'Kolegi so postavljali v ospredje živino, hiše, jaz pa sem iskala, kam hodijo ljudje po vodo, kje se igrajo otroci'

"Dva moška sta hodila pred mano, sledila sem jima in zaslišala eksplozijo. Mine nisem čutila, ker je ne čutiš, ko stopiš nanjo. V trenutku sem vedela, kaj se je zgodilo, ozrla sem se le toliko, da sem videla, da je koleno ostalo celo," začne svojo pripoved Violeta Dukaj, ki je nekaj let delala kot deminerka na Kosovu.

Po vojni leta 1999 je Violeta za nekaj mesecev zbežala v Albanijo kot begunka, a se vrnila nazaj domov, tam našla uničeno domačo hišo in polja ter ceste, posejane z minami. Ko se je nekaj dni po vrnitvi v vasi zaslišala prva eksplozija, ko je mina poškodovala otroka, je odšla k pripadnikom KFOR in se izučila za - deminerko. 

Predvidevam, da na Kosovu žensk, ki so se tik po vojni izučile za deminerko, ni bilo prav veliko? Ali se motim?

Po koncu vojne sem za nekaj mesecev zbežala v Albanijo kot begunka. Ko sem se vrnila nazaj domov, je bila zemlja okoli naše vasi, živeli smo ob kosovsko-albanski meji, vsa posejana z minami. Vedela sem, da so vsepovsod, a takrat nisem imela pojma, za kakšno orožje gre. Za kakšne mine. Videla sem zgolj opozorila na različnih krajih: Pozor, mine! Nekaj dni po vrnitvi se nismo gibali na tem območju, po dveh, treh dneh pa zaslišali prvo eksplozijo. Mina je poškodovala otroka. Odšla sem k pripadnikom KFOR. Vedela sem namreč, da iščejo ljudi, ki bi jih natrenirali za iskanje in deaktivacijo zemeljskih min. Ostala sem. 

Sicer je bilo žensk deminerk na Kosovu veliko. Leta 2000 so bile cele ekipe, sestavljene iz žensk. In odlično smo opravljale svoje delo.

Nekako težko si predstavljam, kako poteka takšen trening?

Zaradi vseh nesreč, ki so se zgodile, sem se počutila izjemno odgovorno. Zgodile so se nedolžnim ljudem, otrokom. Rekla sem si, da, lahko se naučim. Trening je bil težak, podoben tistemu v vojski. Strokovnjaki so nas naučili, kako najdemo mino, kakšne so vrste tega orožja, kako poteka deaktiviranje. 

Vas je bilo strah vrnitve nazaj? Kako je živeti v okolju, kjer te lahko en sam napačen korak stane življenja? 

Seveda me je bilo strah, a to je bil moj dom. Naš dom. Naša hiša je pogorela, a smo se preselili v stričevo in bili skupaj, dokler se nato nismo postavili nazaj na noge. Vsak trenutek, vsak premik, nas je spremljal strah, da bomo stopili na mino. Visoko ceno lahko plačaš, celo z življenjem. 

Gre za delo, ki zahteva izjemno pozornost, natančnost, zbranost ... Kako ste kot ženska prenašali ta pritisk? Je bilo delo deminerja takrat dovolj cenjeno, prepoznano? Kako je danes?

V prvi vrsti moraš vedeti, kaj počneš. Ker gre za delo, ki je pač izjemno nevarno. Podobno odhodu v vojno. Razlika je le ta, da je v vojni tvoj nasprotnik drug vojak, tu pa je bila moj sovražnik mina, zakopana v zemljo. Posejane so bile res vsepovsod in gre za orožje, ki te lahko kadar koli ubije. Seveda, biti moraš izjemno natančen, previden, pozoren. 

In ne, deminerji niti slučajno niso plačani dovolj. Jaz sem to delala za svojo domovino, za naše ljudi. Nikakor ne zaradi denarja, s tem ne boš obogatel. 

Nekje ste dejali, da ste bile deminerke na Kosovu v pretežno moških ekipah izjemna dodana vrednost. "Medtem ko so moji kolegi postavljali v ospredje hleve, živino, hiše, sem jaz iskala, kam hodijo ljudje po vodo, kje se igrajo otroci. Ženska perspektiva mi je pomagala, da sem rešila mnogo življenj."

Ne le to – imeli smo tudi posebno skupino, ki je otrokom razlagala, da se ne smejo dotikati min. V prvih dveh letih je bilo ogromno nesreč, eksplozij. Med žrtvami so bili tudi otroci. Šele tretje leto po vojni so se razmere začele nekoliko umirjati. Čeprav je na drugi strani na terenu samem vseeno, ali si moški ali ženska. 

Vi ste sicer doživeli hudo nesrečo, izgubili nogo in se nato vrnili na teren z nožno protezo. Nam lahko poveste več o nesreči? 

