Dr. Leonida Zalokar, mag.psih., ravnateljica Strokovnega centra Planina, se že desetletja v prvih bojnih vrstah spopada z najbolj problematičnimi in nasilnimi otroki. Delo z njimi ji daje redek in dragocen uvid v problematiko, ki je pri nas še vedno čisti tabu. Znanstveno dokazano dejstvo, da je tudi med otroki od enega do treh odstotkov takšnih s psihopatskimi potezami, preslišijo vse državne inštitucije, pripoveduje. A tiščanje glave v pesek v imenu stigmatizacije tem otrokom, ki krvavo potrebujejo čimprejšnjo pomoč, le škoduje. Nevarno pa je tudi za družbo, v kateri lahko takšni posamezniki povzročijo nepredstavljivo škodo, opozarja.
Otroke prepoznajo kot nevarne za družbo, sliši jih nihče
Čeprav zaradi varstva osebnih podatkov ne more govoriti o konkretnih primerih, ki jih obravnavajo v Strokovnem centru Planina, lahko opozori na tiste, ki so dobili medijski epilog. Ko je bilo za ukrepanje že prepozno. Tako spomni na primer mlajšega moškega, ki je leta 2017 kruto umoril znanca, za to pa ni na sodišču pokazal niti kančka obžalovanja. Kot pove, je bil že kot 10-letni otrok sprejet k njim. V ocenah, ki so jih dolžni posredovati sodiščem, so ga že takrat opredeljevali kot izredno nevarnega otroka, ogrožojočega za druge. A ocena je naletela na gluha ušesa.
In to je le en primer, ki pa bi se, lahko razpletel popolnoma drugače, če bi opozorila pristojni vzeli resno in odgovorno, opozarja dr. Zalokarjeva. "Mnogi zmotno verjamejo, da otroci ne morejo kazati psihopatskih lastnosti, čeprav lahko zgodnji znaki zahtevajo strokovno obravnavo. Okoljski in genetski dejavniki igrajo ključno vlogo, intervencije pa lahko zmanjšajo tveganje za destruktivno vedenje," opozarja.
Mali odstotek otrok, ki je izredno nevaren za celo družbo
Ker opozarja na občutljivo a še kako resno težavo družbe, ki je zavita v tabu, se velikokrat znajde na tnalu: "Večkrat so me že skušali javno diskreditirati, češ da govorim, da so otroci psihopati. A vedno poudarjam, da se pogovarjamo le o enem do treh odstotkov otrok. To je res mali odstotek. Ampak izredno obremenjujoč in nevaren za celotno družbo, saj lahko en otrok ali dva zrušita celoten sistem," opozarja. Ker opozarjam na ta problem, sem bila in sem še vedno deležna tudi številnih kritik akademikov. Očitajo mi, da trdim, da so otroci lahko tudi nasilni. To res ne more biti res, mi pravijo," pripoveduje dr. Zalokarjeva.
A še kako res je, poudari. "Od leta 1998, odkar delujem v Planini, sem spoznala več 8, 9, 10-letnih otrok, ki jih je zaradi njihove neobvladljivosti, brezbrižnosti, nevarnosti, brezčutnosti, škodoželjnosti, potrebno varovati in omejevati, da ne storijo kakšnega grozljivega dejanja."
Takšni otroci so lahko tudi kruti, ta krutost pa se je prisotna že od malih nog. Med opozorilnimi znaki je pogosto mučenje živali, otrok ne deli igrač, laže, manipulira ... Kot ponazori, se v vrtcu morda zgodi, da eden izmed otrok pade, ostali otroci pa na to reagirajo. A njihove reakcije bodo drugačne. Eni bodo jokali, drugi bodo sočutni, prestrašeni. Se pa lahko zgodi, da bo v gruči tudi otrok, ki bo hladen in bo užival v tem in bo morda celo še koga potisnil na tla: "O tem govorimo. O brezčutnosti in hladnosti ter celo v uživanju v tem. In taki otroci so, jih je pa seveda zelo malo. To pa seveda pomeni, da ne bodo imeli v vseh vrtcih in šolah izkušnje s takšnim otrokom. A tu in tam se najdejo."
In to je veliko čustveno breme tudi za starše takšnih otrok. "Starši, ki pri otroku zaznajo te znake, naj poiščejo pomoč strokovnjaka, ki bo opravil celostno oceno in vključil več virov informacij, kot so poročila učiteljev, vrstnikov in družinskih članov. Pravočasna obravnava in podporne strategije lahko zmanjšajo tveganje za dolgotrajne težave in otroku pomagajo razviti boljše socialne in čustvene veščine, " svetuje. Sodelovanje staršev pa je obveza in ne njihova dobra volja.
