Matematika ne dokazuje, da je kapitalizem učinkovit

Pomembna težava s tem zagovorom je, da v resničnem svetu prvi teorem ne deluje – celo približno ne. Pogoji popolne konkurence so med drugim, da je na trgu prisotno ogromno prodajalcev in ogromno kupcev, da ni eksternalij, da izmenjanje dobrine niso javne (tj. neizključljive in netekmovalne), da imajo ekonomski akterji popolne (ne asimterične) informacije ipd. Enostavno je videti, da v resničnem svetu trgi oziroma sektorji velikokrat niso popolnoma konkurenčni. Pogosto manjkajo en, dva ali trije pogoji, ki bi bili sicer matematično potrebni za delovanje trga na način, da ustvari Paretovo učinkovitost.

Zagovorniki kapitalizma imajo odziv na ta pomislek. Pravijo, da mogoče trgi res niso popolnoma konkurenčni v praksi, ampak da to ni zares problematično za njihov zagovor kapitalizma s sklicevanjem na prvi teorem ekonomije blaginje. Trdijo namreč, da dokler je trg vsaj blizu popolne konkurenčnosti, tj. dokler sam po sebi ali s pomočjo države izpolnjuje večino – četudi ne vseh – omenjenih pogojev, smo tudi blizu prvega teorema in njegove implicirane Paretove učinkovitosti.

Noben teoretski model ne more biti povsem sozvočen z resničnim svetom

Površno gledano se odziv zagovornikov zdi prepričljiv in res je, da je pogosto ena od bolj naivnih kritik ekonomskih modelov natanko ta, da niso povsem sozvočni z resničnostjo. Kritika je slaba, saj noben teoretski model sploh v družboslovju, pa tudi v naravoslovju, nikoli ne more biti povsem sozvočen z resničnim svetom. Vendar v primeru, ko govorimo o popolni konkurenci in Paretovi učinkovitosti prek prvega teorema, je ta kritika precej primernejša kot običajno. Richard Lipsey in Kelvin Lancaster sta namreč s svojo teorijo druge najboljše možnosti že pred več kot pol stoletja matematično pokazala, da argument približnosti na tem mestu preprosto ne deluje. Pokazala sta dvoje.

Prvič, že če en sam pogoj popolne konkurenčnosti ni izpolnjen, vsi ostali pa so, nimamo nobenega matematičnega zagotovila, da bo trg ustvaril drugo najboljšo možnost takoj za prvo najboljšo možnostjo, tj. takoj za Paretovim optimum. Mogoče bo tak trg proizvedel drugo najboljšo možnost. Ampak povsem možno je tudi, da ustvari šele tretjo ali celo četrto najboljšo možnost.

Drugič in povezano, če v tem primeru, ko že manjka en pogoj konkurenčnosti, odvzamemo še en pogoj (tako da sta zdaj odsotna že dva), ne bo trg nujno dlje od Paretove učinkovitosti kot prej, ko je manjkal samo en, marveč bo morebiti celo bližje. Mogoče bo ravno to druga najboljša možnost (takoj za popolno konkurenčnostjo in Paretovim optimumom).

Da je tako, si lahko intuitivno osmislimo z močno poenostavljenim primerom. Če imamo podjetje, ki ima monopolni položaj (prvi pogoj popolne konkurenčnosti je torej odsoten) in ustvarja eksternalije (drugi pogoj je prav tako odsoten), se negativne posledice eksternalij in negativne posledice monopola (tj. negativne posledice glede na kriterij Paretove učinkovitosti) lahko medsebojno izničujejo. Monopolist bo, ker je monopolist, res proizvajal manj dobrin, kot bi jih konkurenčno podjetje, kar je z vidika Paretovega optimuma in družbene dobrobiti slabo, neučinkovito. Cene bodo višje, kot bi bilo optimalno, količina prodanega bo prenizka glede na družbene želje. Toda ker imamo v tem primeru tudi negativne eksternalije, bo ravno nižja proizvodnja in potrošnja monopolistovih dobrin prispevala k manjšemu ustvarjanju teh negativnih eksternalij (denimo onesnaževanja), kar nas z vidika družbenih želja pripelje bližje Paretovemu optimumu. Če situacijo spremenimo tako, da popravimo zgolj enega od obeh pogojev, denimo odstranimo monopol in vzpostavimo konkurenčnejši trg, bomo s tem ustvarili večjo količino proizvedenih dobrin, zaradi katerih pa žal nastaja še več slabih eksternalij. Razmere so bližje idealu popolne konkurence, a so obenem morebiti dlje stran od proizvajanja Paretove učinkovitosti kot prej.

To pomeni dvoje. Prvič, da se pri zagovarjanju trgov v resničnem svetu ne moremo sklicevati na prvi temeljni teorem ekonomije blaginje (teorem nevidne roke), češ da popolno konkurenčni trgi matematično gledano ustvarjajo Paretovo učinkovitost. Ne moremo namreč reči, da malo manj kot popolni trgi, ki obstajajo v resničnem svetu, ustvarjajo samo malo manj kot popolno Paretovo učinkovitost.

