Kako bi na kratko ocenili aktualni položaj delavcev pri nas? Se ta občutno slabša in v katerih dejavnostih je stanje najbolj zaskrbljujoče?
Zelo različno je. Najslabši položaj je zagotovo v tekstilni in čevljarski industriji, del lesne industrije in gradbeništvo. Če v prihodnje ne bo prihajalo do gospodarske rasti, je ogroženih nekaj 10.000 delovnih mest, brezposelni pa bodo živeli še slabše kot delavci z nizkim osebnim dohodkom.
Prvi maj letos skorajda sovpada z novim zakonom o delovnih razmerjih, vlada je z njegovim sprejemom zadovoljna. Ste zadovoljni tudi vi?
Vlada je verjetno zadovoljna, saj je do zakona prišlo po dolgotrajnih pogajanjih. Z njegovim sprejemom je izpolnila tudi eno veliko obvezo do Bruslja...
Sami sindikati z njim nismo najbolj zadovoljni. Gre za kompromis, pogajanja so bila dolga, zahtevali smo neke spremembe in v tem trenutku je to najboljša rešitev, ki smo jo lahko dosegli... Vendar če bodo delavci za svoje tožbe in pravice še vedno čakali pet do devet let, potem zakon ne bo ničesar razrešil.
Nov problem, ki so ga prinesli t.i. moderni časi, je delavska solidarnost. Kot kaže je razhajanj med zaposlenimi vse več, na eni strani so beli ovratniki - zdravniki, učitelji in drugi dobro izobraženi ljudje z dobrimi zvezami, na drugi pa delavci v gospodarstvu. Ali tudi vi opažate te razlike?
Moram reči, da solidarnosti, kot enega od motorjev za delo sindikatov, skoraj ni več. Nihče nikomur več ne zaupa... Mislim, da je skrajni čas, da se stvari premaknejo. Sindikati bi se morali več združaveti, dobiti veljavo, postati agresivni, se nekoliko pomladiti, postati veliko močnejši, tudi militantni, ko je to potrebno.
Letos so bile ob prvem maju v Ljubljani prvič protiglobalistične demonstracije. V prispevku na 24 ur smo slišali izjavo enega od udeležencev, da se imajo slovenski delavci še vedno predobro, da bi za prvi maj demonstrirali in da raje hodijo na sindikalne izlete. Kaj bi lahko odgovorili? Prvomajskih delavskih demonstracij pri nas res ni...
Pred odgovorom najprej eno vprašanje. Osebi, ki je to izjavila, bi želel priporočiti, da naj gre vsaj za teden dni delat v tekstilno industrijo. V tovarno, kjer se trdo, trdo dela in to za zelo mizerno plačo.
Moram tudi reči, da v Sloveniji do antiglobalizacije in globalizacije nimamo pravega razmerja. Še vedno razmišljamo, kot da je to nekaj, kar bo šlo mimo nas. Dejstvo je, da je globalizacija velika nevarnost za razvoj sindikalizma in za razvoj delavcev. Globalizacija ima eno načelo: proizvesti čim cenejše in prodati čim dražje. Nastaja "socialni dumping" in v takšnih razmerah boste vedno našli nekoga, ki je cenejši, nekoga, ki tako kot zdaj, dela za pest riža.
Menim, da se moramo globalizaciji posvetiti skozi razvoj in ji posvečati veliko več pozornosti, kot smo jo posvečali do sedaj.
Je res, da zaupanje v sindikate pada, kot smo slišali od enega naših sogovornikov?
To pojmujem kot odraz celotnega stanja v družbi. Saj vidite, da ljudje ne verjamejo več drug drugemu. Postavil pa bi eno drugo vprašanje: kaj bi šele bilo, če ne bi bilo sindikatov?
