'Med predsedniki mi je najbližje Josip Broz Tito'

G. Kordiš, ste med tistimi kandidati, ki ste med zadnjimi napovedali vstop v predsedniško tekmo. Najprej o razlogih za to; kako je prišlo do te odločitve, kdaj se je v stranki začela razprava o tem? 

V Levici smo se ozrli na nabor kandidatov, ki so vstopili v predsedniško kampanjo in ugotovili, da ni nikogar, ki bi na teh volitvah zastopal glas delovnih ljudi, torej tistih, ki se jih v politiki ne sliši. Da tudi ni nikogar, ki bi na prvo mesto zares postavil vrednoto solidarnosti in se zavzel za družbeno vizijo, v kateri bomo zmanjšali neenakosti in se bomo sposobni spopasti s podnebno krizo, s socialnimi stiskami in tako naprej. Pobuda za udeležbo Levice na teh volitvah je prišla iz vrst članstva, bila je precej množična, potem smo se pa zelo hitro okrog te pobude zedinili, tako na ravni najvidnejših predstavnikov stranke kot na ravni terena stranke in vstopamo v to predsedniško kampanjo enotni in združeni. 

Bili ste torej edini evidentirani kandidat, vas je vaš teren prepoznal kot kandidata? Je to točna ocena?

Drži v toliko, v kolikor je prišla pobuda s terena stranke, da se sploh udeležimo teh volitev. Od tistega trenutka naprej smo to peljali skupinsko, se pravi gremo na volitve kot stranka v celoti. 

Pa je potem, ko vas je teren evidentiral, bila potrebna še kaka spodbuda, vas je kdo osebno nagovoril k temu? G. Mesec, kdo drug? 

Mislim, da odločitev za sodelovanje v predsedniški kampanji za nobenega kandidata ni bila lahka in tudi sam se na koncu odločil, da bom k tej kandidaturi pristopil, ko smo dodobra pretresli vse možnosti znotraj stranke in ko smo si zamislili, kako želimo to predsedniško kampanjo izpeljati.

In kako ste vi osebno to pretresali? Kje so plusi in minusi, da ste se vi osebno odločili za to? 

Predvsem mislim, da so tu pomembni plusi in ti plusi so pri meni osebno enaki, kot so za celotno stranko. Sodelujemo torej na predsedniških volitvah, da pokažemo, kako naj se funkcija predsednika republike dejansko opravlja in kako se da mesto predsednika republike uporabiti za to, da se dejansko zastopa potrebe ljudi in riše primeren vrstni red političnih prioritet.

Vaš vstop v predsedniško tekmo je sovpadel z izstopom Marte Kos iz nje in hkrati z vstopom ali pa vstopanjem Milana Brgleza vanjo. Luka Mesec je dejal, da ga bo stranki predstavil kot človeka, s katerim je dobro sodeloval, nekateri ga tudi vidijo kot človeka, ki ima nekaj skupnih točk, pogledov z vašo stranko. Zakaj naposled ta odločitev, da ga ne podprete kot skupnega koalicijskega kandidata? 

V Levici smo javno obelodanili našo odločitev, da se udeležimo predsedniških volitev s svojim kandidatom. Prevzeli smo odgovornost, ko je nobena druga koalicijska stranka ni. Ko nismo imeli nobenega drugega koalicijskega kandidata, smo se začeli pripravljati in smo po tej poti nato tudi nadaljevali. Luka je kot koordinator stranke tudi dolžan predstaviti stranki in svetu stranke vse možnosti. Ampak v resnici je bila že od začetka priprav Levice na sodelovanje v tej predsedniški tekmi zelo jasna odločitev oziroma zelo jasen sentiment na vseh ravneh stranke, da gremo s svojim kandidatom, ker ne vidimo nikogar drugega, ki bi se dejansko postavil za delovne ljudi v tej predsedniški tekmi in dal prednost vsebini pred protokolom. Lahko pa rečem, da je verjetno največji podpornik, ki ga imam v tej predsedniški tekmi, prav Luka Mesec.

