Strokovnjaki, ki to niso: izguba denarja, predvsem pa časa

Dr. Špela Hvalec, specialistka klinične psihologije in akreditirana vedenjsko-kognitivna terapevtka, je pojasnila, da je bilo napotitev na ambulantno obravnavo v prvem valu epidemije v resnici manj kot lani. "Seveda je za to več razlogov, toda eden od njih je gotovo tudi to, da so bili osebni zdravniki težje dostopni," je dejala in dodala, da je šlo za akutno stresno situacijo, v kateri je večina relativno dobro delovala. 

"Letos pa opažamo trend, da število napotitev narašča," je dejala in dodala, da opažajo, da se ljudje soočajo z drugačnimi težavami. "Več je motenj spanja, težav z izgorelostjo, pravzaprav stvari, ki jih povzroča kronični stres," je pojasnila. Največ tovrstnih težav (motnje spanja, izgorelosti) povzročajo spremembe. "Spremembe in negotovost ljudje težko prenašamo. Nekateri imamo pri tem več varovalnih dejavnikov, nekateri manj, a to so stvari, ki lahko zamajejo temelje duševnega zdravja," je pojasnila.

Najpogosteje pri ljudeh stisko sicer povzročajo obremenitve, povezane z družbenimi pritiski (npr. obremenitve na delovnem mestu, neenakost, mobing, finančne obremenitve, negotovost v zvezi z zaposlitvijo in trgom dela, tesnoba v zvezi z zagotavljanjem preživetja v prihodnosti). Pri vseh povečanih obremenitvah se lahko stres prevesi v negativno smer – govorimo o negativnem in kroničnem stresu, pa pojasnjujeta Marta Jenko, prof. pedagogike, psihoanalitična psihoterapevtka, supervizorka, učna terapevtka in vodja Ambulante SFU Ljubljana, ter Miran Možina, psihiater in psihoterapevt, direktor ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda Dunaj (SFU Ljubljana).

Družbena omrežja imajo čedalje večjo moč 

Vse več študij in podatkov kaže na slab vpliv družbenih omrežij na duševno zdravje otrok in mladostnikov, opozarjajo na SFU Ljubljana. Med drugim je zaradi družbenih omrežij prišlo do sprememb v preživljanju prostega časa, do več sedenja in manj gibanja, do nezdravega življenjskega sloga. V veliki meri tudi zaradi protikoronskih ukrepov, pa tudi sicer je med mladimi vse več virtualnega druženja in manj druženja v živo, posledično prihaja tudi do razpršenosti oz. t. i. "multitaskinga", kar lahko povzroča nemir in nervozo. 

Lahko se zgodi tudi, da otroci in mladostniki živijo "na avtopilotu", imajo torej avtomatske reakcije, hkrati pa izgubljajo stik s sabo in informacij ne znajo povezati z življenjem. Družbena omrežja lahko po nekaterih raziskavah vodijo tudi do zmanjšane zmožnosti prenašanja konfliktov in frustracij, do spletnega trpinčenja, nadlegovanja, motenj pozornosti, koncentracije, površnega branja, preletavanja besedil, hitrega in raztresenega razmišljanja ter površinskega učenja, pa tudi do novih oblik anksioznosti, fobij in motenj hranjenja.

Družbena omrežja imajo čedalje večjo moč, največjo v obdobju najstništva. Takrat sta primerjava z vrstniki in njihovo mnenje najbolj pomembna. Tisto obdobje je tudi izjemno pomembno za izgrajevanje samopodobe, pojasnjuje Hvalčeva. "Po drugi strani pa so te skupine ljudi, ki imajo težave, dovzetne tudi za takšne informacije," pravi in dodaja, da so informacije sicer lahko tudi dobronamerne in koristne. "Kadar so te informacije zavajajoče, pa lahko nastane precejšnja škoda," je dodala.

Spletni strokovnjaki, ki to niso: izguba denarja, predvsem pa časa

Glede na to, da potreba po pomoči narašča, se pojavlja tudi čedalje več "strokovnjakov", ki to niso. Na spletu, zlasti na družbenih omrežjih, se tako pojavlja veliko šarlatanov. "Kadar je človek v stiski, je izjemno občutljiv. Zato pogosto tudi težko loči zanesljive informacije od nezanesljivih ali nekih manj preizkušenih različic pomoči," je dejala Hvalčeva.