To ne pomeni, da so otroci nepopravljivi – a potrebujejo pravočasno pomoč
Zalokarjeva se zaveda etičnih dilem, ki se razpredajo okoli te problematike, ampak te etične dileme ne smejo preprečiti tega, da ne bi otrok s temi brezčutnimi, neobčutljivimi potezami prepoznali pravočasno, poudarja. In to je, kot poudarja, možno že v zelo zgodnji starosti treh, štirih let.
Najprej jih je treba prepoznati in jim potem tudi s pravimi ukrepi in načini obravnave pomagati na pravo socialno pot, je prepričana. "Ker to nikakor ne pomeni, da so takšni otroci nepopravljivi in da bodo odrasli v zločince. Ravno obratno, prej kot to pri otroku prepoznaš, prej ko ga usmeriš v program oziroma delaš z njim na pravi način, prej ga lahko naučiš prosocialnega vedenja." Kot pojasnjuje, če otrok ne čuti čustvene empatije, ga lahko priučijo kognitivne empatije: "Torej, da ga čim hitreje začnemo učiti, kaj je prav in kaj je narobe. Zakaj je nekaj narobe, tudi če on tega ne občuti."
Kot spomni, v svetu namreč prosperira kar nekaj prosocialnih psihopatov: "To so ljudje, ki bi jim glede na ugotovitve o njihovem delovanju možganov lahko pripisali psihopatijo. Delajo pa dobro, delujejo v dobro družbe, v dobro skupnosti. Ni vsak psihopat škodljiv, če se nauči, kaj je prav in kaj narobe. In številni opravljajo tudi dela, ki jih kdo s čustveno empatijo ne bi mogel, pa je to za družbo lahko zelo koristno." Kot npr. nevroznanstvenik James H. Fallon, profesor psihiatrije in človeškega vedenja ter zaslužni profesor anatomije in nevrobiologije na Medicinski fakulteti Univerze v Kaliforniji Irvine, ki je med preučevanjem posnetkov možganov za iskanje vzorcev, ki so povezani s psihopatskim vedenjem, ugotovil, da njegovi lastni možgani kažejo znatno zmanjšano aktivnost na področjih čelnega režnja, povezanih z empatijo in moralo – anatomskimi vzorci, ki so bili povezani s psihopatskim vedenjem in ustrezajo profilu psihopata. Fallon je izjavil, da ima nevrološke in genetske korelate psihopatije in se je kategoriziral kot "prosocialni psihopat".
Sistem poglablja njihovo patologijo
Že desetletja zato, ker se s takšnimi otroci ukvarja na prvi bojni liniji, na ves glas opozarja, da je treba na tem področju odločno ukrepati, preden bo prepozno. A kot poudarja, bije boj z mlini na veter, saj so jo doslej kamorkoli se je v Sloveniji obrnila po pomoč, preprosto preslišali oziroma evidenten pojav minimalizirajo, ne prepoznajo oziroma ne poznajo.
Kategorije otrok s psihopatskimi potezami naša zakonodaja in stroka kot redka v svetu namreč ne priznava, poudarja. "Zgrešeno je, da se kategorije otrok, ki jih je v populaciji 1 do 3 odstotke, v Sloveniji ne prepoznava oziroma se jih ignorira," meni. In posledično se ne morejo uveljaviti programi za njihovo pomoč, kot je to prisotno in razvito že več kot desetletje v vseh evropsko primerljivih državah- Zgodnje prepoznavanje antisocialnih tendenc pri otrocih omogoča učinkovite intervencije in preprečevanje razvoja kroničnega antisocialnega vedenja. Raziskave potrjujejo, da zgodnji ukrepi, kot so prilagojene oblike starševstva in terapevtski pristopi, izboljšujejo socialno in čustveno delovanje otrok," pojasnjuje.
V Sloveniji se namreč bojimo izraza psihopat oziroma psihopatske poteze, uporabljamo izraz otroci/mladostniki s simptomi disocialne osebnostne motnje oz. disocialnim vedenjem. In kaj to pravzaprav pomeni? "Motnja vedenja je ena najpogostejših diagnostičnih težav pri otrocih in mladostnikih, znotraj katere se pojavlja veliko heterogenosti. Te vključujejo brezčutne in neobčutljive poteze, komorbidno ADHD, agresivno in neagresivno vedenje ter različne starosti ob pojavu motnje. Raziskave kažejo, da brezčutne in neobčutljive poteze označujejo posebno skupino otrok z resnim antisocialnim vedenjem. Medtem ko je ta podtip vedenjske motnje opredeljen v priročniku DSM-5, ki ga uporabljajo številne države, ga v Sloveniji, kjer velja MKB-10, uradno ne priznavajo. Zaradi tega slovenski strokovnjaki nimajo enakih možnosti za raziskovanje in zdravljenje teh težav, kot jih imajo v tujini," izpostavlja.