Ampak Luka Mesec je še avgusta dejal, da Levica po vsej verjetnosti ne bo šla v predsedniško tekmo s svojim kandidatom. Prav tako je še kak teden pred odločitvijo Levice sam dejal, da bo organom stranke povedal, da je Brglez zanj dober kandidat. 

Kot rečeno, pretresali smo vse možnosti, ampak smo se odločili, kot smo se. Razprava o tem, kako in kaj naj Levica s predsedniškimi volitvami, je potekala že dlje časa. Je pa res, da je izstop Marte Kos iz predsedniške tekme na koncu pospešil naše odločevalske postopke, ker se je zelo jasno odprl prostor na levo, skozi katerega lahko predstavimo naše politike in našo vizijo o tem, kakšen naj bo predsednik republike.

Koliko pa so predsedniške volitve za vas prestiž? 

Če razumeš funkcijo predsednik republike na tak način, kot jo spremljamo zadnjih 10 let, se pravi zreducirano na nek goli protokol, izpraznjeno kakršne koli vsebine, je to stvar prestižne odločitve. Če jo pa razumeš kot nekaj, od koder se da ljudem pomagati, mesto, s katerega si lahko glas za ljudi, ki se jih sicer v družbi ne sliši, potem je ta odločitev bistveno bolj tehtna in ni zgolj stvar prestiža. To je tudi naša motivacija, zakaj se to predsedniško kampanjo gremo: da povemo in pokažemo, da je v naši družbi ogromno delovnih ljudi, ki jih v resnici nihče ne zastopa in nimajo glasu. Trgovke, učiteljice, vzgojiteljice, medicinske sestre ... Podplačanih, izkoriščanih profilov je praktično nepreštevno.

Predsedniški kandidati en za drugim ponavljajo, da je predsednik predsednik vseh državljanov. Vi ste se odločili za nekoliko drugačno sporočilo, torej da bi želeli biti predsednik delavskega razreda. Te funkcije torej ne vidite kot figure, ki je predstavnik vseh državljanov? 

Če želiš biti predstavnik vseh, morajo najprej vsi sploh biti slišani. V preteklosti smo imeli zmeraj opravka s floskulo, kako mora biti predsednik predsednik vseh. Pa je zares bil? Se spomnimo zadnjih dveh mandatov, mandatov Boruta Pahorja, kot takih, da je zastopal vse, tudi denimo tiste, ki se jih v družbi sicer ne sliši? Jaz mislim, da ne.

Trgovka, medicinska sestra, industrijski delavec ... Koliko konkretno pa od tako zelo protokolarne funkcije vsi ti ljudje lahko imajo? 

Predsednik ima ogromno težo v slovenski javnosti. In to težo mora uporabiti. Je pa vprašanje, za kaj jo uporablja. Se bo zavzel za to, da se recimo ukine dopolnilno zdravstveno zavarovanje, da se okrepi javni zdravstveni sistem? Ali tega ne bo storil? Na ta način lahko zelo jasno postavlja vozni red političnih prioritet, kot bi jih v tej državi morali naslavljati in jih reševati.

Kako bi potem kot predsednik nastopali do tistih, za katere razumemo, da jih ne nagovarjate, denimo do volivcev Nove Slovenije? 

Tudi volivci Nove Slovenije so verjetno v pretežni meri navadni delavci. Tudi oni imajo probleme s šefi na delovnem mestu, tudi oni imajo probleme z rastočimi položnicami za elektriko, tudi njih skrbi, kako se bojo na zimo ogreli, tudi njih verjetno skrbi, kakšen planet bomo pustili našim zanamcem. V tem smislu ne selekcioniram ljudi po njihovih političnih prepričanjih, ampak želim odgovarjati na njihove probleme in biti njihov glas, zato da jih vlada, katera koli vlada, sliši in na te probleme odgovori oziroma jih reši.
Mislim, da se ne motimo, če ocenimo, da ste, vsaj javno, prepoznani kot najbolj skrajni pol Levice. Hkrati ste prepoznani kot najbolj kontroverzni, najbolj glasni, če hočete, tudi provokativni. Bi bili tak tudi kot predsednik? 

