Klic na pomoč: (pre)stari obsevalniki, kemoterapija v hrupu in na hodniku ...

"Nikdar mi ni bilo žal, da sem prišla na mariborsko onkologijo zaradi ljudi, ki tam delajo. Pa še tolažili so nas, da bo zelo kmalu zrasla nova in lepša stavba. A z njo je bilo vedno več zapletov. Težave so se stopnjevale do te mere, da je postala obravnava bolnikov zaradi novega režima sredi gradbišča in hrupa skrajno otežena," v javnem pismu opozarja onkološka bolnica Polona. Skupaj s svojo soborko Klavdijo, s katero sta se spoznali v bitki zdravljenja raka, v imenu mariborskih onkoloških bolnikov kličeta na pomoč. "Uničili nam bodo onkologijo," sta prepričani po tem, ko sta iz prve roke priča dogajanju na oddelku, kjer se dogajajo najtežje bitke za življenje. In njuno pričevanje o nevzdržnih razmerah, v katerih se zdravijo najbolj bolni bolniki, je srce parajoče.  

Kot je zapisala Klavdija, se je z diagnozo rak prvič soočila konec leta 2021. "Bilo me je zelo strah, zbolela sem v negotovih časih pandemije. Nad zdravstvenim osebjem, ki obravnava ljudi, ki nimajo nasmeha na licih, ne vedo, kakšno bo njihovo zdravstveno stanje jutri, nekaterim so tudi šteti dnevi, sem bila pozitivno presenečena, saj so vedno našli spodbudne, tople besede za nas." A kot pravi, jo je že takrat zmotila stiska na hodnikih, saj so bili hodniki in sobe na oddelkih polni. "Sem pa večkrat slišala, da bo prostorske stiske kmalu konec, saj so nam obljubili nove prostore.  Razveselila sem se, ko sem opazila, da so se začela gradbena dela na onkološkem oddelku, da ne bodo bolniki, ki se borijo z najhujšo boleznijo, več trpeli prostorske stiske, kot sem jo sama občutila proti koncu zdravljenja leta 2022."

Stanje danes: večurno čakanje, kemoterapija na hodnikih, ropot in hrup 

A ko je v začetku leta 2024 izvedela, da se ji je rak ponovil, je žal spoznala, da so se razmere le še poslabšale. "Pri stranskem vhodu, kjer je bilo edino možno vstopiti na onkologijo, sem z vrati skoraj udarila gospo, ki je na hodniku stala v nekaj metrski koloni za prijavo. Opazila sem slabo voljo pri bolnikih zaradi dolgega čakanja. Čakanje, ki ga leta 2021 ni bilo, me sprva ni motilo, dokler nisem začela s kemoterapijami. Takrat sem prišla zjutraj, dala kri, kot je običajno, da zdravnica vidi izvid in šele potem odredi kemoterapijo. Zdaj, letos pa je trajalo tudi do večera, da se je sprostilo mesto za izvedbo kemoterapije." Kot opisuje, je stanje iz tedna v teden hujše. Bolniki so nestrpni, nekateri dobivajo kemoterapijo kar na hodnikih. Zaradi gradbenih del se povsod sliši ropot, tresenje in brnenje gradbene mehanizacije, del prostorov je zaprt, preostali pa natrpani. Najbrž je zaradi prostorske stiske čutiti rahlo nervozo tudi pri sicer izjemno profesionalnih zdravnicah in drugih zdravstvenih delavcih.

