Dve leti in pol je od takrat, ko je diplomirana slikarka in oblikovalka Pšenica Kovačič odprla vrata svoje svetovalnice za lastnike mačk Minami Kat, kjer organizira predavanja in svetuje skrbnikom mačk, ki se srečujejo z različnimi težavami. Veliko izkušenj je pridobila, ko je več let delala kot prostovoljka v ljubljanskem zavetišču za živali, opravila je več mednarodnih izobraževanj, največ izkušenj pa pridobiva s tem, ko skrbi kar za šest mačk in tri pse. Medtem ko bi ji zaradi njenega dela lahko rekli tudi mačja šepetalka, saj se ukvarja predvsem z dekodiranjem mačje govorice in razumevanjem odnosa človek - žival, pa sama zase skromno pravi, da je njeno znanje in poznavanje zgolj rezultat tega, da se zelo rada uči o mačkah in predvsem od njih, jih poskuša razumeti in osrečiti. Zaveda pa se, da je v očeh mnogih ljudi še vedno le "baba zmešana", a se je tudi teh negativnih opazk že navadila.
Svetovalnica Minami Kat je svoja vrata uradno odprla maja 2017, ko je Kovačičeva vpisala dvoletno izobraževanje Advance Certificate in Feline Behaviour, iCatCare, International Society of Feline Medicine. Pred tem je opravila kar nekaj manjših izobraževanj, prebrala ogromno knjig in relevantnih spletnih virov. Bila je aktivna na živalovarstvenem področju, predvsem na projektu Prostoživeče mačke Zavetišča Ljubljana. V tem času je v njenem domu svoj varni prostor dobilo kar nekaj mačjih začasnikov, ki niso šli prav daleč. "Nikjer ni bilo primernih nasvetov, kako se konstruktivno spopasti z zagatami, ki ti jih prinese življenje z več mački in drugimi živalmi (v mojem primeru psi in dihurji), ker so še vedno utrjeni ljudski miti ali splošna nevednost," pripoveduje sogovornica, ki ji je bilo opazovanje in dekodiranje mačje govorice v izziv in veselje.
Znanje še vedno pridobiva na Advanced Certificate in Feline Behaviour, ICC, ISFM. Naredila je tudi program Train Your Cat (Karen Pryor Academy), trenutno pa opravlja še intenzivnejša izobraževanja Fear Free Shelters Program in Animal Emotions, Illis. "Posebej me prevzema nevroznanost in odgovori na vprašanje, kaj se dogaja v možganih mačk?"
Kdo so vaše stranke in s katerimi težavami se najpogosteje srečujete?
Ni veliko strank, ki se odločijo za trimesečno terapijo – to je minimalen časovni okvir za prijazen pristop s precej trajnimi spremembami v mačjem pozitivnem počutju in vedenju. Največ zagat je pri združevanju mačk in iztrebljanju zunaj mačje toalete. Pogosto prejmem vprašanje, ali bo delovalo? Uspeh je odvisen od sodelovanja skrbnika, mačke in mene, največ od skrbnika, da dane nasvete upošteva. Ti gredo od bolj splošnih do specifičnih, glede na posamezni primer, in s skupnim delom jih prilagajamo na zmogljivosti skrbnika in mačke. Med terapijo je največja težava neučakanost in ne toliko neangažiranost. Tu sem, da jih usmerjam, bodrim in ne obsojam.
Bi zase lahko rekli, da ste šepetalka mačkam?
Lahko rečem, da jih rada natančno opazujem in poizkušam razumeti, nisem pa vsiljiva do mačk. Tudi ko pridem k stranki na obisk, si načelno mačke samo ogledujem, razen če je treba dobiti kak odziv, začenjam interakcijo po mačjem vljudnostnem protokolu. Včasih, če si tiho in zapreš oči, zaznaš več.
Menda obvladate tako delo s psi kot mačkami?
Obvladam je močna beseda, raje bi uporabila, da se rada učim o njih in predvsem od njih. Želim, da so srečni. Če pa vprašate lokalce, sem "baba zmešana". Se navadiš.
