Prav danes ste obeležili deseto obletnico delovanja Zbornice, ki pa je v luči stavke, gotovo drugačna kot bi bila sicer. Kakšno je vzdušje med zdravniki?
Ugotovili smo, da je vzdušje med zdravniki dobro. Dobro so seznanjeni z razlogi za stavko in z vsebino stavkovnih zahtev sindikata Fides ter se dejansko zavedajo, da v bistvu ne gre za stavko, ampak je to samo nek način boja, ki se mu reče stavka. Dejansko zdravniki tudi v tem času v povprečju delamo najmanj 50 ur na teden, kar je še vedno bistveno več, kot je povprečje v javnem sektorju v državi ta hip.
Kako ocenjujete dosedanja pogajanja med vlado in Fidesom, kot predstavnik delodajalca na njih sodelujete tudi vi?
Mi se pogajamo na delodajalski strani in pogajanja ocenjujem zaenkrat kot zelo počasi potekajoča.
Po čigavi krivdi?
Ne bi rad razsojal, po čigavi krivdi. Pogajanja potekajo počasi, ker se, zlasti ob pogajanjih za novo poklicno kolektivno pogodbo, praktično skorajda obrača vsaka vejica ali črka v novih predlogih. Dejstvo je , da bi se ta pogajanja morala začeti že davno, saj zahteva po tem izhaja že iz predhodnih določb zakona o zdravniški službi. Ta je, kot veste, bil sprejet leta 1999. Vendar ko pride do takšnih razmer, ko je potrebno na hitro reševati nekaj, kar bi se moralo urejati na dolgi rok, s strpnim argumentiranjem in pogajanjem, to seveda otežuje konstruktivno rešitev. Dejansko ocenjujem, da ob takšnem načinu delo in ob takšni dinamiki pogajanj ter zlasti ob takšnem načinu, ko se pravih vsebinskih problemov ne rešuje konstruktivno, ni jasnega znaka, da bi kmalu prišlo do konca zdravniške stavke.
Po mnenju ministrstva za zdravje je bila odločitev za stavko prenagljena, kaj odgovarjate na to?
Težko bi govoril o tem, ali je bila prenagljena. Moji pogledi so tudi zelo subjektivno obarvani, saj sem neposredno že kar nekaj let udeležen v zdravstveni politiki. Ampak poglejmo dejstva. Zdravništvo je približno pred šestimi leti začelo postopno urejati razmerje do države. Te stvari niso bile nikoli dokončno urejene in vsakokrat smo s pogajanji – pa ne po lastni krivdi – bili razlog za demonstracijski efekt vsem ostalim v javnem sektorju. Tudi tokrat, ko smo menili, da je vse dogovorjeno, zadeva ni bila dokončno urejena. Od podpisa aneksa k zadnji poklicni kolektivni pogodbi, katere podpisnik je tudi Zdravniška zbornica, je minilo že več kot leto dni časa in v tem letu dni bi se dalo na ustrezen način bistveno boljše urediti zadeve, zlasti v interesu naših bolnikov. Ker do tega ni prišlo in se je začelo pogajati šele ob napovedi stavke, iz tega jasno sledi argumentiran odgovor: težko je govoriti, da je prišlo do napovedi stavke prezgodaj.
Prve meritve javnega mnenja so pokazale, da zdravniki nimate pretirane podpore ljudi. Kaj menite o tem?
To je seveda razumljivo, saj javnost ni dovolj dobro seznanjena z razlogi za stavko in vsebino stavke. Predvsem bi rad sporočil javnosti, da se temu samo reče stavka, dejansko pa zdravniki opravljamo svoje delo v obsegu najmanj 60 ur tedensko. S to obliko protesta želi Fides pokazati, kako preko vseh zakonskih določil zdravniki delamo vrsto let več kot določa minimalni oz. maksimalni obseg ur. Jasno pa je tudi, kaj se bo zgodilo, če bomo zdravniki kar tako pavšalno umeščeni v zakon o javnih uslužbencih. Ta zakon bo še bolj rigidno urejal delovanje našega poklica in če se bo uveljavljal v takšni obliki kot je sedaj v parlamentarni obravnavi, dejansko lahko pride do še bistveno večjih težav v delovanju zdravstvenega sistema, kot smo jim priče ob tem načinu protesta zdravništva.