Dve leti sem na Kosovu delala kot vodja tima deminerjev. Moških. Nisem bila v ženski ekipi. Po približno dveh letih od konca vojne smo bili prepričani, da je okolica ob kosovsko-albanski meji očiščena min. Šli smo na teren, za mano sta hodila sodelavca, z njima je bilo vse v redu. Jaz sem stopila na mino in v trenutku vedela, kaj se je zgodilo. Ker ko stopiš na mino, tega ne čutiš. Ne čutiš je na primer pod podplatom. Zaslišala sem eksplozijo, vedela tudi, na kakšno mino sem stopila. Na mino, ki ni bila odvržena z namero, da človeka ubije, pač pa, da ga pohabi. Teren ni bil raven, ker tudi od tega je odvisno, kakšna bo poškodba. Po nekaj sekundah – ne vem namreč, koliko časa sem ležala tam – sem pogledala dol in videla, da je koleno ostalo celo. Mislila sem si, v redu bom. 

Samo trenutek – vodili ste ekipo moških? 

Tako je. Bilo nas je 10. Devet moških in jaz kot njihov vodja. Super so bili, spoštovali so me in mi pomagali. Ko delaš kot deminer, mora cela ekipa delovati kot družina. Ker lahko ena sama napaka vpliva na vso ekipi. Vsi morajo biti skoncentrirani, dobri pri svojem delu. 

Kako je potekala rehabilitacija, če se vrneva še malce k vaši nesreči? Ste se zdravili v tujini ali ostali doma, na Kosovu?

En mesec sem se zdravila v bolnišnici v domovini, potem pa sem odšla na zdravljenje na Dansko. Tam so mi tudi priskrbeli nožno protezo. Ko sem zaključila rehabilitacijo, sem se vrnila na teren kot deminerka. S protezo sem nato čistila minska polja v Albaniji še tri leta. Bila sem v t. i. izvedenski ekipi, ki opravlja najbolj nevarno delo - je prva na terenu, določi lokacijo mine, zbere informacije o eksplozivnem telesu. In moja sestra je delala z mano. Ne v isti ekipi, a enako delo. 

Vas je bilo zaradi tega bolj strah, ste čutili dodatno obremenitev, ker je bila z vami sestra? 

Vedeli sva, vsi smo vedeli, kaj počnemo, v kaj se podajamo? Družina je bila ponosna na naju. Mama mi je po nesreči rekla: "Če si dovolj močna, pojdi in naredi to do konca." Bila sem previdna. Še pred mojo nezgodo so se nam zgodile štiri. Štirje kolegi so se poškodovali. Trije so izgubili nogo, eden je oslepel. A nihče zaradi tega ni obupal, nadaljevali smo delo.

Pa je bilo po vrnitvi na minska polja delo težje? Kako vas je vse skupaj psihično bremenilo? 

Ni me bilo bolj strah, to lahko rečem. Mislila sem si, samo da ne izgubim vida. To bi me zelo prizadelo. Ko sem bila na terenu še preden se je zgodila nesreča, ni minil niti dan, da ne bi delala. Vsak dan sem bila na poljih. Po nesreči je rehabilitacija trajala nekaj mesecev, a nato sem se vrnila. Edina sem bila, ki je do potankosti poznala mine, ki so bile tam posajene. Nekaterih se namreč ne smeš niti dotakniti, eksplodirajo lahko že ob zaznavi toplote človeške roke. 

Ste imeli otroke, ko ste opravljali to delo? Družino?

Ne.

Prej ste povedali nekaj, kar me je pretreslo. da so namreč mine orožje, ki ne ubije, pač pa poškoduje, pohabi. 

Na Kosovu je vojna trajala skoraj tri leta. Srbi so polja, mostove, planine, ceste, dodobra posejali z minami. Najhuje je bilo na meji z Albanijo in Črno goro. Tam so potekali hudi boji.

Pri deminerstvu je namreč pomembno tudi, na kakšnem terenu delaš. Ta teren je bil zelo nevaren za nas, ker je bilo tam posejanih ogromno ostankov eksplozivnih teles. Čeprav smo imeli dobro opremo, detektorje, ki so zaznavali mine, je bilo delo težko. Detektorji so nenehno piskali, mine so bile vsepovsod, tako da hude koristi od njih nismo imeli. Šli smo korak za korakom. Kot ko se odpravljaš v vojno. Ne greš, zato da boš umrl, se poškodoval. A se tudi to lahko zgodi. 

Je Kosovo danes "čisto"? Koliko časa bodo trajala dela?

Očiščenega je več kot 90 odstotkov območja. Kolikor vem, še zadnja področja sedaj čistijo pripadniki kosovske policije. 

Preberite še: Nobelovec Ken Rutherford: Zlo, ki ga danes povzroča človek, nas bo še preživelo, žal.