Koliko domačih živali imate?
Trenutno imam šest mačk, taka številka je že šest let. Najstarejši RockLee ima 12 let, najmlajša Lilla 6 let. Recimo, da sta me prvi in drugi našla, ostale sem sprejela kot začasnike iz društva ali zavetišča: dudarčki Haku, Lady in Bubi ter pozneje še Yodi. Z nami so še posebna pasja posvojenčka Rem in Mika ter ruska hrtica Luna. Gravitiram k bolj zahtevnejšim živalim. Žal sem tudi pri psih, hiperaktivnemu Remu, prejela preveč napačnih nasvetov od raznoraznih inštruktorjev, kar je stanje strahu in agresije poslabšalo.
Nekako sem se oddaljila od živalovarstva, se začela izobraževati in končno našla uglašenost s psiho-biološkim pristopom. To pomeni, da izhajamo iz živalske biti, kjer se oziramo in spreminjamo čustva in razpoloženja v pozitivna. Dela se na principu nagrajevanja in sodelovanja in ne kaznovanja oziroma dominiranja. Najprej moramo umiriti sebe, nato sebe odmislimo in se vživimo v doživljanje živali. Le tako smo lahko uspešni.
Delali ste tudi v ljubljanskem zavetišču, kjer ste se srečevali s hudimi primeri zanemarjanja živali. Kakšen je po vašem odnos Slovenk in Slovencev do živali?
Kljub tragičnim zgodbam mi je Zavetišče Ljubljana ostalo v lepem spominu, še vedno smo v stiku in srčno upam na tesno sodelovanje na področju prostoživečih in brezdomnih mačk. V mislih imam kar nekaj projektov – Community Cats in Fear Free & Enriched Shelters. Bilo je kar nekaj žalostnih primerov hudih zanemarjanj lastniških mačk z izgovorom, da nimajo za osnove, zdravljenje, sterilizacijo/kastracijo, hotne ali nehotne neodgovornosti posledično povoženih, namnoženih in zanemarjenih mačk zaradi splošne nevednosti, a predvsem trme lastnikov. Niso vsi neodgovorni lastniki iz nižje socialno-ekonomskega razreda, veliko je tudi izobraženih in premožnejših ljudi, ki ne želijo vlagati v boljši odnos z mačko. Večina jo vidi kot oviro, ne pa kot smisel, da bi z njeno pomočjo postala boljša oseba. Mogoče imamo Slovenci kompleks majhnosti in nepriznanosti, ki ga želimo preglasiti z močjo nad šibkejšimi, a menim, da je ta vzorec v vseh ljudeh, ne le v Slovencih.
Včasih imam občutek, da ljudje pogosto 'nadomestijo' otroke s tem, ko si kupijo psa ali mačko, in se do njih tako tudi vedejo. Kako vi vidite ta odnos?
To področje, odnos človek - žival, me fascinira in ga raziskujem. Žal je tako, da mačjo nrav potlačimo in jih oblikujemo po svoje. Že s tem, ko smo jih sprejeli v naš dom, jih fiziognomsko in psihično infantiliziramo. Postajajo vedno bolj 'luštkani' (ne govorim o pasmah), igrivi, nesamostojni ... Reče se jim 'večni otroci'. Odvisni so od nas, našega razpoloženja in radodarnosti. To lahko nehote in nevede zlorabljamo, a večina ima mačke iz sebičnih razlogov. Počlovečenje se kaže v nepotrebnih in za mačko nefunkcionalnih izdelkih, neprimernih in mačku nepomembnih ali celo stresnih aktivnostih (razstave, rokovanje …), skrbnikovih objavah na družbenih medijih, ljudskih mitih, memejih, literaturi in filmu. Že v otroštvu nam je bil lik mačke napačno predstavljen. Večina še vedno hoče oranžnega Garfielda ali Mačka Murija, izumetničenega na želje lastnika. Mačku je vseeno, ali ima Hello Kitty komplet ali običajno opremo, dokler je ta mačku prikrojena. Razvajena žival ni srečna žival in 'killing with kindness' (ubijanje s prijaznostjo, op. a.) je velika težava, ker menimo, da smo mačku vse kupili in vsilili, kar se da, a on bi bil rad samo 'raw cat' (surova mačka, op. a.).