Mislim, da predsednik republike mora biti glasen. Kaj je pa največji problem z zadnjima dvema mandatoma? Največja kritika na zdajšnjega predsednika republike je, da je ostal tiho, ko ne bi smel ostati tiho. Jaz bom še naprej dosledno glas za ljudi. Storil bom vse, da se te ljudi, ki se jih zdaj ne sliši, tudi skozi predsedniško funkcijo in predsedniško kampanjo, postavi pod lupo politike, da se izpostavi njihove probleme in da se te probleme tudi dejansko reši. Sicer pa na stališčih, ki jih jaz zagovarjam, ni nič tako zelo posebnega in nič kaj posebej radikalnega. Če je kaj radikalnega, je to realnost kapitalizma, v katerem živimo. To, da ljudje v 21. stoletju ne vejo, ali bojo lahko plačali položnice, da ne vejo, ali se bodo lahko ogreli, to, da imamo opravka s podnebnim zlomom, s podnebno krizo, za katero imamo samo še desetletje časa, da se nanjo prilagodimo oziroma omejimo, kjer in kakor jo lahko ... Radikalna je realnost, v kateri živimo. Na to opozarjam: od javnega zdravstva naprej, od potrebe po javnih stanovanjih, to so neke najbolj osnovne stvari, zelo osnovne potrebe državljank in državljanov, ki jih je do zdaj politični establišment pustil na cedilu in ki jih je treba postaviti v prvi plan.

Vtis je, da vam je bilo pri vstopu v to koalicijo nelagodno, da ste šli v to z največjim cmokom v grlu. Je ta občutek napačen? 

V zadnjih nekaj desetletjih, pa ne samo pri nas, ampak na celotnem Zahodu, imamo izkušnjo s tem, da je politični establišment pustil ljudi na cedilu, da je začel delati za banke, da je začel delati za korporacije, ljudje so pa ostali prepuščeni sami sebi. Da se je družbi vzela neka solidarnost, ta solidarnost pa da se je pretopila v dobičke kapitala. To je nek zadržek ali neka skrb, ki ga oziroma jo imamo v celotni Levici. Smo pa v Levici pristopili k projektu g. Goloba natančno zato, da to spremenimo.

In kako ocenjujete teh prvih nekaj več kot 100 dni, so vaša pričakovanja izpolnjena, se vam zdi, da bo težav več, ali se vam zdi, da boste nesoglasja, neenaka stališča zlahka gladili? 

Jaz bi rekel, da nam gre za zdaj kar dobro, celo zelo dobro s to koalicijo. Odpovedali smo nakup oklepnikov boxer 8x8, kar veste, da je dolgoletna zahteva in pričakovanje Levice. Na tak način smo rešili, kar bi verjetno bilo pol milijarde evrov za tuje vojaško-industrijske komplekse. Ta denar je ostal za reševanje problemov ljudi v domovini. Začeli smo urejati delovno inšpekcijo, tudi je naša dolgoletna prioriteta, napovedujemo prenovo zakona o delovnih razmerjih, napovedali smo obvezno božičnico za ljudi, konec koncev pa se je z mrtve točke premaknil projekt prenove Drame, če omenim ti dve ministrstvi, ki ju Levica ima, kultura in delo. Kar se mene tiče, zelo optimistično zrem v prihodnost in sem precej zadovoljen, kako je koalicija zastavila delo.

Se vam je kdaj zdelo, da v stranki niste imeli zaledja? Vemo, da vas je stranka v javnosti kdaj zaradi eskapad v parlamentu morala zagovarjati ali pa pojasnjevati vaša dejanja. 

Včasih se zgodi, da v hektičnem medijskem okolju postaneš malo živčen in se moraš odločati na licu mesta. V stranki se o takih stvareh pogovarjamo, iščemo rešitve, zato da gremo potem naprej. Ni se mi zares zgodilo, da bi imel kakršen koli občutek, da sem ostal sam ali pa na suhem.

Vas pa nek segment ljudi – vašo stranko in najbolj vas osebno – vidi kot strah in trepet v politiki. Recimo gospodarstveniki. Zanje ste nekdo, ki bi jim odvzel moč, ki bi jih razlastninili. Ali lahko zelo natančno pojasnite svoj odnos do gospodarstva in do kapitala?

