Malo snega v hribih ne pomeni, da nevarnosti ni

Slovenski najvišji vršaci so iz doline videti že lepo belo obarvani, a količina snega ni velika – na Kredarici je skupna višina snežne odeje 35 centimetrov. Tudi stopnja nevarnosti snežnih plazov po petstopenjski evropski lestvici je majhna oziroma prve stopnje. A to ne pomeni, da nevarnosti ni, je opozoril Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije (PZS) in alpinistični inštruktor: "Zaradi močnega vetra nastajajo klože, se pravi napihan, trd sneg. Čeprav je snega malo, je napihan na pobočja. Tudi večje količine napihanega snega lahko že ob manjši obremenitvi popustijo. Kloža se spelje in nas lahko odnese v prepad. To je tako, kot bi stopili na trdo ploščo, pod katero je še ena plošča, med obema ploščama pa so kroglice. Ko tako ploščo obremenimo, se pretrga in se po njej peljemo. Niti je ne moremo prebiti s cepinom, se pravi, da bi se prebili do podlage in se ustavili. In prav klože so v alpskem loku najpogostejši vzrok nesreč pozimi." Poleg tega veter pomeni, da temperature občutimo nižje od dejanskih. To pomeni, da nas bolj zebe, človeško telo se hitreje ohlaja. "Če nimamo primernih, toplih oblačil, se lahko hitro podhladimo, še posebej če smo poškodovani. V taki situaciji imamo malo možnosti za preživetje," je dodal Šerkezi.

Čeprav v sredogorju še ni snega, imejmo v mislih, da se tudi tukaj lahko hitro podhladimo zaradi nizkih temperatur in vetra. Poleg tega upoštevajmo, da so dnevi kratki in nas hitro lahko ujame noč. Večina planinskih koč je zaprtih, tako da zavetja ob poti ne bo, opozarja Šerkezi: "Še posebej ljudje, ki se v hribe pripeljejo z gondolo, nimajo rezervnih oblačil, čelnih svetilk in osnovne opreme. Hitro pade noč, se zgubijo in podhladijo."

Poleg tega pa je nevarno tudi listje, ki je v kombinaciji z mokrimi ali pomrznjenimi tlemi ali koreninami prava drsalnica. "Če nismo previdni, lahko hitro pademo in si zvijemo gleženj ali se kako drugače poškodujemo," je poudaril Šerkezi.

Čeprav v gorah nismo nikoli varni, zimsko hribolazenje zahteva več izkušenj in znanja

Dokaj pogost spremljevalec gora v zimskem času je tudi megla ali slaba vidljivost, ki zahtevata izkušenega planinca in dobro znanje orientacije – ne zanašajmo se na mobilne aplikacije. Ne le, da je treba znati oceniti razmere, treba je znati uporabljati opremo. Torej, dereze nam ne pomagajo kaj dosti, če ne znamo z njimi hoditi in če se pri padcu ne znamo ustaviti s cepinom. "Če opreme ne znamo uporabljati, je lahko smrtno nevarna. Planinci so danes dobro opremljeni, vprašanje je znanje uporabe opreme. Če znanja nimamo, pa si kljub temu želimo obiskati hribe, svetujemo, da gremo skupaj z gorskim vodnikom oziroma vodnikom PZS," je poudaril Šerkezi.

Obisk gora pozimi zahteva popolno zimsko opremo

V zimski nahrbtnik sodijo lavinski trojček, cepin, dereze in čelada. Pred vsako turo je treba preveriti stanje opreme, snežne razmere na območju, kamor se odpravljamo, in odprtost planinskih koč. Poleg posebne zimske opreme potrebujemo tudi vso opremo kot za gore v kopnih razmerah. Torej ne pozabimo na čelno svetilko in prvo pomoč. Pomembni so dobri planinski čevlji, kapa, rokavice in topla oblačila, ki ščitijo pred vetrom, mrazom in vlago ter imajo dobre izolacijske lastnosti. Priročne so gamaše, ki vas bodo zaščitile pred vdorom snega v čevlje. Potrebna je tudi zaščita pred močnim soncem, ne pozabimo pa niti na rezervna oblačila in toplo tekočino ter nekaj hrane. "Hoja v gore pozimi zahteva posameznika, ki ima poleg dobre fizične pripravljenosti tudi veliko mero znanja alpinistične tehnike, izkušenj in znanj – o plazovih, hoji po različnih vrstah snega, ledu, zaščiti pred mrazom in vetrom, orientaciji … Sicer je bolje, da si izbere lažje cilje," je strnil Šerkezi.

Kako ravnati, če nas pozimi v gorah ujame tema, megla ali se poškodujemo?

Če smo slabo opremljeni, bo reševanje samega sebe verjetno misija nemogoče. Zato pred turo res dobro premislimo, ali imamo v nahrbtniku vse, kar potrebujemo – tudi za tiste stvari za 'vsak slučaj' se pogosto izkaže, da nam pridejo še kako prav. Kaj torej naredimo, če se nam kljub dobro načrtovani turi zalomi in se zgubimo ali zaradi vremena ne moremo nadaljevati poti? Jani Bele, predsednik Komisije za informiranje in analize Gorske reševalne zveze Slovenije, priporoča, da bivakiramo: "Bivakiranje pomeni preživeti noč na prostem v upanju, da se bodo naslednje jutro razmere izboljšale. Prostor za bivak si izberemo na varnem mestu, izogibamo se strmin in grebenov. Najpomembneje je, da smo v bivaku zaščiteni pred vetrom, zaradi katerega se izredno hitro ohlajamo. V gozdu je za bivak primerna luknja okoli debla smreke, v rušju si z nalomljenimi vejami naredimo zaklonišče. V takih primerih vidimo, kaj pomenijo rezervna oblačila in nekaj pripomočkov, ki naj bi jih imeli vedno s seboj: 'alufolija' ali črna plastična vreča, sveča, vžigalice. Če imamo cepin in plazovni trojček, skopljemo luknjo v sneg, s plazovno sondo ali smučarsko palico poiščemo najdebelejšo snežno odejo – največkrat je to kakšen zamet – in začnemo kopati z lopato ali cepinom. Pazimo, da se ne spotimo. Ko smo zaščiteni pred vetrom, lahko še malo razširimo prostor v notranjosti. Prižgana sveča dvigne temperaturo za nekaj stopinj in nam olajša čakanje, lahko tudi malo zadremamo."