Se mačke lahko šola enakovredno kot pse ali niso tako spretne?
Mačke so zelo učljive. Teorije učenja veljajo za vsa živa bitja, kateri način bomo uporabili, je odvisno od mačke, ciljev in koristi naloge ter okolja. Dober primer sta naravni vedenji sedi in kroženje. Sedenje pri psu ni dolgotrajno vedenje, pri mački pa je. Zato lahko od mačke pričakujemo, da se bo morebiti še hitreje naučila trika sedi kot pes. Drugi primer je kroženje, ki ga mačke uporabljajo, kadar nekaj od nas želijo, in znova jih lahko hitreje kot psa naučimo trika krog. Torej če poznamo normalno vedenje mačke, jih lahko hitreje izvedejo na navodilo. Seveda pa nalogo pripravimo tako, da je muca vedno motivirana, uspešna in da se zabava. Svetujem uporabo učnega pripomočka klikerja (označevalca vedenja). Dovolj je 5 do 15 klikov z vmesnimi premori.
Katere so najpogostejše napake, ki jih naredimo lastniki mačk? Jih je mogoče popraviti?
Pozabljamo, da mačkam diktiramo način življenja, ki ni v skladu z njihovim naravnim. Še vedno pešajo osnove, na prvi primer premalo razpršenih, ločenih in dostopnih dobrin, to pomeni, da mačke potrebujejo "luna park" po vsem domu: več virov vode, hrane (interaktivno hranjenje večkrat na dan), toalet, ležišč, skrivalnic, praskalnikov, višinskih polic, zamrežen balkon, okna, sprehode oziroma vsaj možnost souporabe pohištva ali prostora v domu (balkon, spalnica, pult, police …). Vsako omejevanje je kaznovanje, izvzemajo se okoliščine, kjer je mačka nevarna sebi in drugim, a je meja med permisivnostjo in kompromisi.
Drugo zlato pravilo je, da ji nudimo izzive, spremembe, izbiro in nadzor, kljub temu potrebujejo stabilno, predvidljivo in varno okolje.
Tretja nerodnost je nevljuden pristop, rokovanje, nenavajanje na (življenjske) dogodke, splošna nestrpnost in nerazumevanje, preveč neprimerne ali premalo igre, telovadbe in miselnih izzivov. Čim manj nepotrebnega stresa, posledično stiske od nas in doma, torej več pozitivnega razpoloženja, da se lahko lažje spopadejo in prenesejo neizogiben ali nepričakovan stres. Tukaj bi poudarila, da jih moramo skozi zabaven trening navaditi tudi na bolj neprijetne okoliščine (obisk veterinarja, nega ipd.) Oborožiti jih moramo z dobro voljo. Idealnega lastnika in doma ni, a mačke so fleksibilna bitja in bodo nagonsko gravitirale k dobrodejnemu. Omogočimo jim to.
Se lahko mačke nauči različnih spretnosti in trikov tako kot pse?
Mačke rade sodelujejo s skrbnikom, so zelo učljive in spretne, rade imajo novosti in izzive. So neofili, ki jih skozi raziskovanje in igro spodbujamo k odkrivanju novitet, znanj in veščin. Rade sledijo gibajočim se predmetom, zato je učenje usmerjano s tarčnim klikerjem, igračko ali roko. Svetujem in treniram trike, ki so v skladu z mačko in ki nam olajšajo skupno življenje.
Pred tednom dni smo predstavili delo ekipe prostovoljcev veterinarjev Zavoda SVSP, ki pomagajo prostoživečim živalim. Pri iskanju ustreznih posvojiteljev so se povezali tudi s Kovačičevo in njeno svetovalnico. Skupaj so organizirali delavnico primernega pristopa, rokovanja ter navajanja z mačjimi enajsterčki, za katere so skrbeli v zavodu. A to ni bilo prvo sodelovanje, saj Kovačičeva z zavodom sodeluje že zelo dolgo, še preden so ga ustanovili.
