Seveda se že kažejo težave in razpoke, kdo bo dobil dodatek, kdo bo izpadel, prepiri bodo in krivice tudi, toda ta denar nas bo nekako pognal naprej, predvidoma do takrat, ko naj bi se življenje začelo vračati v normalne tokove. Vprašanje pa je, ali se res želimo vrniti v takšno normalnost, kot smo jo poznali, ali pa je morda zdaj priložnost za spremembe.
Ploskajo jim po celem svetu, se jim zahvaljujejo, klanjajo in tako naprej. Tudi pri nas. Rečemo jim nujni delavci, tisti, brez katerih ne bi delovale bolnišnice, domovi za starejše, trgovine, dostava hrane, pošiljk in številni drugi poklici, ki so še manj na očeh, pa kljub temu brez njih te dni ne bi šlo. To so službe, ki jih ne moreš opravljati od doma in si že zato izpostavljen večji nevarnosti. Biti danes nujen je dvorezen meč.
Ampak poglejmo, v kakšno normalnost se bodo vsi ti tako hvaljeni in čaščeni zaposleni vrnili. Goran Lukić iz Delavske svetovalnice je objavil nekaj podatkov o plačah ljudi, ki so se na njih obrnili le nekaj tednov pred izbruhom pandemije.
Čistilka s pogodbo, v kateri je bila osnovna bruto plača 547,79 evra. Varnostnik, osnovna plača manj kot 400 evrov. Najnižja osnovna plača v dejavnosti trgovine je 576,65 evra, v poštnih in kurirskih dejavnostih je 584,91, v gradbeni 480, 23 evra in tako naprej. Prag tveganja revščine je bil lani pri 662 evrih. Vemo in opozarjamo, kako nizke plače imajo recimo medicinske sestre, pa zaposleni v domovih za starejše, tudi zdravniki v javnem zdravstvu. Vsi danes v prvih vrstah vsak dan tvegajo, da tudi sami zbolijo, morda umrejo.
Kaj jih bo čakalo ob vrnitvi v normalnost? Vsaj zagotovljena minimalna plača? Tistih 700 evrov, ki so bili velik problem še pred krizo zaradi pandemije. Morda dodatna zaposlovanja v zdravstvu, oskrbi starejših? Ali pa so ti ukrepi, dodatki, olajšave le zelo začasni oziroma, kot je zapisal eden izmed članov strokovne skupine, da država ob pomanjkanju boljših načrtov in zaradi ljubega miru med ljudi deli denar, kot da ga ne bi bilo treba nikoli vrniti. Zaradi ljubega miru torej, ne morda zaradi tega, ker bi ogromno ljudi ostalo brez vsega, tudi denarja za račune, hrano? Najmanj, kar je, da zelo empatično takšno razmišljanje prav gotovo ni, je pa značilno in povedno.
Časi krize, kot je ta, ki jo preživljamo, so težavni in slabi za veliko večino ljudi, po drugi strani pa so lahko prava zlata jama za velike igralce, za kapital, korporacije, banke. Ti ne bodo ne osupli ne hvaležni zaradi dobrote države in kakšnih drobtinic. Pričakujejo in zahtevajo veliko več. In verjetno bodo tudi dobili. V Združenih državah Amerike opažajo, da Trump že zasipava svoje bogataške prijatelje v korporacijah z orjaškimi pomočmi, pa tudi prikimava, ko zahtevajo, da se odstrani še tisto malo finančnih regulacij, ki preprečujejo popolno plenjenje, Kitajska, recimo, na račun krize rahlja s trudom pridobljene okoljske standarde, v Veliki Britaniji namerava ena izmed velikih korporacij kljub pozivom izplačati milijonske dividende, približno toliko, kot jim bo država oprostila plačila davkov. Tudi Evropska unija še zdaleč nima enotne solidarne politike, nekatere bogatejše države že namigujejo, da bodo morali tisti, ki bodo dobili pomoč, to poplačati s strukturnimi reformami.
To pa je že naracija, besednjak, ki ga poznamo, pomeni namreč lahko samo zategovanje pasu na vseh področjih, fleksibilnejši trg delovne sile, kar v resnici pomeni lažje odpuščanje, prekarno zaposlovanje za manj denarja. Država se bo umaknila, kar naenkrat bomo spet poslušali, da je to ekonomska nuja, da to zahteva trg in tako naprej.
Vsi, ki tega ne bi razumeli ali sprejeli, pa bodo obveljali najmanj za naivne in nevedne ali pa za brezupne socialiste in komuniste. Normalnost nas torej čaka, toda, se je večina res lahko veseli? Ali pa bo vsem danes čaščenim in hvaljenim ostal le topel spomin na koncerte ljubiteljskih policijskih in gasilskih orkestrov, morebiti veselje, da so se pojavili na kakšnem plakatu in na podokenske, z megafonom okrepljene nagovore predsednika države. Ob običajno normalnih, praznih denarnicah.
KOMENTARJI (94)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.