13 let stara obsevalnika, ki se nenehno kvarita 

"Naša paliativna ambulanta ima prostore v tehničnih prostorih onkološkega oddelka. Imamo dva linearna pospeševalnika oziroma obsevalnika. Ko ne delata, iščemo rezervne dele po vsej Evropi. Ker sta stara 13 let. To pomeni, da naši bolniki čakajo na obsevanje do večera. Do večera čakajo tudi bolniki za sistemsko zdravljenje. Imamo 17 ležalnikov in devet postelj. Na dan pa se na njih obrne več kot 100 bolnikov. Na dan pogledamo več kot 150 bolnikov. Pri nas imamo torej najboljši planirni sistem na svetu, hkrati pa 13 let stare obsevalnike," razmere opisuje onkologinja in namestnica predstojnice mariborskega oddelka za onkologijo Tamara Petrun. Kot ponazori, se jim je prejšnji teden pokvaril prvi obsevalnik, naslednji dan drugi in to se je ponavljalo cel teden. Bolniki so tako dobili vsak dan drugo uro za naslednji dan, opisuje.  "Seveda delamo do večera, da tudi v takšnih razmerah obsevamo vse bolnike," zatrjuje.

Bojazen, da bodo napoteni v Ljubljano, upravičena

"Vidim, čutim, verjamem, da je vse bolj ogroženo tudi zdravje bolnikov. Med čakajočimi se govori, da bomo prisiljeni hoditi na zdravljenje v Ljubljano. Živim v okolici Ptuja in vožnja do Maribora traja vsaj pol ure. Ne predstavljam si, da bi se morala vsak dan ali enkrat tedensko voziti v Ljubljano na zdravljenje. Vsi vemo, da so zjutraj avtoceste polne, in ne predstavljam si, da bi porabila tri ure za pot ob taki hudi bolezni. Če bi me vozili reševalci, kot je to v navadi pri večini onkoloških bolnikov, bi vse skupaj trajalo še mnogo dlje, saj jih iz vsakega področja pripeljejo več in potem vsi čakajo zadnjega, da opravi," se boji Klavdija.

Je bojazen upravičena? "Iskrena bom. Je. V letu 2023 smo imeli 49 dni, ko eden izmed obsevalnikov ni deloval. Dvakrat se nam je zgodilo, da sta imela oba obsevalnika takšno napako, da nismo mogli delati. Zato smo obsevali tudi med vikendi. Če bosta obsevalnika hkrati za dlje časa pokvarjena, nam ne bo preostalo drugega, kot da bolnike pošljemo v Ljubljano," pravi Petrunova. Kot izpostavlja, bi morali avgusta dobiti nov obsevalnik, a zanj ni še niti razpisa, zato ne vedo, kdaj dobijo nove obsevalnike. "Če razpisa ne bo takoj in če ne bomo pohiteli, se bojim, da bo naslednje leto težko, še težje, kot je letošnje." 

Zakaj torej še ni novih obsevalnikov? Tudi ministrstvo odgovora, kdaj bodo na UKC Maribor prejeli nove obsevalnike, nima.  Na ministrstvu za zdravje pojasnjujejo, da je bila v projektu Širitev onkološke dejavnosti v UKC Maribor, ki se izvaja,  predvidena oprema, medicinska oprema in draga medicinska oprema, med katero spada tudi linearni pospeševalnik: "V sklopu projekta sta predvidena dva nova linearna pospeševalnika, ki bosta umeščena v novogradnjo objekta Stolpič, ko bo ta dokončan. Ko bo projekt širitve zaključen, bo UKC Maribor posedoval štiri linearne pospeševalnike. Dva sta bila pred leti kupljena s švicarskim prispevkom. Urad za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu je v lanskem letu med bolnišnice razdelil 41,7 milijona evrov evropskih sredstev, ki so namenjena za zamenjavo dotrajane drage medicinske opreme. UKC MB je iz tega naslova prejel 6,5 milijona evrov." Žogico vračajo UKC Maribor: "Javni zdravstveni zavodi nato sami določajo prioritete pri nakupih drage medicinske opreme, zato je tudi izvedba razpisa in nakup v njihovi pristojnosti. Za zamenjavo obstoječih linearnih pospeševalnikov na uradu nismo prejeli nobene vloge. Urad za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu sicer izvaja investiranje v medicinsko in drago medicinsko opremo po ciklih, v pripravi je nov cikel investiranja in že poteka zbiranje potreb na tem segmentu."