Zlasti če stisko čutimo prvič, težko presodimo, komu lahko zaupamo. To, da prisluhnemo nekomu, ki daje nasvete glede duševnega zdravja, čeprav za to ni pravilno usposobljen, ima namreč lahko tudi hude posledice. "Od tega, da se lahko naša stiska stopnjuje, pa do finančnih izgub," pravi Hvalčeva.

"Danes lahko s. p. s psihoterapevtsko dejavnostjo v Sloveniji odpre vsak, ker je to pri nas na ravni zakonodajne podlage popolnoma neurejeno. Če nekoliko karikiram, nekdo lahko opravi tridnevni tečaj, nato pa že kar opravlja psihoterapijo," je pojasnila. "Opravljeni vikend tečaji niso dovolj za opravljanje psihoterapevtskega dela," so prepričani tudi na SFU Ljubljana, kjer dodajajo, naj se uporabniki prepričajo o usposobljenosti izbranega psihoterapevta z izkazanimi listinami. "Samo zaupanje v usposobljenost psihoterapevta ni dovolj," so odločni. 

Kot pravi Hvalčeva, tudi v hospitalno okolje včasih dobijo ljudi, ki so bili prej obravnavani pri različnih strokovnjakih. "Če ne drugega, so izgubljali čas," je prepričana. Po njenem mnenju je čas res pomembna komponenta, saj se lahko težave čez čas tudi kronificirajo. "Če dobimo osebo v obravnavo ob začetku težav, lahko pomagamo hitreje, predvsem pa učinkoviteje," je dodala.

Čeprav v Sloveniji še ni raziskave, ki bi natančneje osvetlila to problematiko, na SFU Ljubljana pravijo, da takih primerov ni malo. "Prav tako nimamo podatkov o tem, kakšni so slabi učinki strokovnjakov, ki menijo, da znajo svetovati oz. psihoterapevtsko obravnavati paciente, pa za to niso usposobljeni," pravijo in dodajajo, da se simptomatika zato ne izboljša, niti se ne izboljša kakovost življenja klientov oz. pacientov.

Kaj pa nasveti influencerjev in knjig za samopomoč?

Čedalje pogosteje nasvete o duševnem zdravju delijo tudi t. i. influencerji oziroma vplivneži, osebe, ki na področju duševnega zdravja niso strokovnjaki. Na SFU Ljubljana menijo, da mora v demokratični družbi svoboda izražanja mnenja obstajati na vseh področjih, tudi na področju duševnega zdravja.

"Le iz raznolikosti lahko vznika kakovost. Zato prispevkov nestrokovnjakov ne bi smeli 'a priori' omalovaževati," so prepričani. Če je poskrbljeno za svobodo izražanja, bo resnica poskrbela sama zase, menijo in pojasnjujejo, da sta pri tem pomembna dialog in skrb za kakovost. "Dvolično je samo kritizirati šarlatane in influencerje, če tisti, ki naj bi bili zadolženi za nudenje kakovostnih psihoterapevtskih storitev in zdravstveno vzgojo za kakovostno skrb za duševno zdravje, v tej smeri naredijo veliko premalo," so dodali.

Hvalčeva je omenila tudi knjige za samopomoč, ki jih je na tržišču ogromno. "Število knjig se iz leta v leto povečuje, stisk pa je vseeno vsako leto več, kar nekako ni logično," je dejala. "Gre predvsem za to, da ni nujno, da bo nekaj, kar koristi nekomu drugemu, koristilo tudi nam," je pojasnila. 

Spremembe v življenju, torej v miselnem in vedenjskem vzorcu, je treba vpeljevati načrtovano in jih tudi utrjevati. "To ne gre z danes na jutri," je dodala. Kot je pojasnila, sicer lahko preberemo knjigo za samopomoč, ob kateri se bomo dobro počutili in dobili ogromno novih idej, toda če ne bomo vsaj delčka tega prenesli v svojo vsakodnevno prakso, ne bomo dosegli nobenih sprememb. 