Spremembe pri nas tako ne morejo zaživeti, kljub temu, da praktiki dobro vemo, kaj deluje oziroma bi lahko delovalo, je jasna: "Na drugi strani imamo namreč teoretike in politiko, ki vse to onemogoča". A gre za družbeni problem, svari: "To so otroci, ki so bili kot ogrožujoči detektirani že v vrtcu. Najpogosteje gre za to, da so izvajali brezčutno nasilje nad vrstniki ali fizično nasilje nad starši. Že v vrtcu vam bodo vzgojiteljice povedale, da so starši od določenih otrok pretepeni – pa ne govorimo o klofuti ali dveh. Takšni otroci potem odraščajo v zaščitniškem sistemu, ki jih ne ustavi, ampak poudarja le sočutje do otrok. In ti otroci seveda spolzijo skozi sistem in s takšno naravnanostjo družbe samo poglabljajo svojo patologijo."
V tujini se motnje vedenja pri otrocih intenzivno preučujejo, Slovenija zaostaja
Sama se je s temi primeri soočala tako kot ravnateljica vzgojnega zavoda kot na mestu svetovalne delavke. "Popolnoma si nemočen, ker te druga stran ne sliši in tvojih opozoril ne jemlje resno. Potem pa se zgodijo hude stvari - do hudih poškodb drugih, tudi do umorov. Nekateri nato morijo v odrasli dobi, so pa tudi naši mladostniki že morilci." A takšni primeri zaradi zaščite osebnih podatkov le redko pridejo v medije, to pa ne pomeni, da se to pri nas ne dogaja, pojasni.
Pri nas danes, če šolski delavec ali vzgojitelj v vrtcu prepozna takšnega otroka, ne more storiti prav nič, saj večina niti ni strokovno usposobljena, da bi jih prepoznala, opozarja dr. Zalokarjeva. Zato upa, da se bodo, ko bo vedno več znanstvenikov in praktikov opozarjalo na to problem, ki je družbi zelo nevaren, zgodile tudi spremembe in uvajanje novih načinov dela s takšnimi mladostniki, ki jih v Evropi že poznajo, kot je seveda nujna uvedba ustreznih študijskih vsebin v okviru številnih fakultet.
"V drugih državah se podtipi motenj vedenja pri otrocih intenzivno preučujejo, saj strokovnjaki ugotavljajo, da lahko ti otroci zaradi kombinacije genetskih, nevrobioloških, socialno-razvojnih in okoljskih dejavnikov razvijejo antisocialno osebnostno motnjo v odraslosti. Kot opozarja dr. Kalina J. Michalska, so otroci z antisocialnim vedenjem pogosto diagnosticirani z vedenjsko motnjo, čeprav ti znaki lahko nakazujejo psihopatijo v odrasli dobi. Kljub temu vsi otroci z motnjo vedenja ne razvijejo antisocialne motnje," poudarja.
Kot razlaga in poudarja James B. McCarthy, pomanjkanje razumevanja interakcij med dejavniki, ki vplivajo na razvoj teh motenj, vodi do napačnih predpostavk. Ameriško psihiatrično združenje opozarja, da je antisocialna osebnostna motnja pogosto nediagnosticirana ali nezdravljena, zaradi česar jo imenujejo "psihiatrično pozabljena motnja". Za pravilno razumevanje in obravnavo so nujne dodatne raziskave, saj so te motnje kompleksne in zahtevajo prilagojen pristop za preprečevanje dolgotrajnih negativnih posledic za otroke in družbo, opozarja dr. Zalokarjeva.
Slovenija še ni vzpostavila diagnostičnih meril
Pri tem pa je ključno tudi, da se sploh prepozna ta kategorija otrok in čimprejšnji začetek obravnave. Kot opozarja, Slovenija še ni vzpostavila diagnostičnih meril za brezčutne in neobčutljive lastnosti pri otrocih, kar preprečuje oblikovanje specifičnih pomoči zanje in za njihove družine: "Tuji pristopi poudarjajo preučevanje okoljskih dejavnikov in njihovega vpliva na razvoj ter uporabo ciljnih intervencij za zmanjšanje antisocialnega vedenja."
A prav za takšne otroke in tudi njihove starše, ki se pogostokrat soočajo z občutki krivde, čeprav je lahko takšen otrok iz povsem funkcionalne družine brez nasilja, je koristno, da se jih diagnosticira: "Motnja vedenja je ena najpogostejših diagnoz pri otrocih in mladostnikih, ki vključuje brezčutne in neobčutljive poteze, agresivno vedenje ter komorbidne motnje, kot je ADHD. Raziskave kažejo, da brezčutne poteze označujejo specifično skupino otrok z resnim antisocialnim vedenjem in visoko impulzivnostjo. Medtem ko je ta podtip opredeljen v DSM-5, ga slovenska klasifikacija MKB-10 ne priznava, kar omejuje diagnostiko in raziskave v Sloveniji."
