27. oktobra 1999 se je Rudan, kot je povedal na današnjem pričanju, s prijateljem pripeljal v Ljubljano, parkiral avto na pločniku Tavčarjeve ulice, nato sta izstopila. Medtem ko je čakal prijatelja, ki si je ogledoval izložbo, se je spomnil, da je v avtu nekaj pozabil. Ko je prišel k avtomobilu je na tleh nekaj metrov stran od zadnjega dela avtomobila zagledal ponesrečenko. Ker ga je bilo strah, da bi jo kdo povozil, je odprl sprednja leva vrata in jo tako zaščitil. Pobegnil ni, pravi obtoženi Rudan, avto je le preparkiral na prošnjo mimoidočega, da naredi prostor za rešilca. Ko se je po dvajsetih minutah vrnil, tam ni bilo nikogar več. Zaslišali so še štiri priče, najbolj obremenilno je bilo pričanje hčerke preminule kolesarke. Pravi, da ji je mama, ko jo je tisti dan obiskala v bolnišnici, povedala, da se je peljala po kolesarski stezi, nato pa je nek moški odprl vrata avtomobila, tako da je padla.
"Najraje ne bi rekel nič, ker pričakujem, da bo to sodišče znalo presoditi celo zadevo in verjamem v veliko poštenost tega sodišča in to kar se je takrat zgodilo. Bom pa rekel tudi tako: Upam, da se bo čimprej končalo. Glede krivde, pa bom še enkrat poudaril, da je moja izjava danes ista kot je bila takrat. Jaz tega nisem kriv," pojasnjuje Rudan.
Ponesrečenka je štiri mesece po dogodku poškodbam podlegla, zato Rudanu, če mu bodo krivdo dokazali, grozi do 8 let zapora.