Predstavniki kapitala, vsaj ti, ki se jih sliši v slovenski javnosti, imajo zelo velik problem z elementarno družbeno pravičnostjo, kot je poštena obdavčitev kapitala. Tu se niti ne pogovarjamo o nekem silnemu socializmu. Pogovarjamo se o standardih, ki veljajo v razvitih zahodnoevropskih državah. Prav je, da podjetja, kjer se ustvarja vrednost, kjer se ustvarja dobiček, primerno prispevajo v državno blagajno in v skupno dobro družbe, ki jim omogoča ustvarjanje tega dobička. Enako velja tudi za posamezne predstavnike kapitala.

Obstajajo številna podjetja, ki ravnajo v skladu z zakonodajo, naredijo pa še kak korak več, da se delavci tam dobro počutijo, ki trdo delajo, pošteno delajo in morda je tudi pri njih nek ta občutek, da od vas ne dobijo tega priznanja. 

Si težko predstavljam, od kod zares pride ta občutek. Od mene osebno zagotovo ne. S kakšnega napadalnega konteksta, kakršnega sem občasno deležen, in lobističnih podtonov, mogoče ta občutek od tam prihaja. Navsezadnje: podjetja, ki delajo dobro, ki v redu plačujejo svoje zaposlene, mogoče celo eksperimentirajo z elementi delavske demokracije znotraj podjetja, njim podjetja, ki izplačujejo minimalce, ki stiskajo delavce na vsakem možnem koncu in kraju, ki se "šlepajo" na javne subvencije, predstavljajo nelojalno konkurenco.

Pod črto, če bi imeli to možnost in to politično moč, bi podržavili podjetja, vsa podjetja, bi razlastninili ljudi? 

Mislim, da ima vsaka resna in razvita država nalogo, da obvladuje ključne gospodarske panoge, od telekomunikacij do energetike. V teh časih se izkazuje, kako zelo je to pomembno. Tamle za vami je izdaja Dnevnika in lahko preberem naslov: Država nad krizo z nacionalizacijo Geoplina. Tega si nisem jaz izmislil, to je izpostavil predsednik vlade Robert Golob. V tem trenutku enaki pogovori potekajo na temo jedrske energije v Franciji, enako se sprašuje Nemčija glede njihove preskrbe s plinom. Navsezadnje pa je bil nekaj let nazaj uspešno izveden referendum v Berlinu, kjer so se ljudje zavzeli za to, da se nacionalizira stanovanja, s katerimi rokujejo posamezna podjetja, ki jih potem dajejo naprej v profitni najem. To, o čemer jaz govorim, je nekaj najbolj normalnega, kar se v časih krize tudi izkazuje. Sicer pa mislim, da bi morali demokracijo, na katero v tej družbi prisegamo, vzeti zares. In postopoma skozi naslednje desetletje, dve, podjetja, gospodarstvo, zlasti tista večja podjetja, demokratizirati, jih postopoma preoblikovati v zadruge, skratka, narediti iz njih delavska podjetja. Delavska podjetja delajo boljše, skrbijo za skupnost, v kateri delujejo, ozirajo se na okolje, v katerem živijo njihovi zaposleni. To so mednarodne izkušnje, ki pričajo o tem. 

Večkrat zbodete tudi s svojo provokativnostjo: spomnimo se primera Iva Boscarola in oligarha, pa mazačev. Ali so take vaše odmevne trditve izrečene ali zapisane v afektu, jih kdaj obžalujete? 

Običajno oziroma velikokrat se me vzame iz konteksta. Me pa zelo jezi, da se medijski prostor in javna pozornost odmerja ljudem in da se ukvarjamo z ljudmi, ki imajo v osnovi milijone oziroma so multimilijonarji. Zakaj pozornosti javnosti ne uživajo delavske teme in delavski problemi? V nekaj zadnjih intervjujih sem izpostavil zelo tipičen primer. Začel sem predsedniško kampanjo v Mariboru pred tamkajšnjim UKC-jem. Srečal sem se s kuharico, ki tam dela. Veste, kaj mi je povedala? Da ima 38 let delovne dobe, njena osnovna plača pa je pod višino minimalne, da dela tudi vikende, ker jih mora, ker družina sicer ne zmore. In še vprašanje je, kakšno pokojnino bo gospa imela. To so tiste delavske zgodbe, ki bi jih bilo treba izpostaviti, ne pa da se prednostno sprašujemo o problemih multimilijonarjev.