Ob tem je Bele poudaril, da se vsem tem neprijetnostim lahko izognemo s pravilnim načrtovanjem ture, pravočasno prekinitvijo vzpona in vrnitvijo v dolino ter znanjem uporabe GPS-a.

Gorski reševalci iz leta v leto posredujejo pogosteje

Planinstvo in druge dejavnosti v gorah postajajo vse bolj priljubljene in to je povezano tudi s tem, da vsako leto beležimo več gorskih nesreč. V letošnjem letu so gorski reševalci po številu reševalnih akcij presegli lanskoletno število. Do 10. decembra 2018 so opravili 519 akcij, medtem ko lani vse leto 510. Od te številke je bilo 60 odstotkov reševanj v gorah. "V dolino smo žal prinesli 31 mrtvih – lani 28 – od teh je bilo 14 tistih, ki so se ukvarjali s katero od gorniških dejavnosti," je kratko analizo podal Bele in nanizal izstopajoče nesreče: "Na začetku glavne planinske sezone je bilo kar nekaj reševanj, ker so planince na poteh, ki potekajo po severnih straneh gora, neopremljene 'presenetila' snežišča. O presenečenju bi lahko govorili, če tam snežišč ob tem času ne bi bilo. Prav tako je bilo ob tem času veliko onemoglih planincev, ki v zimskem času verjetno niso hodili po gorah in so si zadali pretežke cilje. Zabeležili smo tudi več težkih nesreč v plezalnih smereh."

Kljub obilnim snežnim padavinam v pretekli zimi na srečo zaradi plazov ni bilo smrtnih žrtev, zabeležili so le pet posredovanj zaradi plazov, čeprav je bilo takih dogodkov znatno več. Mnogo dogodkov se je v plazovih srečno končalo predvsem zaradi uporabe plazovnega trojčka in upoštevanja napotkov, ki se jih dobi na usposabljanjih.

Priporočila za varno turno smučanje

Da bi bilo nesreč v gorah manj, je dobro upoštevati priporočila Združenja planinskih organizacij alpskega loka (CAA) za varno turno smučanje. Poleg vseh priporočil, ki so jih sogovorniki že našteli, bodite turni smučarji pozorni še na orientacijo in postanke, ohranjajte razdaljo med člani skupine, izogibajte se padcem, smučajte v majhnih skupinah in ne sami, hkrati pa tudi spoštujte naravo. Generalni sekretar PZS in inštruktor planinske vzgoje Matej Planko je izpostavil: "Ko se odpravimo na zahtevnejši teren, so obvezni dereze, cepin, srenači in čelada. Vso opremo je treba že doma preveriti in jo po potrebi nastaviti. Plazovni nahrbtnik poveča možnost preživetja, če nas odnese snežni plaz, nismo pa z njim varnejši oziroma njegova uporaba ne pomeni, da gremo lahko na turo, ko je večja nevarnost snežnih plazov, in več tvegamo. Ker veliko turnih smučarjev odhaja na smuko v tujino, si je zaradi morebitnega reševanja v primeru nezgode pomembno urediti ustrezno zavarovanje. Z včlanitvijo v enega izmed 289 planinskih društev sta zagotovljena tudi nezgodno zavarovanje ter zavarovanje za stroške reševanja in zdravljenja v tujini s 24-urno asistenco." 

Danes je sicer mednarodni dan gora, priložnost da vsi pomislimo na raznovrstne aktivnosti v gorskem svetu, ki so postale vse bolj priljubljene. Želja ljudi, da bi bolj aktivno preživljala prosti čas, splet, družbena omrežja in moderna infrastruktura so gore ne le približali množici, ampak tudi spremenili njihove dojemanje. A kaj to pomeni? Miro Eržen, podpredsednik PZS meni, da gorsko okolje še nikoli ni bilo izpostavljeno tolikšnim pritiskom, predvsem na račun vse večjega števila nedopustnih voženj z motornimi kolesi, štirikolesniki in motornimi sanmi: "To so dejavnosti, ki v gorskem svetu nimajo prostora in so obremenitev naravnega ekosistema in lokalnega prebivalstva. Planinske organizacije v alpskih deželah se na to problematiko kritično odzivajo, pa ne samo s popolno prepovedjo tovrstnih dejavnosti, ampak tudi usmerjajo razvoj novih športnih oblik, kjer je nujno potrebno vzpostavljanje pogojev za sožitje z različnimi deležniki v tem prostoru. Na tem področju pa so lahko planinske organizacije uspešne le toliko, kolikor najdejo skupnega interesa in sodelovanja z ostalimi deležniki."

Odgovornost do gora je torej v naših rokah, saj smo konec koncev z njimi že od nekdaj povezani.