V opoziciji ste z zakonom o javnih uslužbencih zadovoljni, manj pa z njegovo izvedbo.
Da, z zakonom smo zadovoljni, tako kot tudi z drugimi zakoni, ki sodijo v ta sklop reforme javne uprave. Resnici na ljubo je treba reči, da je Bajukova vlada začela s tem paketom, in da smo se tako vladna koalicija kot opozicija razmeroma hitro uskladili okrog glavnih izhodišč in seveda vsebinskih sklopov kompletnega sklopa zakonodaje.
Kaj pa je narobe z izvedbo?
Kot se pogosto dogaja, zakon je eno, ko ga je treba izvajati v praksi, se pa zaplete. Mi smo se takrat dogovorili, da bo vlada razpisala tista delovna mesta, za katera bo ugotovila, da jih zasedajo neustrezno usposobljeni ljudje, vendar pa bo celotni razpisni postopek v celoti zaključila najkasneje en mesec po konstituiranju nove vlade. Se pravi, časa je dovolj, vendar je vlada sedaj rekla, da bo za vse. Džentelmenski sporazum, ki je takrat obstajal, so očitno prekršili. Ja, džentelmenski sporazumi so za džentelmene.
Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da je vlada, s tem, ko ukinja neodvisne agencije in javno upravo še bolj centralizira, v bistvu naredila korak nazaj. Kakšno je vaše mnenje?
Glede na prve korake, ki jih je vlada v teh mesecih naredila, bi najbrž kar lahko pritrdil vaši tezi. Jaz se bojim, da gre še v drugo smer. Minister Bohinc na eni strani ukinja, na drugi strani ustanavlja nove organizacijske oblike, tako da se bojim, da bo sistemska ureditev, kot je bila normativno postavljena, spet zašla v neko slepo ulico.
Skoraj polovico uradniškega sveta sestavljajo strankarski ljudje oz. ljudje, ki so blizu vladni opciji. Merila pri izbiri kandidatov naj bi bila sicer strokovnost in neodvisnost. Koliko je to, po vaši oceni, verjetno in tudi izvedljivo?
Po zakonu ta uradniški svet imenuje razpisno komisijo. Razpisna komisija na osnovi kriterijev izbere kandidate, potem pa aktualni minister med kandidati, ki izpolnjujejo pogoje, ki so torej strokovni, izbere tistega, ki ustreza. Tudi če je iz njegove stranke. Se pravi, ne moremo čisto spregledati dejstva, da je ta politična bližina kandidata lahko pomembna. Vendar pa je res, v uradniškem svetu bi morali, če bi hoteli resno, misliti, uveljaviti čim večjo stopnjo načela strokovnosti. Tudi če ima vlada možnost, po sedanjem zakonu, imenovati svoje ljudi v ta uradniški svet, bi ravnala modro, če ne bi imenovala takšnih ljudi kot sta recimo Bohinc, Bandelj. Ljudje, ki pač imajo tako močno politično orientacijo in jo na vsakem koraku tudi uveljavljajo. Jaz se bojim, da bo v tem uradniškem svetu precej vroče.