Drugič, vladna intervencija lahko ustvari Paretovo učinkovitost ne s spoštovanjem in povečevanjem konkurenčnosti, kolikor je le mogoče, marveč – v primerih, ko popolna konkurenčnost ni možna – z dodatnim odmikanjem od ideala. Ko se država sooča z odstopanjem od popolne konkurenčnosti v samo enem vidiku, ki ga recimo ne more popraviti, je lahko bolje, da prisili ta (ali kakšen drugi) sektor v še večje odstopanje od konkurenčnosti, tj. da mu odvzame še en pogoj popolne konkurenčnosti. S tem (tj. novo situacijo, v kateri sta odsotna že dva pogoja popolne konkurence) bomo mogoče bližje Paretovi učinkovitosti kot z vzdrževanjem bolj konkurenčnega trga (tj. z izhodiščno situacijo, v kateri manjka le en pogoj).

Na tej točki bi lahko kdo mislil, da je s tem razrešen dolgotrajni konflikt med kritiki in zagovorniki kapitalizma. Mislil bi lahko, da smo kapitalizem v par odstavkih uspešno porazili in s tem morebiti celo dokazali superiornost državnih intervencij ali socializma nasploh. To ne drži. Lipseyjeva in Lancasterjeva teorija druge najboljše možnosti ovrže en nepraktičen (čeprav priljubljen) matematični način zagovarjanja svobodnega trga, a ne pokaže veliko drugega.

Zakaj? Prvič, teorija druge najboljše možnosti ne dokazuje, da bo država s svojo intervencijo in odpravljanjem pogojev popolne konkurenčnosti nujno ali celo verjetno proizvedla približek Paretove učinkovitosti. To je povsem odvisno od konkretne situacije. Lahko ga, ali pa tudi ne. Prav tako ta teorija ničesar ne pravi o možnosti, da država zaradi drugih razlogov, kot so vpliv interesnih skupin, regulatorno zajetje, učinek kratkovidnosti, racionalna nevednost volivcev itd., pogosto ni najbolj uspešna pri približevanju Paretovi učinkovitosti.

Drugič in povezano, država morebiti ne ve, katere pogoje popolne konkurenčnosti odvzeti (in kje), da bi se nepopolno konkurenčni trg približal Paretovi učinkovitosti. V splošnem vemo samo, da takšni pogoji obstajajo, a ne vemo, kateri točno so ti pogoji v vsakem konkretnem primeru. Izkaže se, da je teorija druge najboljše možnosti sama nerealistična in da jo dopolnjujejo teorije tretje najboljše možnosti, kot je Yew-Kwang Ngjeva. Te teorije predlagajo, da je zaradi informacijskih nepopolnosti včasih boljše oziroma manj slabo pravilo preprosto zagotoviti čim več pogojev popolne konkurence kot pa jih strateško odvzemati.

Tretjič, nepopolno konkurenčen, realistični trg res ne ustvarja Paretovega optimuma in to je problematično, a vseeno ima mehanizme, zaradi katerih v primerjavi z drugimi poznanimi ekonomskimi sistemi vsaj v nekaterih ključnih vidikih bolj uspešno (a nikoli idealno) poravnava zasebne interese z javnimi in s tem prispeva k družbeni dobrobiti. Ti vidiki najbolj očitno vključujejo:

(1) izrazito, čeprav ne popolno znižanje najbolj akutnih oblik absolutne revščine po svetovnih regijah;

(2) vztrajen in opazen – čeprav tudi opazno neenak – dvig realnih dohodkov večine prebivalstva skozi desetletja (pri tem imajo vsaj v razvitih državah ključno vlogo za izboljševanje dohodka najrevnejših tudi redistributivni mehanizmi progresivnega obdavčenja in transferjev, ki sicer temeljijo na robustni kapitalistični rasti, a jo tudi pomagajo enakomerneje porazdeliti); (3) visok potrošniški presežek, kot ekonomisti imenujejo dodano subjektivno korist, ki jo ima kupec zaradi razlike med ceno, ki jo je pripravljen plačati ob nakupu dobrine ali storitve, in dejansko ceno, ki jo mora plačati in ki je lahko veliko nižja od prve;

(4) nizke marže (ki pa se v zadnjih desetletjih v ZDA in Evropi zvišujejo, med drugim tudi zaradi povečevanja tržne koncentracije, preveč protikonkurenčne zakonodaje in prešibke protimonopolne zakonodaje);

(5) ter zgodovinsko nižje – čeprav še vedno previsoke – stopnje delavskega izkoriščanja, razumljenega kot odstopanje med dejansko vrednostjo, ki jo delavec prispeva podjetju, in vrednostjo plače, ki jo prejme v zameno za opravljeno delo (povprečne kvantitativne ocene se gibljejo okoli dvajsetodstotnega razkoraka).

Resnični, praktični kapitalizem ni nikakršna libertarna utopija, v katero sicer naivno verjamejo nekateri in jo še bolj naivno poskušajo podpirati z nepraktičnimi matematičnimi formulami. Pajdaškost in nepopolna konkurenčnost nista začasni anomaliji, ki ju lahko prikladno teoretsko odmislimo, marveč sta jedrni del vsakega realno obstoječega kapitalizma. To pomeni, da kapitalizem še zdaleč ni najboljši ekonomski sistem, kot trdijo nekateri. Pravzaprav je, kot velja tudi za demokracijo, najslabši sistem – razen seveda vseh ostalih, ki smo jih od časa do časa klavrno preizkusili in ki so se izkazali za še slabše.