Letno v Sloveniji policija zabeleži 350 ropov. Kot kaže samo včerajšnji dan (štirje oboroženi ropi), bo konec leta 2002 številka bistveno večja. Kar najbolj skrbi pa je dejstvo, da skoraj praviloma pri ropu roparji kot grožnjo uporabijo pištolo ali drugo orožje. Kljub vse bolj urejenem tehničnem varovanju zlasti v finančnih ustanovah, se zdi, da roparjev nihče ne more ustaviti, da postaja ropanje vse bolj dobičkonosen in vse manj tvegan posel.
Zdi se, da se po v zadnjem času število ropov veča. Je temu res tako, in če, zakaj?
Erhatič: Težko vam potrdim te trditve. Podatki kažejo, da število kaznivih dejanj – absolutno gledano – narašča. Vendar bi lahko za zadnje desetletje rekel, na primer v letu 1996 smo obravnavali največje število ropov, bilo jih je 507. Raziskanost je bila relativno uspešna, saj smo 68 odstotkov evidentiranih ropov tudi raziskali. Ropi pa so zmeraj bolj predrzni in grobi.
Dr. Umek, kakšen je tipičen profil modernega, sodobnega roparja - kaj je za denar pripravljen storiti?
Umek: Statistike v svetu kažejo, da so roparji predvsem mladi. Tam nekje, 50 odstotkov roparjev je starih do okoli 21 let, 80 odstotkov pa tja do 25 let. Razlike so med uličnimi roparji in tistimi, ki ropajo banke in druge finančne ustanove. Tisti, ki ropajo banke, so malo starejši, medtem ko so ulični roparji predvsem mladi. Razlika med profesionalci in amaterji se kaže tudi v tem, kaj so pripravljeni narediti za denar: med uličnimi roparji je veliko takih, ki delajo v skupinah, so zelo mladi in precej nasilni. To nasilje je pri njih mogoče primarno, ni uporabljeno kot instrument, kot instrumentalno nasilje, kot je to primer pri bančnih roparjih, ki z nasiljem zastrašijo, da rop lažje izvedejo. Mogoče še to: veliko ropov – predvsem finančnih ustanov – je izvedenih s strelnim orožjem ali pa z noži, kar pomeni večjo gotovost za roparja in – čudno se sliši – tudi varnost za uslužbence.
Kaj bi svetovali ljudem, ki so tarča ropa, kako naj se obnašajo, bodisi, da gre za uličnega ali pa bančnega roparja?
Erhatič: Morate razumeti, da enoznačnega recepta za to ni. Vendar v teh primerih svetujemo, da ni potrebno ravnati preveč pogumno, pa tudi za situacijo smiselno in razumljivo. Saj ropar lahko ravna izredno nepredvidljivo, tako da lahko pride do hujših posledic, kakor jih je predvidel v začetku.
Se pravi, raje se ne upirati?
Erhatič: Praviloma ne.
Ali to potem ne pomeni vode na mlin roparjem: mhm, ljudje se ne bodo upirali, lahko ropam po mili volji?
Umek: Po eni strani že. Po drugi strani pa pomeni več varnosti za uslužbence in državljane. Prej sem rekel, da pomeni pištola v rokah roparja večjo varnost tudi za uslužbenca. Če mu grozi nevarnosti – uperjeno strelno orožje - potem je veliko bolj miren in bolj sledi navodilom roparja, ropar pa čuti, da bolj nadzoruje situacijo, je bolj miren in manj je možnosti, da pride do poškodb. Statistike kažejo, da se ropi brez orožja – brez nevarnega orožja – končajo z veliko več poškodbami, ker ljudje pač bolj pogumno reagirajo.
Gospod Erhatič, v zadnjem času smo veliko poročali o tem, da roparji vlomijo v stanovanja, ukradejo ključe avtomobilov in jih odpeljejo. Te skupine so vse bolj organizirane, kaj lahko storimo v takšnih primerih, policija ne more dežurati pred vsako hišo?
Erhatič: V prvi vrsti je potrebno ravnati samozaščitno. Dajmo zaklepati vrata, ključe pa puščati na neobičajnih mestih, ne v predsobah. Največ lahko storimo sami.
Torej, če povzamemo: previdno, mirno in brez pretiranega poguma, pa bo statistika prihodnje leto ugodnejša?
Umek: Ja, ja, pogum je za film in televizijske nadaljevanke, ne pa za realno življenje.