A zamuja tudi gradnja nove stavbe oziroma stolpiča. Kot pove Petrunova, je zamude pri gradnji že za več kot leto dni. Bolnike zato še vedno zdravijo v hrupu, na hodnikih: "Trenutno vse poteka samo zaradi potrpežljivosti bolnikov in požrtvovalnosti in energije vseh zaposlenih. Ampak počasi ne zmoremo več. Naši bolniki so preveč potrpežljivi, zdravijo se v hrupu. Na oddelku smo imeli umirajočega pacienta in morali smo se dogovoriti z gradbeniki, da vsaj za ta čas ustavijo dela." 

'Če se zadeve ne bodo premaknile, se bo mariborska onkologija zaprla' 

Trenutno na mariborski onkologiji obsevajo 55 bolnikov na dan, več kot 100 na dan jih sprejema sistemsko zdravljenje. "Če se zadeve ne bodo premaknile, se bo mariborska onkologija zaprla. To pomeni, da bo vse breme padlo na Ljubljano in sistem tega ne bo zdržal." Že sedaj nekatere bolnike pošiljajo v Ljubljano. Tja so že danes med drugim napotene mlajše bolnice z rakom dojke. Tudi Petrunova opozarja, da bolnikom v takšnem stanju največ pomeni zdravljenje v bližini doma. Predstavljajte si, da imate od stranskih učinkov drisko, slabost, pekoč urin, pa ste v nabito polnem reševalnem vozilu, ponazori stiske onkoloških bolnikov, ki se morajo na zdravljenje voziti na drugi konec Slovenije.

Na Onkološkem inštitutu v Ljubljani ne ovinkarijo, to je scenarij, na katerega niti ne upajo pomisliti - zagotovo bi se podaljšale čakalne dobe, obravnava bi lahko trajala bistveno dlje in bi bila nedvomno slabše kakovosti.  Janja Ocvirk, v.d. strokovne direktorice Onkološkega inštituta Ljubljana pojasnjuje: "Prišli bi do tega, da najverjetneje bi se podaljšale čakalne dobe na obsevanje, vzpostavile čakalne dobe za sistemsko zdravljenje. Nenazadnje bi morda prišli tudi absurdne situacije, ko imamo v Sloveniji na voljo številna nova zdravila za zdravljenje raka, mi pa ne bi imeli ne kadra ne prostorov, kjer bi te bolnike zdravili."

Kot je opisala Klavdija, je onkološko zdravljenje nepredstavljivo naporno. "Slabost, bruhanje, driska, vrtoglavica, gola lobanja, spremenjeni nohti in rane v ustni votlini vzamejo dostojanstvo, razčlovečijo, izbrišejo identiteto in jo spremenijo v enotni lik onkološka bolnica/onkološki bolnik, za katero/katerega je pomembno le, da se bori po svojih najboljših močeh." Nekaterim uspe. "Si onkološki bolniki res zaslužimo, da se zdravimo na hodnikih? Si onkološki bolniki zaslužimo, da nas obravnavajo izčrpani, maloštevilni zdravstveni delavci, ki se preoblačijo v zabojniku? Ali se ljudje, ki o gradnji onkologije odločajo, sploh zavedajo, v kakšni stiski smo onkološki bolniki?" se sprašujeta obe bolnici, ki sta se poleg boja za svoje življenje odločili boriti za izboljšanje razmer vseh onkoloških bolnikov.

Ministrstvo za zdravje: zavedamo se težke situacije 

Politiko Petrunova poziva k izboljšanju razmer. Poziva, naj si politiki pridejo ogledat razmere. Kot poudarja, razumejo, da se razmere ne morejo urediti čez noč, a katastrofalno stanje na mariborski onkologiji traja že več kot leto dni, izpostavlja. In kaj pravijo na ministrstvu za zdravje? Kot odgovarjajo, se zavedajo težke situacije, s katero se trenutno soočajo tako pacienti kot zdravstveno osebje onkološkega oddelka v UKC Maribor. "Gradnja prizidka je ena izmed prioritet našega ministrstva, saj razumemo, da so prostorske in infrastrukturne razmere na trenutni lokaciji neustrezne in otežujejo delo zdravstvenega osebja ter obravnavo pacientov. Na ministrstvu si ves čas intenzivno prizadevamo, da skupaj z ostalimi deležniki poiščemo rešitev in da se postopki gradnje pospešijo. Zato smo okrepili tudi sodelovanje z lokalnimi oblastmi in pravnimi strokovnjaki, da bi lahko čim hitreje odpravili vse ovire."