Včasih se zdi, da tudi vaš koordinator Luka Mesec, ki velja v tem smislu za zmernejšega, popravlja vaše trditve. Kakšno imata vidva razpravo o tem, vas moti to, da mora kdaj on popravljati, zagovarjati te vaše trditve in zapise? 

Tudi pri nas se pogovarjamo znotraj stranke, tudi skregamo se včasih, če je treba. Ampak vedno potegnemo skupaj, shajamo zelo v redu. Mislim, da me tudi ni treba kaj dosti popravljati v mojih izjavah. Kot rečeno, kjer ponavadi nastopi problem, ni toliko v tem, kar jaz povem ali napišem, ampak kako se to obravnava v javnem prostoru in v kakšen kontekst se obleče. Ki pogosto ni moj kontekst. 

Predsednik države je tudi vrhovni poveljnik obrambnih sil. Marsikomu se zdi bistroumni nesmisel, da bi vi bili z vašimi stališči prvi mož Slovenske vojske. Kakšen vrhovni poveljnik bi bili? 

Družbeni mandat Slovenske vojske je zelo jasen, zaščititi mora državljanke in državljane. To nalogo bi morala Slovenska vojska, kot jo imamo, tudi opravljati. V tem trenutku je ne, pa ne po lastni krivdi, ampak zaradi političnih odločitev, ki že zadnjih nekaj desetletij stremijo v to, da se oblikuje Slovensko vojsko kot neke sile za hitro posredovanje, nekje v tujini, po možnosti v Iraku, Afganistanu ... Tam, kjer Slovenska vojska ne more izpolnjevati nikakršnih interesov Republike Slovenije, niti ne zasleduje interesov običajnih slovenskih državljank in državljanov. To je trenutno največji problem, ki ga imamo. Vojska naj doma in dejansko zaščiti ljudi, tam, kjer šteje, na tistih točkah, kjer uživa največje zaupanje med ljudmi, recimo pri požarih na Krasu ali jesenskih poplavah. Dajmo jo uporabiti tam, kjer smo dejansko ogroženi. In najbolj smo ogroženi na področju podnebnega zloma in podnebnih sprememb.

Vi ste predvsem uperjeni proti zvezi Nato, enako ponavljate v kampanji. Pred dnevi ste za našo televizijo dejali, da je "Nato agresivna vojaška zveza, ki je največje tveganje za svetovni mir in ne zagotavlja nobene varnosti". Eno je politična vloga Nata v svetu in misije Nata. Drugo pa je tudi koncept kolektivne varnosti, pametne obrambe. Ne potrebujemo toliko vlaganja v vojsko, ker si lahko znotraj zavezništva pomagamo. Kaj menite o tem delu? 

Zveze Nato ne vidim kot zveze za kolektivno obrambo, ampak zvezo za kolektivno nevarnost. Če pogledamo vojaške proračune držav članic zveze Nato, bomo hitro ugotovili, da so nekajkratnik preostanka sveta. Kljub temu generali Nata pritiskajo na nas, da kupimo še več orožja, pa ne samo na nas, tudi na druge države članice. To ni drža za mir, to ni drža za obrambo in to ni drža, ki bi kakor koli zagotavljala varnost, ampak je pač drža, ki neti in spodbuja ter napoveduje nove in naslednje konflikte. Kar se tiče samih izdatkov za vojsko, jaz nimam nobenega problema, če imamo Ministrstvo za obrambo, ki je finančno krepko, če se kupuje tehniko za t. i. dvonamenske potrebe. Torej ne oklepnikov, s katerimi bi se želeli voziti okrog po Bližnjem vzhodu, ampak recimo okrepimo našo helikoptersko floto Bell 412, ki je nepogrešljiva pri naravnih nesrečah, ki rešuje ljudi v gorah itn. Celo znotraj Nata pa zagovarjam izstop iz Nata, ampak celo znotraj Nata bi bila taka usmeritev bistveno bolj smiselna kot sestavljanje nekih bataljonskih skupin, ki so v osnovi namenjena za to, da okupiramo nekoga zunaj naših meja. 

