Megla, zvesta spremljevalka jesenskih dni. Kako nastane?

Megla nastane, ko se temperatura zraka dovolj zniža. Ker hladen zrak ne more sprejeti toliko vlage kot toplejši, se kondenzira, kar pomeni, da se vodna para v zraku utekočinja v drobne lebdeče kapljice. O megli govorimo, ko vidljivost zaradi vodnih kapljic postane manjša od enega kilometra, pri gosti megli pa samo sto metrov. V primeru, da vidljivost znaša med enim in desetimi kilometri, govorimo o meglici. Vidljivost je razdalja, na kateri lahko predmet še ločimo od okolice, če ga opazujemo ob dnevni svetlobi. Ločimo več vrst megle.

Advekcijska megla

Megla, ki nastane, ko topla in vlažna zračna masa drsi preko ohlajene površine, je advekcijska megla. Hladna površina povzroči, da se temperatura zraka zniža do temperature rosišča, kar ima za posledico, da se vodna para v ohlajenem zraku kondenzira v drobne lebdeče kapljice. Ta vrsta megle je najpogostejša spomladi in zgodaj poleti nad morjem, zato jo pogosto imenujemo tudi morska megla. Pojavlja se v predelih, kjer se tople zračne mase pomikajo proti severnim geografskim širinam in pridejo v stik s hladno morsko površino. Advekcijska megla se premika, zato je kljub močnemu vetru možna precej gosta megla, ki povzroča velike težave v ladijskem prometu, saj je zaradi nje vidljivost zelo slaba. 

Pobočna megla

Z drugo obliko megle, pobočno meglo, ste se zagotovo srečali vsi hribolazci. Pri tej vrsti megle je opazovalec na pobočju dejansko v oblaku. Pobočna megla nastane ob prisilnem dvigu vlažnega zraka preko gorske pregrade. V primeru, da se zrak pri tem dovolj ohladi, se okrog vrha gore pojavi oblačni pokrov. Če se ob osvajanju vrhov znajdemo v takšnem oblaku, običajno rečemo, da smo v megli.

Pobočna megla je pogosta predvsem poleti. Po podatkih Agencije za okolje naša najvišja meteorološka postaja na Kredarici v tromesečju junij, julij in avgust povprečno beleži 57 dni z meglo, v tromesečju december, januar in februar pa le 31. To se seveda pozna tudi pri številu sončnih ur, saj visokogorje poleti prejme okoli 500 ur sončnega obsevanja, kar kljub precej daljšem dnevu ni veliko več kot pozimi. Razlog so nevihtni oblaki, ki se razvijejo ravno zaradi močnega poletnega sonca. V gore se zato v toplem delu leta raje odpravljajte že v zgodnjih jutranjih urah, da ste pred nevihtnim popoldnevom že v dolini.

Puhteča megla

Poznamo tudi puhtečo meglo, ki nastane, ko se hladen zrak razširi nad razmeroma toplejšo vodno površino, kar povzroči izdatno izhlapevanje tople vodne površine. Izhlapela voda se nato spet kondenzira v obliki dvigajoče megle. Ta tip megle je močno omejen na območja močvirij ali jezer. Puhteča megla se lahko pojavi tudi nad sveže preoranimi polji in je pogosto zelo atraktivna za fotografe.

Radiacijska megla

Ob jasnih in mirnih nočeh nastaja radiacijska megla, ki je povezana z nastankom temperaturnega obrata. Recept za nastanek jezera hladnega zraka se začne s sončnim zahodom. Takrat Zemljino površje izgublja velike količine toplote, ohlajeni zrak pa se spušča v doline in kotline. Če je ohlajanje dovolj izrazito, se bo zrak v nižjih plasteh ohladil do temperature rosišča. Pri tem se začne pri tleh izločati rosa, vodna para v zraku nad tlemi pa se utekočinja v drobne lebdeče kapljice.

V primeru razgibanega površja se po nižjih legah nabere debelejša plast megle, ki lahko pozimi vztraja tudi več tednov. Takšna situacija je najprimernejši čas za obisk gora, saj je nad meglenim pokrovom ozračje mirno, zrak suh, razgledi pa odlični. Na zgornji meji megle nastajajo čudoviti optični pojavi. Eden izmed njih je tudi glorija, mavričen obroč okoli naše sence, ki je posledica loma sončeve svetlobe skozi meglene kapljice.

Precej manj prijazna slika pa medtem vlada v nižjih legah. Zrak ob temperaturnem obratu postaja vse bolj onesnažen, sonce pa pozimi običajno nima dovolj moči, da bi ga razkrojilo. Ozračje premeša šele močnejši veter, ki razkadi meglo.

Najbolj meglena območja na svetu

Najbolj megleno območje na Zemlji je ob obali Nove Fundlandije, kjer se srečata hladen Labradorski in precej toplejši Zalivski morski tok. Tu imajo okoli 250 meglenih dni na leto. Megla je pogosta tudi nad Arktičnim morjem in Antarktiko nad plavajočim ledom v toplem delu leta. Med bolj meglena območja spada tudi Britansko otočje.

V Sloveniji se megla najpogosteje kopiči po nižinah osrednje in jugovzhodne Slovenije. Po podatkih Agencije za okolje smo v prestolnici v obdobju 1971-2000 povprečno beležili 91 dni z meglo, v Novem mestu je bilo meglenih dni celo 97. Med 80 in 90 dni z meglo so našteli tudi na Koroškem. Precej manj megle imate po ravnicah Štajerske in Pomurja, kjer je okoli 40 dni z meglo. Še manj takih dni je na Primorskem. V Godnjah na Krasu le 15 na leto. Ker so za nastanek megle potrebna kondenzacijska jedra, je bilo več meglenih dni kot danes pred 40 in več leti, ko se je še kurilo na premog in je bilo tudi več težke industrije.

Suha motnost

Vidljivosti ne zmanjšuje samo megla, temveč tudi aerosoli in drugi prašni delci, ki jih veter dvigne v ozračje. To so majhni delci, ki lebdijo v zraku, in so lahko naravnega ali umetnega izvora. Med naravne aerosole spada npr. cvetni prah, med umetne pa pepel in dimi. V primeru ko imamo v zraku veliko aerosolov in vidljivost pade pod 10 kilometrov, govorimo o suhi motnosti ozračja. Zaradi aerosolov in povečane vlage v zraku se moramo ob daljšem obdobju stabilnega  vremena za dober razgled povzpeti višje, saj je nižje ozračje precej motno. Ker spuščanje zraka v anticiklonu ne sega do tal, se prašni delci nabirajo v spodnji plasti ozračja. Spere jih šele dež in takrat je vidljivost ponovno boljša.