Verjetno je zelo pomembno, da se zelo hitro naučimo primernega rokovanja že z mladički?
Mladički se v socializacijskem oknu 2 do 9 tednov najhitreje (na)učijo odziva na dražljaje. Ker smo ljudje nepozorni, je lažje pripraviti ma(l)čke na skupno življenje kot ljudi. A marsikdo je zelo dovzeten in potrebuje samo usmeritev.
Se ljudje, ki pridejo na takšno delavnico uvajanja, zavedajo zahtevnosti in odgovornosti, ki jih prinaša dobra skrb za mačko?
Menim, da se zares ne zavedamo, kaj vse prinese dobra skrb za mačko. To so ta življenjska presenečanja in ne glede na priprave ter znanje ne gre vse po načrtih. Ogromno je odrekanja, prilagoditev, kompromisov … Dobra skrb je v resnici zelo težka, povprečen lastnik težko zadosti vsem mačjim potrebam. Dandanes govorimo o modernih mačkah, ki se z vozički peljejo na sprehod, igrajo igrice na i-pade, rešujejo uganke in imajo svoje družbene profile.
Zadnje leto veliko poslušamo o polnih zavetiščih, ki ne morejo več sprejemati zavrženih mačjih mladičkov. Kako zmanjšali število nezaželenih mladičev?
Status mačke (ne le mačke vseh domačih ljubljenčkov oziroma vseh živali) se mora sistemsko in v zavesti spremeniti. Bližje nam je žival, bolj nas potrebuje za preživetje. Nekateri so brezbrižni, drugi preveč čustveni, tretji preobremenjeni. Mačk je preveč, ne le v Sloveniji, ampak povsod po svetu. Trenutno najbolj zaležeta sterilizacija in kastracija. Dobrobit živali bi moral biti predmet v šolah, ljubljenčki ne bi smeli biti tako samoumevni, ker jih ima lahko vsak in počne z njimi, kar želi. Društva bi morala biti bolj strokovno podkovana in subvencionirana za projekt ponujena pomoč od vrat do vrat. V tujini na ta način rešijo oz. pomagajo ogromno živalim.
Včasih ostanejo mucki brez tačke, repa ali so slepi, gluhi itd. Ko se pozdravijo, čakajo na posvojitelja morda dlje kot ostali 'popolni' mladički. Ampak tudi ti imajo lahko polno življenje?
V večini primerov to niso mačke s posebnimi potrebami, le s prilagoditvami v okolju in našem delovanju. Hujše invalidnosti, zdravstvene tegobe in vedenjski odkloni že zahtevajo skrbnejšega ali naprednejšega skrbnika. Vseeno pa ne smemo pozabiti, da je kakovost življenja na prvem mestu. Seveda se trudimo za mucka, da lahko brezskrbno živi, a če je vsakdan zanj pretežek, je dostojno slovo rešitev. K sreči se marsikdo zaveda, da težje posvojljivega mačka ni sposoben imeti ali ga niti ne želi imeti. Bolje to kot kompleks heroja, ker so okoliščine pretežke za vse.
Starši pogosto prek otrok želimo živeti svoje sanje in pozabljamo, da so to individualne osebe s svojimi sanjami. Ali lahko to napako naredimo pri svojih ljubljenčkih?
Zagotovo. To se najbolj vidi na pasjih področjih. Hitro ugotoviš psihološki profil lastnika z njegovimi frustracijami in ambicijami. Naš uspeh gre prek živali. S tem ni nič narobe, dokler so dobro počutje, kakovost življenja, humani treningi, iskren odnos in etika živali pomembnejši od rezultata. Mačke imajo tu še srečo v primerjavi s psi, konji in otroki. Razen razstav, ki niso vsem mačkam v radost, to ni tako vidno in občutno. Sicer obstajajo tudi turnirji (mačji agility), a k sreči ni tako sforsiran kot pasji. Upam, da tako zabavno ostane. Ko delaš oziroma imaš mačke, ne smeš meriti moči, ne fizične ne psihične. Moč pokažeš le takrat, kadar jo je treba zaščititi.
