Prihod Marka Pogorevca iz anonimnosti na javno sceno je povezan z osamosvojitvijo Slovenije. Posnetki iz tistega časa imajo zgodovinsko vrednost, čeprav so nekateri v njih iskali temne sence. Pogorevc je vsekakor akter, ki ga ne gre podcenjevati. Opekla sta se celo tako vplivna človeka, kot sta Drago Kos (Vič Holmec) in Mirko Bandelj.
Edina politika, ki sta Pogorevca ocenila pravilno, sta bila predsednik države Milan Kučan, ki je med afero Vič Holmec sprejel osamosvojitvene junake - tudi Pogorevca - in Janez Drnovšek, ki je hitro spoznal, kako odlično se Pogorevc znajde pod žarometi.
Šef policije je dokazal, da sodi v prvo ligo politikov, in sicer predvsem s prijateljevanjem z vrhom cerkve - nazadnje se je v policijski uniformi pokazal na Brezjah v maši za domovino. Politika si s strpnostjo do Pogorevca zagotavlja sredinsko držo, in to ga dela nedotakljivega.
Pogorevc dobesedno uživa v aferah, ki ga samo krepijo. Iz anonimnosti ga je najprej potegnila afera Vič Holmec, potem še afera v zvezi z nakupom službenega stanovanja. Zadnja afera pa kaže na veliko podcenjevanje Pogorevca. V njegovi senci se je znašel celo notranji minister Rado Bohinc, ki je očitno pristal na to, da postane minister, če bo šef policije ostal Marko Pogorevc.
Generalni direktor policije Marko Pogorevc je zdaj tako močan, da ga amaterski poskusi njegove odstavitve le krepijo. Če bi kdo hotel spodnesti Pogorevca, bi moral biti spretnejši od njega in imeti tehtne argumente, v katere javnost ne bi dvomila. Pogorevc namreč najbolj uživa v javnih nastopih, s svojim posebnim stilom je na nek način postal celo ljubljenček javnosti. Rado Bohinc bi ga na začetku svojega mandata še lahko zamenjal, sedaj to ni več mogoče.
Z odstavitvijo Pogorevca bi politika tvegala spor s t. i. desnico in si nakopala na vrat še zamere v cerkvi. Pogorevc tako ostaja nekakšna kopija francoskega notranjega ministra Foucheja, ki je preživel več mandatov, oziroma je nekakšen slovenski J. Edgar Hoover, ki je bil skoraj pol stoletja nedotakljivi šef ameriškega FBI- ja.
