MI SMO FIT: Iz horizontale v vertikalo: 'Plezanje je zame pobeg iz vsakdana'

Včasih nisem bil pretirano navdušen nad rekreacijo, kljub temu pa sem velik del otroštva preživel v gibanju, pa ne po lastni izbiri, pač pa izbire sploh nisem imel. Petčlanska družina v dvosobnem stanovanju enostavno ne bi preživela vikenda, če nas oče ne bi vlekel v hribe, kjer smo, z bistveno manj nastale škode, lahko porabili odvečno energijo. To je bila učinkovita metoda krotenja otrok, obenem pa tudi izvrstna rekreacija, kar je postalo očitno, ko smo se iz stanovanja preselili v hišo, s tem pa so se končali tudi sobotni in nedeljski izleti v visokogorja. Kondicija je kmalu usahnila, posledično pa tudi volja do nadaljnjih, sedaj le še redkih, gorskih podvigov.

Dolgo časa se s pomanjkanjem gibanja nisem obremenjeval, saj sem prosti čas preživljal tako kot večina mojih vrstnikov - v ljubljanskih kavarnah. Občasno sem se znašel na športnem igrišču, ker pa v igrah z žogo ravno ne blestim, sem se tudi teh kolikor toliko spretno izogibal. Kondicije sem imel konec koncev dovolj za na rolko in občasen izlet na blejsko kremšnito, tako da se mi ležernega življenjskega stila ni zdelo smotrno spreminjati.

Telesne neaktivnosti pa sem se s časom naveličal, zato sem storil isto, kot stori večina ljudi v tem položaju, začel sem redno obiskovati fitnes center. Zdržal sem cele tri mesece, potem pa mi je trening z utežmi in trenažerji preprosto postal preveč monoton. Odločil sem se, da je čas, da preizkusim nekaj malo drugačnega, zato sem se podal na lov za potencialno zanimivimi športi. Po priporočilu prijatelja, sem si pogledal nekaj plezalskih posnetkov, naslednji dan pa sem bil že prijavljen na tečaj športnega plezanja, kljub temu, da o tem športu takrat nisem kaj dosti vedel.

Danes je minilo že kar nekaj let, odkar sem prvič bingljal v zraku, in lahko rečem, da sva s plezanjem postala že zelo dobra prijatelja. Pleza se v paru, v navezi, ki jo sestavljata plezalec in varovalec. Pleza se v urejenih plezališčih, kjer so v plezalnih smereh navrtana skalna pritrdišča, v katera se plezalec med plezanjem vpenja, medtem pa ga na tleh varuje varovalec. Da stvar ni monotona, poskrbijo raznolike plezalne smeri in višina, navdušenje pa ostaja ravno zato, ker je vsak vzpon edinstven.

Izlet v plezališče mi je bolj podoben izletu v lunapark kot pa v telovadnico. Ko se podaš v vertikalo, je fizična utrujenost od premagovanja višine tvoja zadnja skrb, v bistvu utrujenosti sploh ne čutiš na isti način kot pri drugih disciplinah, je le še ena ovira med tabo in vrhom in te sili v to, da pomanjkanje moči v rokah nadoknadiš s pravilnejšo postavitvijo telesa. Svoje težišče držiš kolikor se da blizu stene, dviguješ se večinoma z nogami, z rokami pa si pomagaš le še za ravnotežje. Tudi, ko imaš izmučeno celotno telo, vzpona ni težko nadaljevati, saj je tvoja motivacija to, da če ne prilezeš do vrha v kosu, na neki točki letiš nazaj proti tlom.

Plezanje mi je sedaj nekakšen pobeg iz vsakdana. Oprema je stalno naložena v avtomobilu, tako da poberem samo še soplezalca, da se skupaj odpraviva v nek, še ne poznan kotiček Slovenije. Med plezanjem mi po glavi ne rojijo nepotrebne misli, izoliran od sveta sem kot v nekem meditativnem stanju, kjer sem osredotočen samo na pravilno gibanje telesa. Ob dobrem dnevu odmislim tudi večje padce, tako da lahko brezskrbno uživam ob razgledih, ki te kot nagrada čakajo na vrhu vsake stene. Po preplezani smeri se spustim nazaj na tla in prevzamem vlogo varovalca, med tem časom pa se tudi spočijem do naslednjega vzpona. Vse skupaj je v bistvu zelo enostavno. Ravno tak način krepitve telesa in duha pa očitno ustreza vedno več ljudem, ki ti, sploh, če je vreme lepo, pod steno delajo družbo.