Mamica Klara, ki se bori z rakom dojk: 'Hvaležna sem, da sem sploh živa'

Klarina zgodba se začne kot večina zgodb žensk z rakom dojk. Brez kakršnih koli predhodnih simptomov in težav je nekega dne v levi dojki zatipala bulico. Toda ker je takrat še dojila svojo drugorojenko, je na izvidu sprva pisalo le "laktacijske spremembe". "Septembra, ko sem nehala dojiti, pa se je na ultrazvoku videlo, da gre za raka dojke," je pojasnila Klara.

Toda Klari se svet ni podrl, ni se zjokala, pač pa je pomislila na mamo, ki je za podobno diagnozo izvedela pol leta pred njo. Takrat si je Klara rekla: "Če je ona prestala vse to, še hujšo diagnozo, kot je moja, je to zame mala malica." "Niti za trenutek nisem pomislila, da tega ne bi zmogla. Rekla sem si, da bom to brez težav premagala." 

Neprecenljiv nasvet je dobila tudi od zdravnice, ki ji je pred kemoterapijo opravila ultrazvok srca. "Ona je bila tista, ki mi je svetovala, naj kemoterapijo sprejmem kot zdravilo in ne kot nekaj, po čemer se bom slabo počutila," je dejala Klara.

In res je vseh 16 kemoterapij prenesla brez slabosti, neželenih učinkov ali izgube kilogramov. "Kemoterapija je bila zelo uspešna, saj se je tumor s prvotnih pet centimetrov zmanjšal na en centimeter. Kirurg je bil navdušen nad tem, kako se je telo odzvalo na zdravljenje. V bistvu je bilo zdravljenje res uspešno."

Prejšnji teden je tako opravila zadnjo kemoterapijo, naslednji teden jo že čaka operacija. Najprej odstranitev, nato rekonstrukcija, je še dodala Klara. To neverjetno moč ji dajejo tudi hčerki in družina, ki ji brezpogojno stoji ob strani. Zato pravi, da zdaj še bolj ceni vse, kar ima.

"Vsak dan se zbudim z mislijo, da sem hvaležna, da sem sploh živa. Izkoristim vsako prosto sekundo, vsaka minuta z otrokoma je sedaj še več vredna. Prej so se mi določene stvari morda zdele samoumevne, zdaj pa nobena več. V tem obdobju, ko sem zbolela, se je zgodilo toliko pozitivnih stvari in pravim, da je vsaka stvar za nekaj dobra," je sklenila Klara.