Terapevt mora imeti 7. stopnjo izobrazbe in certifikat oz. diplomo

Če vas bo osebni zdravnik napotil k psihiatru ali kliničnemu psihologu, težav glede njegove usposobljenosti ne bi smeli imeti. "Pri študiju in hospitalizacijah, ki smo jih opravili, smo vendarle pridobili zelo široko znanje s področja psihopatologije, ki ga pri tem delu potrebuješ," je dejala Hvalčeva.

Vseeno pa je zaradi zakonske neurejenosti nekoliko težje zaupati psihoterapevtom oz. tistim, ki se zanje izdajajo. Na SFU Ljubljana svetujejo, da prisluhnete informacijam, ki so dostopne na spletni strani Slovenske krovne zveze za psihoterapijo in spletni strani Združenja psihoterapevtov Slovenije. Ti organizaciji namreč povezujeta psihoterapevte, ki so po evropskih normativih usposobljeni za samostojno opravljanje poklica.

"Terapevt mora imeti 7. stopnjo izobrazbe in mora imeti certifikat oz. naziv psihoterapevt, pridobljen s specialističnim izobraževanjem," menijo na SFU Ljubljana. Po njihovem mnenju mora torej imeti certifikat društva ali inštituta, ki izvaja psihoterapevtsko izobraževanje po evropskih standardih za samostojno izvajanje poklica (Slovenske krovne zveze za psihoterapijo), ali diplomo fakultete, npr. diplomo FUDŠ za psihosocialnega svetovalca, diplomo Teološke fakultete iz relacijske družinske terapije ali diplomo SFU Ljubljana iz psihoterapevtske znanosti. 

Zakonsko urejena podlaga za izvajanje psihoterapevtskega poklica bi seveda morala urejati tudi pogoje glede pridobljene izobrazbe. A kot je bilo že večkrat omenjeno, poklic psihoterapevta v Sloveniji ni registriran in torej tudi ni reguliran.

Poznamo različne psihoterapevtske pristope

Ker poznamo različne psihoterapevtske pristope, se večkrat pojavlja vprašanje, kateri je za kliente najustreznejši. Različni pristopi imajo v ozadju različna teoretična izhodišča, različne poglede na osebnost in dajejo večje oz. manjše pomene različnim elementom človeške psihe, pojasnjujejo na SFU Ljubljana. 

Kot pojasnjujejo, mora biti pristop klientu blizu, da se počuti udobno. Tako npr. psihoanalitična psihoterapija razkriva skrite pomene naših doživljanj, želja, primanjkljajev, sanj in ranjenosti, medtem ko gestaltpsihologija in sistemska družinska psihoterapija pristopata z bolj razgibanimi tehnikami ter vključujeta tudi telesni aspekt in različna izrazna sredstva: risanje, igro, ponazoritve in gibanje v prostoru.

Še pomembnejše od pristopa pa je, da si izberemo psihoterapevta, s katerim bomo lahko vstopili v zaupen odnos, v katerem se bomo počutili varne in sprejete. "Tu nastopijo tudi učinki samozdravljenja: če bomo zaupali v odnos s terapevtom, bomo sčasoma zaupali sebi in svojim zmožnostim, ki jih bomo v neki točki realizirali, optimalno izkoristili, iz sebe bomo naredili več, kot smo iz sebe 'iztržili' do vključitve v psihoterapijo," pravijo.

"Glede dolžine ni predpisanih meril – obravnave so lahko kratkotrajne (do 20 srečanj) ali dolgotrajne (več kot 20 srečanj)," pojasnjujejo na SFU Ljubljana.

 Se vam zdi, da je obiskovanje katerega izmed strokovnjakov danes še vedno stigmatizirano?

"Vse več ljudi si upa poiskati pomoč, zato mislim, da gre trend v pravo smer," glede stigmatizacije pravi Hvalčeva, a dodaja, da kljub temu obstajajo določeni segmenti družbe, kjer obiskovanje strokovnjaka še vedno ostaja zelo stigmatizirano. Zlasti v okoljih, kjer je več stereotipov o duševnem zdravju in duševnih motnjah, ter tam, kjer je informiranost slabša. "Morda v zunajmestnih okoljih in pri starejši populaciji," je dejala. 

