa sem se začel redno vzpodbujati. Brez tega, mislim, da bi že začel delati kakšno drugo službo. Želel sem tudi opisati moj proces, kako ostati motiviran v teh izrednih razmerah," pojasnjuje Zupančič.

Kako je David zaljubljen v svoj poklic, ne more uiti niti najbolj površnemu bralcu. Čeprav dela v sistemu, ki potrebuje korenite izboljšave, in je izkusil spoštovanje, prestiž in vrhunske razmere za delo zdravnikov v Ameriki, ne bi nikoli zamenjal.

"Določene stvari moramo spremeniti, in to hitro. Je pa vseeno prav, da imaš celostno sliko. In to je kdaj težko, ko si emocionalen in ko te nekaj moti. Ampak moramo vedeti, da veliko stvari delamo prav. Nikoli ne bomo imeli tako lepih bolnišnic in toliko bogatih zdravnikov, ker to ni možno."