Nerodnostim kmetijske ministrice Marije Lukačič ni konca. Potem, ko so jo mediji večkrat ujeli na laži in se je izogibala kameram in novinarjem, je naročila in plačala še oglas v Kmečkem glasu, v katerem kot odziv na oddajo Trenja obračunava z mediji. To je njena pravica, pojasnjujejo zagovorniki, pa vendar je oglas opremljen z glavo ministrstva oziroma njenega kabineta.
Za 182.400 tolarjev je ministrica bralcem Kmečkega glasa sporočila, da doživlja medijski linč, ki bi ga bilo mogoče primerjati s političnimi procesi iz polpretekle zgodovine, da je osramočena ter vnaprej obsojena na zgražanje, da pri aferah sama nima nič, razpisala se je o poslanstvu medijev, neprimernih filmskih programih, ki širijo nasilje, ter o neciviliziranosti novinarjev, ki raziskovalno novinarstvo spreminjajo v mrhovinarstvo.
Vse to pa je Marija Lukačič zavila v oglas, ki pa je bil označen z glavo kmetijskega ministrstva in s podpisom Kabinet ministrice. Da ne gre za zlorabo položaja, institucije ali državnih simbolov, pač pa za pomoto je prepričan državni sekretar ministrstva za javno upravo Gorazd Perenič, ki poudarja, da se simboli Republike Slovenije in ministrstev lahko uporabljajo samo v uradnih komunikacijah in na uradnih dokumentih, kar določajo vsi veljavni predpisi. Kljub temu je Perenič v odgovoru na vprašanje, ali se mu zdi, da je Lukačičeva kršila etični kodeks vlade, podprl ministrico: „Mislim, da ne. Ministrica je, če odštejemo pomoto z uradnimi simboli, povedala svoje osebno mnenje. Mislim, da ima do tega vso pravico in da jo je mogoče po človeški plati razumeti, saj je bila izpostavljena precejšnjim pritiskom, vtikovanjem v zasebnost in zdravstveno stanje“.
Ministrica trdi, da je bil „plačan oglas pripravljen na podlagi številnih klicev slovenskih kmetov, ki so zahtevali, da se odzovem, saj so bili prizadeti z načinom vodenja te oddaje,“ in dodaja, da je pri pripravi oglasa prišlo do napake oz. do slabe komunikacije med njo, službo za odnose z javnostmi in Kmečkim glasom.
Pravna stroka opozarja, da se uradnih dokumentov pač ne plačuje iz zasebnih žepov. Erik Kreševan iz ljubljanske Pravne fakultete meni, da se ob tem primeru postavlja vprašanje, ali ministrstvo objavlja plačane oglase po medijih. Marko Milosavljevič iz Fakultete za družbene vede pa meni, da "se osebnega mnenja ministrice ne more zamenjevati z stališčem ministrstva, se pod osebno stališče podpisovati z imenom ali glavo ministrstva, če pa je pri sestavljanju sodelovala tudi služba za odnose z javnostmi, se lahko vprašamo, ali te službe delujejo tudi na njeni osebni ravni, kar je iz pravnega vidika sporno“. Milosavljeviču se zdi še posebej sporno tudi to, da se Lukačileva čuti pristojno ocenjevati in omalovaževati preiskovalno novinarstvo in celo primernost filmskega programa na slovenskih televizijah. Lukačičeva pa meni, da ima pravico izpostaviti svoje mnenje, rekoč: „To raziskovalno novinarstvo ni takšno, kot sem ga pričakovala, saj ne razkriva vseh ozadij, kar bi bilo v skladu z novinarsko etiko“. Oglasa ne bo preklicala, saj, kakor se je sama izrazila: „Gre za tehnično napako, za katero menim, da jo slovenski kmetje oprostijo“.