A kljub temu raziskave iz leta 2015 kažejo, da so pogovorne terapije, med njimi svetovanje in psihoterapija, pri nas še vedno stigmatizirane, pravijo na SFU Ljubljana. To sta v okviru Fakultete za uporabne družbene študije na reprezentativnem slovenskem vzorcu 913 anketirancev potrdili Jana Krivec in Jana Suklan, ki sta ugotovili, da je v Sloveniji stigma še vedno zelo prisotna in predstavlja največji razlog za nizko stopnjo koriščenja storitev pogovorne terapije. 49,8 % anketirancev je menilo, da so psihoterapevtske storitve v Sloveniji dovolj dostopne, in 51 % jih je poznalo koga, ki je že dobil psihoterapevtsko pomoč. 

A čeprav jih je kar 94,8 % razmišljalo, da bi potrebovali psihoterapevtsko pomoč oziroma svetovanje, ga je le 19,4 % že kdaj koristilo in 78,9 % od teh jih je ocenilo, da jim je to pomagalo. Izmed 697 anketirancev, ki so povedali, da so večkrat ali nekajkrat razmišljali o koriščenju psihoterapevtske pomoči, se je le 3 % vprašanih zanjo v resnici odločilo; 59,9 % anketirancev je izrazilo mnenje, da ljudje v Sloveniji psihoterapevtske pomoči ne koristijo pogosteje zaradi strahu, kaj bodo mislili drugi, 15,6 % pa jih je menilo, da je taka pomoč premalo dostopna. 

Raziskava Ipsos MORI-ja, ki jo v svojem prispevku povzemata Krivčeva in Suklanova, je pokazala, da so najpogostejši uporabniki teh storitev osebe med 35. in 44. letom starosti. Glede starosti so zanimive tudi ugotovitve raziskave Rejca v brezplačni ambulanti za študente, ki kažejo, da se predsodki do psihiatrov in psihoterapije pri mlajši generaciji vse bolj izgubljajo, kar naj bi bila posledica dejstva, da ima vse več mladih s psihoterapevti neposredne izkušnje.

Glede spola se je pokazalo, da je še vedno prisotna stereotipna tradicionalna moška vloga, ki predvideva, da moški ne potrebujejo pomoči za svoje duševno zdravje. Na drugi strani rezultati kažejo, da so moški v večji meri razmišljali o koriščenju psihološke pomoči kot ženske, v resnici pa je pomoč poiskal le majhen delež moških (okrog 9,5 %). Očitno se moški soočajo z duševnimi težavami, o njih razmišljajo in bi jih radi rešili, vendar naj bi jih glede na tradicionalno spolno vlogo znali rešiti sami, brez tuje pomoči. Ta pričakovanja sčasoma ponotranjijo in sprejmejo kot svoja osebna doživljanja in mnenja. Ker je osebne psihološke konflikte marsikdaj težko razrešiti sam in je iskanje pomoči stigmatizirano, se od konfliktov, kolikor se da, vsaj začasno distancirajo ter preusmerijo pozornost na druge stvari, s katerimi kompenzirajo psihološke težave, je še zapisano v raziskavi. 

"Za duševno zdravje poskrbimo podobno kot za svoje telesno zdravje"

Temelj je zdrav življenjski slog, je prepričana Hvalčeva. "Zadostno in kakovostno spanje, struktura dneva, uravnoteženje dnevnih obveznosti na eni strani in prostočasnih aktivnosti na drugi. Dovolj gibanja," je naštela in dejala, da so pomemben dejavnik tudi kakovostni medosebni odnosi. 

"Kar nekaj ljudi je na tem področju v času epidemije oškodovanih. Sicer je precej tudi od nas odvisno, ali nam uspeva obdržati neko bližino kljub prepovedim. Precej pa je to odvisno tudi od tega, kakšen tip osebnosti smo. Nekateri ljudje potrebujejo veliko stikov, so pa tudi taki, ki jim morda ustrezata le ena ali dve osebi, s katerimi imajo bližnje in intenzivnejše stike," je dodala. 

