Mama je na njej ugašala cigarete

Ko pa pomislim na spomine, ki jih ima iz istega obdobja danes 23-letna Barbara iz Maribora, me spreleti srh. Nepredstavljivo je, kaj se ji je dogajalo v starosti, ko bi od staršev morala prejemati nežnost in toplino. Da tvoja mama na tvojem telesu ugaša cigarete. Da te njen novi partner, ko se mama odpravi po mamila, začne božati ... Še dobro, da je vsaj ta spomin zamegljen.

Barbara ima danes hude čustvene stiske, težave jo bodo spremljale vse življenje. In vsak čas bo postala mamica. Pred žensko, ki kot otrok nikdar ni občutila starševske ljubezni (oče, ki se je z mamo razšel, je bil alkoholik) in nikdar ni imela občutka varnosti, bo te vsebine morala roditi skupaj z otrokom – da bo le temu omogočila lepše otroštvo in posledično lepše življenje.

Barbara ima brata, ki so ga materi odvzeli prej, ker je roko 3-letnega dečka postavila na prižgano ploščo od štedilnika. Center za socialno delo je ukrepal, kot je treba. Toda Barbaro so pustili pri tej isti mami, za katero so ocenili, da ni sposobna skrbeti za njenega brata. Kako je kaj takega sploh mogoče? Prav bi bilo izvedeti, zakaj, s kakšnimi pojasnili bi se branili ti ljudje. A dogajalo se je pred 20 leti in gotovo so svojo delovno pot – vsaj upamo – tisti ljudje, ki so o tem odločili, že končali. Čez čas – minili sta dve leti – so vendarle odvzeli tudi njo, a vmes je Barbara doživljala strahote, ki jih nikdar ne bi smela. Moralo je priti celo do tako skrajnega dogodka, kot je padec iz drugega nadstropja bloka, ko mame in partnerja sredi noči ni bilo doma, da so se za to pristojni zganili.

Barbara se je na srečo pridružila bratu, ki je bil pri rejnikih v Domžalah. In otroštvo je vsaj navidezno teklo naprej v umirjenem ritmu, brez nasilja, brez strahu. Rejniki so lepo skrbeli zanju, a žal niso mogli izbrisati grozodejstev, ki so se Barbari zgodila v času, ko je bila prepuščena na milost in nemilost mame narkomanke in njenega partnerja, prav tako odvisnika od mamil. Konec osnovne šole je bolečina začela prihajati do izraza. Barbara je začela odklanjati hrano, enostavno ni mogla več jesti. Vse v njej je besnelo, nepredelana bolečina jo je začela dušiti. Ob hudih stiskah je vzela v roke britvico. Brazgotine, vsaj tiste na površju kože, so še danes vidne. Tiste, ki jih ima v svoji duši, pa vidi in čuti samo ona.

Boji se materinstva, saj bo gotovo ob previjanju in skrbi za svojega otroka na dan privrel še marsikateri potlačeni spomin. A morda bo ob tem dobila tudi priložnost, da bo z ljubeznijo do svojega otroka vsaj malo potolažila tudi tisto majhno deklico v sebi, ki je hlepela po ljubezni, ki je nikdar ni dobila.