Kot pojasnjujejo,  je načrtovana investicija v prizidek v fazi izvedbe, projekt pa se izvaja v dveh fazah. Trenutno je projekt v prvi fazi. Kot zatrjujejo, so gradbeno-obrtniška dela v zaključni fazi, pri čemer je tehnični pregled prve faze projekta predviden 15. 10. 2024, primopredaja prve faze projekta pa 1. 12. 2024 ter nato prehod v drugo fazo projekta. V pripravi je razpisna dokumentacija za pohištveno in medicinsko opremo, ki se predvideva za umestitev v nadgradnjo obstoječega objekta onkologije v UKC Maribor. Druga faza pa se bo začela z izgradnjo stolpiča, s katero bo izvajalec (GH Holding d. o. o.) pričel po pridobitvi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Pridobitev gradbenega dovoljenja je po sklenjeni pogodbi v domeni izvajalca, razlagajo na ministrstvu. 

Kot zatrjujejo, zastoj zaradi odkupa stanovanj na Masarykovi ulici ni posledica nevestnega dela ministrstva za zdravje – odkup namreč ni del projekta Širitev onkološke dejavnosti v UKC Maribor (izgradnje druge faze onkologije). Jih pa naročnik zaradi strateškega pomena namerava odkupiti in vlaga veliko truda in energije za razrešitev zapleta odkupa stanovanj. Kot pojasnjujejo, se je zapletlo pri zahtevani ceni za m2, ki jo pričakujejo lastniki stanovanj. "Naročnik razpolaga s štirimi različnimi cenitvami, s tremi, ki so primerljive, in z eno, ki jo je naročil odvetnik lastnikov in bistveno odstopa od preostalih treh. Naročnik ni strokovnjak s tega področja, zato je za revizijo oz. mnenje glede vseh štirih cenitev zaprosil Slovenski inštitut za revizijo, katerega mnenja še ni prejel. Da bi naročnik lastnikom olajšal nakupe nadomestnih stanovanj, je za sodelovanje zaprosil Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor in nekateri lastniki stanovanj so že vstopili z njimi v kontakt. Pogovori s stanovalci potekajo ves čas, vsem stanovalcem so bile poslane neobvezujoče ponudbe. Od 14 lastnikov jih je pet našo ponudbo sprejelo, eden jo je zavrnil, ostalih odgovorov pa še nismo prejeli," pojasnjujejo na ministrstvu. Trdijo,  da  aktivnosti za odpravo zastoja torej potekajo z najvišjo možno dinamiko: "Prizadevamo si, da se dela na projektu odvijajo skladno s terminskim planom, zakonito, transparentno, gospodarno, predvsem pa, da bo projekt zaključen v najboljšo korist pacientov, zaposlenih in vseh ostalih uporabnikov in deležnikov. Naša želja je, da noben onkološki bolnik ne bo preusmerjen na druge lokacije zaradi trenutnih težav."

A kot poudarja Petrunova, ne verjame, da so glavni krivec stanovalci, kot razmišlja, se vsak bori za svoje, kar je razumljivo: "Mislim, da tistim vodilnim, ki bi lahko rešili to situacijo, to zaenkrat še ni v interesu." Upa, da se bo zdaj, ko so se morali oglasiti sami bolniki, ki so se znašli v nevzdržnem položaju, kaj premaknilo, sicer sledi kolaps onkologije in to ne samo v Mariboru, ampak v celotni Sloveniji, svari.