'Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov'

Ko je leta 1918 po Evropi po štirih letih vojne počasi le utihnilo orožje, ko je po Stari celini kosila španska gripa, so začeli padati tudi nekdanji veliki imperiji. Oslabljenost Avstro-Ogrske monarhije so izkoristili tudi Slovenci, Hrvati in Srbi, živeči na ozemlju monarhije, ki so 29. oktobra razglasili ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov.

'Prepozno je vaše veličanstvo'

Vodilni slovenski politiki so tudi v času vojne verjeli, da je mogoče vedno bolj pereče nacionalno vprašanje rešiti v okviru obstoječe monarhije, Majniška deklaracija je tako predvidevala preoblikovanje države iz dualizma v trializem, na kar pa avstrijski cesar ni želel pristati. Na drugi strani je vodilno vlogo pri nacionalnem vprašanju južnih Slovanov dobivala Srbija, ki je z Niško deklaracijo že leta 1914 razglasila prizadevanja za "združitev vseh naših nesvobodnih bratov Srbov, Hrvatov in Slovencev". Ker cesar ni bil pripravljen dati Slovencev želele avtonomije, so se ti odločili za neavstrijsko možnost. To ponazarjajo besede dr. Antona Korošca, vodilnega slovenskega politika tistega obdobja, ki je cesarju Karlu 11. oktobra dejal: "Prepozno je vaše veličanstvo".

Že avgusta tega leta je bil v Ljubljani ustanovljen Narodni svet, katerega predsednik je postal Korošec, v Zagrebu pa Nacionalno vijeće kot vrhovno politično telo, ki je 29. oktobra pretrgalo vezi z Avstro-Ogrsko. A novonastala Država SHS je bila mednarodno nepriznana in je tako obstajala zgolj mesec dni, preden se je združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev pod dinastijo Karađorđevićev.

Ena izmed glavnih težav novonastale države je bilo vprašanje meja. Pri bojevanju za meje so bili Slovenci bolj kot ne prepuščeni samim sebi, v veliki meri pa tudi odvisni od interesov držav zmagovalk prve svetovne vojne. Pri boju za meje so ključno vlogo odigrali, ne Narodni svet kot prva slovenska nacionalna vlada, temveč posamezniki. Med njimi izstopa general Rudolf Maister, ki se je v slovensko zgodovino zapisal kot borec za severno mejo.

'Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko'

Na Štajerskem in Koroškem po razpadu avstroogrske vojske natančne razmejitvene meje z novonastalo Državo SHS ni bilo. Ob koncu vojne je Koroški deželni svet zahteval priključitev Koroške k avstrijsko-nemški državi, Slovenski narodni svet na Koroškem pa vključitev v Državo SHS. Po slovenskih krajih pa so začele nastajati narodne straže, ustanavljati so začeli narodne svete kot lokalne organe oblasti.

V Mariboru je 30. oktobra nemški občinski svet razglasil mesto z okolico za sestavni del nemško-avstrijske države. Narodni svet za Štajersko, ki je bil ustanovljen septembra, je 1. novembra imenoval majorja Rudolfa Maista za generala in ga razglasil za poveljnika mesta in vse slovenske Štajerske.

Istega dne je Maister v vojašnici 26. strelskega polka v Melju pred mestnim poveljnikom podpolkovnikom Antonom Holikom in zbranimi častniki odločno izjavil: "Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko." Še isti dan so bile vse vojašnice in drugi pomembni objekti ter mesto Maribor pod Maistrovo vojaško oblastjo. 

Po ustanovitvi zelene garde 3. novembra, je 9. novembra Maister razglasil mobilizacijo in zbral 3000 mož, čemur pa je nasprotovala tudi narodna vlada v Ljubljani. 