Antisocialna osebnostna motnja pri odraslih pogosto izhaja iz vedenjskih težav v otroštvu, čeprav ne vsi otroci z motnjami vedenja razvijejo to motnjo, pojasnjuje: "Otroci z antisocialnim vedenjem pogosto dobijo diagnozo vedenjske motnje, kar lahko prikrije globlje osebnostne težave, ki se pozneje razvijejo v antisocialno motnjo. Strokovnjaki opozarjajo, da razvoj teh težav izhaja iz kompleksne interakcije genetskih, nevrobioloških in socialno-razvojnih dejavnikov, kot so zgodnje travme ali neugodne okoliščine. Neugodne okoliščine lahko zmanjšajo otrokovo sposobnost empatije in moralnega razvoja, kar oteži njihovo vključitev v družbo."
A kot opozarja, smo pri nas v resnici mnogokrat prepozni. Povprečna starost mladostnika, ki pride v zavod je namreč 15 let: "Problemi pa so bili že v vrtcu. A kaj se je dogajalo vmes? Kdo se je ukvarjal s temi otroci? Kaj lahko sploh narediš pri 15 letih, ko so določeni vedenjski vzorci že globoko utrjeni, osebnostna struktura že oškodovana? To je velik problem. Vemo, da je za temeljite globinske spremembe, potrebnih vsaj pet let, če ne več. Zato lahko mirno povem, da če pride mladostnik v zavod, kjer preživi leto do dve, ni moč pričakovati nobenih sprememb. Ampak za to nismo odgovorni zavodi, temveč predpisana zakonodaja in smernice."
'Država bi morala zagotoviti diagnostiko in pomoč takšnim otrokom'
Postavlja pa se tudi vprašanje, ali se torej kot psihopati že rodimo ali se motnja razvije? Prirojene lastnosti psihopatov vključujejo nevrološke in epigenetske dejavnike, ki vplivajo na njihovo vedenje, pojasnjuje dr. Zalokarjeva: "Manjša aktivnost amigdale vodi v pomanjkanje empatije in slabšo čustveno odzivnost, medtem ko zmanjšana aktivnost prefrontalnega korteksa oslabi čustveno regulacijo in nadzor impulzov. Stres in travme lahko sprožijo epigenetske spremembe, ki zavirajo čustveno regulacijo in socialne veščine, obenem pa oslabljena funkcija dopaminskih poti povzroča impulzivnost in iskanje intenzivnih dražljajev.
Kot spomni, se antisocialne lastnosti psihopatov kažejo kot impulzivnost, agresivnost in pomanjkanje empatije. Posledično imajo psihopati težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju zdravih socialnih vezi. Varna navezanost pozitivno vpliva na delovanje amigdale in prefrontalnega korteksa, kar izboljšuje čustveno regulacijo, odzivnost na dražljaje in nadzor impulzov: "Zmanjšuje epigenetske spremembe, povezane s stresom in travmami, ter spodbuja normalno izražanje genov, kot sta oksitocin in serotonin, kar vodi v stabilnejše vedenje. S povečanjem oksitocinske aktivnosti spodbuja razvoj empatije in omogoča večjo socialno povezanost, zlasti pri posameznikih z genetsko nagnjenostjo k antisocialnim težnjam. Poleg tega zmanjšuje impulzivnost, agresivnost in antisocialne lastnosti, medtem ko lastnosti, kot sta hladnokrvnost in odločnost, usmerja v prosocialne dejavnosti. Varna navezanost zmanjšuje stres, in prek zgodnjih intervencij pomaga otrokom s psihopatskimi težnjami razviti prosocialne vzorce vedenja," razlaga Zalokarjeva.
"Država bi torej morala prepoznati in opredeliti podtip vedenjske motnje z brezčutnimi in neobčutljivimi potezami ter zagotoviti ustrezno diagnostiko in programe pomoči za otroke in njihove družine. V Sloveniji otrokom in mladostnikom, mlajšim od 18 let, ne diagnosticirajo antisocialne osebnostne motnje, čeprav lahko mlajši najstniki s sociopatskim vedenjem kasneje razvijejo to motnjo. Otroci z vedenjsko motnjo imajo večjo verjetnost, da kot odrasli razvijejo antisocialno osebnostno motnjo, zlasti če ne prejmejo strokovne pomoči in podpore," sklene Zalokarjeva.