Kakšne mačje osebnosti poznamo? Je to odvisno tudi od tega, ali gre za povsem notranjo mačko, mačko, ki živi zunaj in notri, in takšno, ki je zgolj 'ulična' mačka?
Super vprašanje. Temperament je konsistentno in stabilno vedenje s skupkom lastnosti, a so na grobo razdeljeni na pet dimenzij (Five-Factor Model (FFM): nevrotičnost (zadržane, plašne, tesnobne, prestrašene …) in stabilnost, (samokontrola), introvertnost (zadržane) in ekstravertnost (radovedne, prijazne in družabne), agresivnost/dominanca in prijaznost, strpnost in impulzivnost (neprilagojene), pozornost/dovzetnost in neprevidnost. Genetika (dednost) in epigenetika, torej izvor, socialno-fizično okolje, način življenja, starost in zdravstveno stanje so ključni pri oblikovanju osebnosti. V tujini so testi temperamentov (Feline Temperament Profile) in temu primerno iskanje posvojiteljev ustaljena praksa.
Večina zavetišč zahteva od posvojiteljev, da so posvojene mačke zgolj notranje. Kaj je glavni razlog?
Predvsem gre za varnost, ker so prometne nesreče najpogostejši razlog smrti. Nevarnosti zunaj je kar nekaj (bolezni, pretepi, zveri, strupi, predvsem ljudje …), a notranje življenje prinese druge minuse, predvsem neizživetost naravnih vedenj, posledično zdolgočasene in nezadovoljne mačke. Premalo se govori o psihičnem zdravju. Kar nekaj primerov je bilo, kjer bi bilo za mačko bolje, da bi bila (notranjo)zunanja kot ujetnica nevrotičnih lastnikov. Vseeno menim, da si mačke, če ne znaš poskrbeti za njeno varnost, ne zaslužiš.
Kaj narediti v primerih, če se mačka in nova posvojenka ali posvojenec ne ujameta?
Preden se odločimo še za enega mačka, je treba imeti načrt ’kaj če se ne ujameta’. Ponekod traja nekaj dni ali tednov ali mesecev, da žival sprejme usodo z novim sostanovalcem. Velikokrat spregledamo subtilne znake nezadovoljstva in pasivne agresije. Vsak primer je treba posebej obravnavati, da se vidi, ali je sobivanje smiselno.
Ali skozi izkušnje verjamete v oznako, da sta pes in mačka sovražnika?
Mački in psi, ki skupaj živijo, postanejo dvojezični in razlikujejo med svojimi in drugimi psi ali mačkami. Sovražnika je močna beseda. Oba sta plenilca in hkrati plen, in iz tu izhaja ’sovraštvo’. Prej bi rekla, da gre za nagonske občutke in odzive. Šele ko se umirijo in imajo dovolj časa, da psa ali mačko raziskujejo (opazujejo, vohajo, poslušajo …), si lahko osebek oziroma dogodek razložijo in ugotovijo, kaj je nevarno in kaj ne. Treba jim je dati čas in varnost, da se spoznajo. Seveda so psi, ki bi mačko ubili brez uverture.
Kaj pa je z oznako, da je mačka pri hiši zato, da lovi miši, pes pa zato, da čuva dom?
Včasih je bilo res tako. Tu so imele mačke znova več sreče kot psi in rejne živali. Lahko so počele, kar največ (poleg spanja) počnejo – torej lovijo. Mačke smo ohranili zaradi lova, pse smo vzredili za panoge. In tu je težava, ker je redkokateri pes res še čuvaj, ovčar, ptičar, in jim moramo to nadomestiti. Pri mačkah je preprosteje. Lov večinoma lahko nadomestimo z interaktivnim hranjenjem in igro. Zanimivo je, da se je posedovanje mačk začelo z iznajdbo mačjega peska in mačjimi razstavami okoli 1850. leta v Angliji.