23. novembra 1918 ob 4. uri zjutraj je Maister razorožil nemško varnostno stražo oziroma Schutzwehr in jo razpustil ter prevzel vojaški nadzor v Mariboru, zasedel del Labotske doline, Špilje, Radgono ter črto Tinje-Srednje Trušnje-Vovbre-Grebinj. Maister je uspel ujeti trenutek, ko se nasprotni strani še ni uspelo vojaško organizirati ter jih presenetil in dosegel odločilne uspehe z izredno majhnimi silami. Uspehe in mejo, ki jo je dosegel, je kasneje potrdila tudi povojna mirovna konferenca. Maister je s svojimi dejanji k Sloveniji priključil večji del slovenskega narodnostnega ozemlja Štajerske in Koroške.

Istočasno je na Koroškem s svojimi prostovoljci iz območja Celja začel prodirati nadporočnik Franjo Malgaj, ki je zasedel Mežiško dolino, Pliberk in Velikovec. Slednjega je uspel konec novembra tudi ubraniti pred napadom Avstrijcev iz Celovca. Zahodno Koroško z Borovljami je zasedel stotnik Alfred Lavrič ter se s poveljnikom dogovoril o demarkacijski črti, ki je potekala po Zilji, po Dravi do Breze pod Velikovcem.

Vojaških uspehov narodna vlada ni znala podpreti. Ključna je bila nato pariška mirovna konferenca, kjer so se določale meje povojne Evrope. Konferenca je upoštevala Maistorovo vojaško akcijo in Maribor ter Dravsko dolino dodelila Kraljevini SHS. S tem je bila na Štajerskem dosežena etnična slovenska meja. Drugače se je odvijalo pri vprašanju Koroške, kjer je bilo sklenjeno, da bo izveden plebiscit, Koroška pa je bila razdeljena v cono A in cono B, kamor je spadal Celovec z okolico. Po ostri propagandi z obeh strani, je bil plebiscit izveden 10. oktobra 1920, a le v coni A. Določeno je bilo namreč, da bo do plebiscita v coni B prišlo le v primeru, da se v coni A odločijo za priključitev h Kraljevini SHS. Na plebiscitu je nato za Avstrijo je glasovalo 59,1 odstotka oziroma 22.055 volivcev, za Kraljevino SHS pa 40,9 odstotkov. 

'So enkrat pesmi, enkrat puške pele'

Čeprav je dandanes znan predvsem kot borec za slovensko severno mejo, je Maistrovo življenje zaznamovala tudi njegova ljubezen do knjig in poezije. Zbiral je stare knjige ter skozi življenje ustvaril bogato knjižnico, ki danes domuje v prostorih v prostorih Univerzitetne knjižnice Maribor. 

Pod psevdonimom Vojanov je Maister objavljal svoje pesmi v številnih časopisih, med drugim tudi v Ljubljanskemu zvonu in Slovenskemu narodu. 

Če so v začetnih letih pesniškega ustvarjanja v njegovi poeziji prevladovale mladostniške, ljubezenske teme, balade in romance, je njegovo poznejše umetniško ustvarjanje zaznamovala ljubezen do domovine, borba za svobodo in slovenske zemlje. V Gosposvetski straži, objavljeni v Ljubljanskem zvonu leta 1927, tako piše: "Od Labuda do Baškega Jezera je naša straža stala. So enkrat pesmi, enkrat puške pele in tam pri Vovbrah, tam ob krškem bregu so naše rdeče rože zagorele zdaj v klasju, zdaj v božičnem snegu za našo Gospo Sveto. A leta dvajsetega so s prevaro nam vzeli to svetinjo našo staro in je po vseh slovenskih okencih zamajal nageljčke togoten vzdih". 

Generala Maistra je na Uncu pri Rakeku zadela kap, 26. julija leta 1934 je za njenimi posledicami umrl. Ob prevozu njegovih posmrtnih ostankov z Unca v Maribor se je v Ljubljani in Celju poklonila velika množica ljudi. V Mariboru se je od njega poslovila množica več tisoč Mariborčanov in okoliških prebivalcev. 28. julija 1934 so generala Maistra z velikimi častmi pokopali na pobreškem pokopališču v Mariboru, kjer še dandanes stoji njegov grob.