Hvalčeva pravi, da moramo za svoje duševno zdravje poskrbeti tako, kot sicer skrbimo za svoje telesno zdravje. "Če imamo na primer telesne težave, bomo dobro preverili, h komu bomo šli. Preverili bomo njegovo izobrazbo, kompetence in izkušnje," je dejala in dodala, da se ji te stvari zdijo pomembne tudi v kontekstu duševne stiske.

Nasvet: kako ravnati, če se počutimo tesnobno

"Ko sta strah in tesnoba manj intenzivna, je preusmerjanje misli in pozornosti na pozitivne vsebine lahko učinkovito. Ko njuna jakost naraste in doseže območje 'rdečega alarma', ko se nam torej zazdi, da gre za življenje in smrt, pa je pomembno, da se izogibamo izogibanju," svetujejo na SFU Ljubljana. 

"Ne bo nam več pomagalo, če bomo poskušali ne misliti na tisto, kar nas straši. Potrebno je soočenje, treba je strahu in tesnobi pogledati v oči," dodajajo in pojasnjujejo, da na tem mestu potrebujemo sočutje in oporo drugih, ki po eni strani nevarnosti ne zanikajo ali je minimalizirajo in ki je po drugi strani ne napihujejo.

V kriznih situacijah je ena ključnih oblik samopomoči ta, da v sebi spodbujamo tiste notranje predstave in notranji dialog, ki na nas delujejo pomirjujoče, pravijo na SFU Ljubljana. "To seveda sploh ni preprosto, saj je naš telesni ustroj tak, da imamo v svojih možganih sistem za stalno preverjanje ogroženosti. Ta večino časa deluje na nezavedni ravni, v kriznih trenutkih pa lahko prevlada, se prebije v našo zavest kot neka oblika nelagodja, najpogosteje kot čustvo strahu in tesnobe, ter prevlada nad vsemi drugimi potrebami. Če nas je zelo strah, lahko na primer zlahka pozabimo na žejo in lakoto," sta opisala strokovnjaka s SFU Ljubljana.

Sistem za prepoznavanje ogroženosti nas ščiti, lahko pa deluje tudi v našo škodo, kar se jasno pokaže v situacijah, ko zaradi panike oziroma pretiranega strahu in tesnobe delujemo nerazsodno ter prav v poskusih, da bi se zaščitili, na protislovne načine še bolj ogrožamo sebe in druge. Ohranjati razsodnost v nevarnih situacijah, ko lahko naš sistem za uravnavanje ogroženosti podivja, je zato velik izziv. 

"Nikad nije bilo, da ne bi nekak bilo"

Na SFU Ljubljana so svetovali, kako "prebroditi" napad tesnobnosti. Prvi korak je, da se ustavimo, pogledamo vase in ugotovimo, s katerimi notranjimi predstavami in notranjimi dialogi spodbujamo svoj alarmni sistem. Ne moremo jih torej kar ugasniti, temveč si moramo najprej dati čas za sprejemajoče zavedanje trenutnega doživljanja, kakršno pač je, brez presojanja. 

Lahko nam je celo v pomoč, da se vprašamo, kaj je za nas najhujši, najgrozljivejši scenarij, in ga podrobno pregledamo. Pred svojim notranjim očesom si ga lahko vrtimo naprej in nazaj, predvajamo počasneje, ga zaustavljamo itn. Ko ugotovimo, katere predstave o prihodnosti najbolj napajajo našo tesnobo, se že lahko zgodi mali čudež, da že to drastično zmanjša naše nelagodje. Torej brez nekega posebnega samoprepričevanja, da ni treba, da nas skrbi – že zgolj natančen pregled tega, česar nas je najbolj strah, lahko učinkuje presenetljivo pomirjujoče. 

V drugem koraku bo zato lažje priklicati v ospredje naše zavesti pozitivne, spodbudne predstave ter besede in kratke stavke moči, kot so "bo že", "saj bo", "drži se", ali pa tisti nesmrtni Dudkov rek iz priljubljene humoristične serije, ki jo poznamo malo starejši: "Nikad nije bilo, da ne bi nekak bilo."