Za Levico referendum o Natu ni bil pogoj za vstop v koalicijo, je pa to del vašega programa. Je to za vas problem, da znotraj koalicije ni konsenza o tem, da bi še enkrat šli na referendum o tem, ali smo del Nata ali ne? 

Niti najmanj. Mislim, da smo ob koalicijskih pogovorih, ko smo pisali koalicijsko pogodbo, zelo jasno povedali, da je Levica manjšinski partner v tej vladi in da ne pričakujemo izstopa iz Nato pakta v tem mandatu oziroma referenduma, čeprav si bomo sami še naprej za to prizadevali. Kar pričakujemo, pa je, da denar, ki ga dajemo v vojsko, ni denar, ki je zapravljen za neke tuje orožarje, za neko brezvezno bodoče staro železo, ampak da se uporabi za tako tehniko, ki je dejansko koristna za državljanke in državljane doma in naj se vse sporne orožarske nakupe revidira. Ta prvi korak smo v resnici dosegli in izvedli. Se bom znova vrnil na nakup oklepnikov boxer 8x8, v Levici nam ga je že drugič uspelo odpovedati in ljudi zaščititi pred tem, da 400 in več milijonov evrov konča v nekih tujih vojaških kompleksih.

Če bi imeli politično moč, kaj bi storili s Slovensko vojsko? Bi jo po optimalnem scenariju ukinili? 

Predvsem je potreben nek širok konsenz, kaj in kako mi mislimo kot državljanke in državljane, kako vidimo Slovensko vojsko in za kake namene bi jo želeli imeti. Osebno sem na stališču demilitarizacije. Mislim, da smo v tej državi ogroženi socialno, zdravstveno, okoljsko, zagotovo pa nismo na noben način vojaško ogroženi. Obdani smo s prijateljskimi državami, nikakršna vojske se ne zbira na naših mejah, ne grozi nam nikakršna invazija. Ampak tudi če gremo na pot demilitarizacije, mislim, da je vredno ohraniti neka profesionalna jedra, ki bi bila, sicer v neverjetnem scenariju nekega klasičnega vojaškega spopada, sposobna organizirati splošni ljudski odpor. Konec koncev je zgodovinsko vzeto to izkazana kapaciteta na našem področju in še vsakič, ko se je na tem teritoriju zgodil kakršen koli vojaški konflikt, je bil prav splošni ljudski odpor tisti, ki je omogočil bojevanje, denimo partizansko gibanje ali teritorialna obramba.

To je torej tudi odgovor na vprašanje, kako bi se Slovenija ubranila, če bi prišlo do kakršnega koli vojaškega spopada, ki se je recimo, tudi kar se tiče Ukrajine, zdel pred recimo letom dni povsem neverjeten, pravzaprav nihče ni verjel, da se bo to prav zares zgodilo, pa se je. Tudi tu ste ob začetku vojne razburili z nekimi stališči. A ste lahko še enkrat povsem jasni, kako je vaše stališče do vojne v Ukrajini, do ruskega napada na Ukrajino. 

Naj bom tu povsem jasen. Zavračam kakršno koli urejanje urejanje mednarodnih odnosov z oboroženo silo, pa ne glede na to, kdo to oboroženo silo koristi, da doseže svoje. Kar se nam pa dogaja v Ukrajini, pa ni toliko vojna med Rusijo in Ukrajino, ampak v resnici vojna med Putinovim militarizmom na eni strani in zahodnim imperializmom na drugi strani. Orožje, ki ga Zahod dostavlja v Ukrajino, ni namenjeno temu, da bi čim prej prišli do miru, da bi Ukrajince čim prej rešili stisk, v katerih so se znašli, ampak je namenjen spreminjanju Ukrajine v evropsko različico Afganistana in vodenju vojne izčrpavanja proti Ruski federaciji. Zaradi takih političnih odločitev smo vsi na slabem, konflikt v Ukrajini se stopnjuje, Ukrajinci imajo uničeno državo, umirajo tudi vojaki na ruski strani, Putinovemu režimu vojna daje povod za to, da še bolj stiska vso opozicijo, ki jo znotraj države ima, pa tudi Evropejci imamo zelo velik problem s tem, ker nas skrbi, kako se bomo pogreli to zimo. Ta vojna nima zmagovalcev, ampak samo poražence, zato jo je treba čim prej končati.

