Moj prvi vtis o 30-letni milenijki Tadeji je bil, da je izredno vedoželjna, lačna znanja. Da se ne preda zlahka. Da vztraja, tudi ko situacija morda ni ravno najbolj rožnata. In skozi pogovor, ko mi je podrobneje predstavila svojo življenjsko zgodbo, predvsem tisti karierni del, težave z zaposlitvijo, obup, nezaupanje vase, se je moj vtis o njej popolnoma potrdil.
Morda je za njeno trdoživost krivo malce tudi dejstvo, da prihaja iz enega najmanj razvitih delov naše države - iz Prekmurja. In pod pridevnikom nerazvit mislim na to, da je tam skorajda nemogoče najti službo, perspektiva za mlade od 30. do 40. leta je slaba ali pa je skorajda ni.
Tadeja Srša je osebno srečo in poslovni uspeh poiskala v prestolnici. To, da si je vedno želela delati nekaj, kar bi jo osrečevalo, jo uvršča med tipične milenijce. Čeprav sama na vprašanje, ali bi se sama opredelila za tipično milenijko, odgovori: "Da in ne. Drznila sem si zamenjati službo, čeprav sem bila deležna začudenih pogledov, češ, kako si upam. A od zmeraj sem bila mnenja, da je treba poskusiti, zgrabiti vsako priložnost, ki ti pride na pot. Mogoče v tem smislu nisem tipična milenijka, več si upam, poskušam."
Tadeja je študirala germanistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti in že med študijem se je skupaj s številnimi sošolci bala, kje bodo z diplomo v žepu našli službo. "Da bi sanjala o vrnitvi v domači kraj, ni bila nobena možnost. Kdo bi pa na vrhuncu krize v Prekmurju zaposlil diplomirano germanistko. Tako sem ostala v Ljubljani, že med študijem delala in se štiri mesece pred diplomo redno zaposlila v PR-agenciji kot zamenjava za sodelavko, ki je šla na porodniški dopust. Ko se je vrnila, sem žal morala oditi. Rednih služb ni bilo na vidiku, zato sem se vpisala na podiplomski študij komerciale, vmes pa intenzivno iskala službo," razlaga. "V pol leta sem poslala okrog 150 prošenj za delo, dobila nisem niti enega povabila na razgovor. Niti enega. Zgolj štiri ali pet negativnih odgovorov." Odgovor na vprašanje, zakaj, je očiten – iskala je pač redno delo, ne študentskega. "Nihče me ni hotel zaposliti brez delovnih izkušenj, teh pa nisem imela, ker se takrat študentsko delo še ni štelo v izkušnje. Narobe svet," je ostra.
Čeprav se kljub vsemu ne pritožuje, očitno je bila vendarle ena »srečnih« milenijk – kot študentka je delala v pisarni in čez čas so ji ponudili redno delo. V iskanju novih izzivov je po treh letih tvegala in začela iskati službo na področju, za katerega se je izobrazila. Tveganje se je izplačalo – zaposlila se je pri znanem diskontnem prodajalcu, kjer dela v nabavnem oddelku.
"Nabiram si izkušnje, počasi napredujem. Pri skoraj 31 letih imam šest let delovne dobe, kar je precej. Če se ozrem nazaj, po končanem študiju o tem nisem upala niti sanjati. Vsaka poslana prošnja, na katero ne dobiš odgovora, te potre. Precej močan moraš biti, da vztrajaš," pravi. Prosti čas je nenehno izkoriščala za dodatna izobraževanja, različne delavnice, tečaje. "Nikoli ne veš, kaj bo delodajalec želel, potreboval, zahteval od tebe. Tu mi je pomagal tudi Zavod Ypsilon, ki deluje kot nekakšno stičišče oziroma središče za mlade med 20. in 30. letom starosti."
Prireja delavnice, okrogle mize, ponuja nasvete vsem, ki se znajdejo brez dela, brez idej. Osredotoča se tudi na medgeneracijsko sodelovanje, prenosom znanj, izkušenj. "Delujejo kot motivator," pravi Tadeja. Verjetno je to tisto najbolj pomembno, kar potrebuje posameznik, ki se znajde na Zavodu za zaposlovanje – brez prave pomoči in podpore.
"Čeprav je za današnje generacije začetek kljub vsemu lažji. Ko sem se sama znašla na trgu dela, so bili startupi še v povojih, vsi so hoteli izkušnje. Študentske niso štele, kje naj bi jih potem dobila? Bilo je grozno."
Delodajalci niso dali možnosti, da bi se izkazali
Milenijcem se včasih očita, da so izbirčni, neprilagodljivi, sebični. Bi se strinjala s tem? "Ne. Mogoče obstajajo tudi takšni, a ne moremo kar posplošiti na celo generacijo. Niso nam dali možnosti, da bi se izkazali. Da bi pokazali svoje znanje. Delodajalci se preprosto niso zavedali, da se vrtimo v začaranem krogu, iz katerega nismo videli izhoda."
A kljub vsemu je ostala optimistka. In to je del rešitve, pravi. "V času, ko sem bila brez službe, sem honorarno delala kot novinarka, hotela sem se učiti, spoznavati nove stvari. Delati na sebi." Podpora staršev je bila ključna, razlaga. "Eksistenco sem imela zagotovljeno, vse izpite sem še kot študentka opravila do junija, da sem imela poletje prosto za delo."
Je današnji generaciji prehod na trg dela lažji? "Vsekakor. Bolj samozavestni so, tehnologija je na njihovi strani, zrasli so z njo. Svoje ideje si upajo prodati, če jim kaj ni všeč, preprosto zamenjajo službo. Ves svet imajo v malem prstu. Mi smo takšna izgubljena generacija, nekako se nismo znašli, kar padli smo v čuden sistem."
Kaj bi danes, ko ima redno zaposlitev, v kateri je srečna, kjer je njeno znanje cenjeno, svetovala svojim vrstnikom, ki životarijo pri starših, brezupno iščejo zaposlitev, po levi in desni pa jih prehitevajo mlajši? "Naj si upajo. Poskusijo. Drugega jim tako ali tako ne preostane. Naj izkoristijo svoj prosti čas za to, da se izobražujejo v neformalnih znanjih. Najlažje je vreči puško v koruzo, težje je vztrajati in optimistično zreti v prihodnost."