Kako razumete pristojnost predsednika republike, da razglaša zakone? Aktualni predsednik jo je razumel kot dolžnost, tudi v stroki mislim, da je mnenje dokaj enotno. Je vaše videnje tu drugačno? 

Večinoma je moje videnje tudi tako, to je dolžnost, to je protokolarna funkcija, ki jo predsednik republike opravlja. V kolikor bi se odločil za korak stran od tega, bi moral imeti presneto dobre in presneto močne vsebinske razloge za kaj takega.
 Bi v tej luči kot predsednik ustavili zakon o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski? 

To bi razglasil, tak zakon bi podpisal, to bi vzel kot del svoje dolžnosti. Bi pa sočasno in še pred tem zelo jasno povedal, da sam osebno takim odločitvam nasprotujem. Če bi imel na mizi referendumsko pobudo, bi povedal, da se sam kot predsednik republike opredeljujem v prid te referendumske pobude. Ne bi ostal tiho, to želim povedati.

Predsedniški funkciji bi radi v Levici vrnili vsebinsko težo, ki da jo izvorno ima. Bi spreminjali tudi njene pristojnosti?  

Mislim, da ima formalno vzeto predsednik republike popolnoma dovolj pooblastil. Problem, ki smo ga imeli v zadnjih dveh mandatih, je, da se teh pooblastil oziroma teže funkcije predsednika republike ni uporabljalo tako, kot bi se jih moralo, predsednik mora biti glas za tiste ljudi, ki drugega glasu nimajo, to mislim, da vsi pogrešamo v tej državi in to v Levici sam s to kandidaturo želim spremeniti. 

Predsednik Pahor je drugi mandat začel s ceremonialom z vojaškimi častmi in pregledom gardne enote, ob dnevih odprtih vrat je pred palačo častna četa. Bi ta protokol kako spreminjali, bi imeli s tem težavo? 

Mislim, da bi bila prva poteza, ki bi jo kot predsednik republike naredil, ta, da bi na pogovor povabil predstavnike sindikalno organiziranih delavcev, da se začnemo pogovarjati o tem, kako lahko delavske plače v tej državi dvignemo in kako lahko rešimo socialni položaj delavca.

Ampak pred tem bi vseeno morali iti skozi nek ceremonial, da bi prišli do predsedniške palače. Je vaša vizija, da bi bila tam vojska prisotna?

Nimam kakšne posebne vizije, da bi imel tam vojsko prisotno. Vam pa ne znam povedati, kako točno ta protokol izgleda in koliko možnosti opredeljevanja v zvezi s sami protokolom sploh imam oziroma bi imel kot predsednik.

Kateri od dozdajšnjih predsednikov vam je najbližje? 

Josip Broz Tito.

V samostojni Sloveniji. 

Jaz mislim, da imamo problem s političnimi voditelji v tej državi že zadnjih 30 let. Če ga ne bi imeli, bi navsezadnje imeli še vedno robusten javni zdravstveni sistem, ki ga ne bi ogrožala privatizacija, ne bi po vodi splavale tovarne, kot smo jih imeli, ne bi imeli tako visoke stopnje revščine, kot jo imamo. Pa vse to je, kar je dediščina političnih voditeljev te države zadnjih 30 let.

Ne bi pa niti enega predsednika izpostavili kot tistega, za katerega bi rekli, to pa je bila neka drža, s katero se lahko vsaj malo poistovetim. 

Prav posebej ne bi nikogar izpostavil. Ampak če že, bi bil ta predsednik zagotovo Milan Kučan, ki tudi v času družbene krize, ko se v družbi vzpenja skrajna desnica, ne samo da ni ostal tiho, tudi ne ostaja tiho, čeprav je v pokoju. Mislim, da je to neka drža, ki je vredna občudovanja.