FOTO: Lupingi, ostri zavoji, letenje na glavi – kako je leteti s sovjetskim nadzvočnim lovcem MiG-21?

Pivški Park vojaške zgodovine je bogatejši za zgodbo, ki je precej zračne in adrenalinske narave, na trenutke ti celo zares zastane dih. Usedeš se v originalni katapultni sedež MiG-21, pospešuješ, zaviraš, krmiliš s pravimi ročicami vojaškega nadzvočnega lovca. Ker ob tem nosiš očala za virtualno realnost, je doživetje tako resnično, da ti lahko postane celo slabo. "Želimo, da si naši obiskovalci ne samo ogledujejo eksponat, ampak bi jim radi ponudili tudi doživetje, občutje nekih situacij. Letenje z nadzvočnim letalom je za mnoge prava eksotična situacija in marsikomu pomeni izziv ali veliko željo, zato bomo skušali to z MiG-21 potešiti," je o tem, zakaj so sprejeli ponudbo podjetja Aeronavt, ki je simulator sestavilo za selitev v Pivko, povedal direktor Parka vojaške zgodovine Janko Boštjančič.

Simulator je sestavljen iz originalnih delov

Sestavil ga je Sašo Knez z ekipo iz podjetja Aeronavt. "Večino delov smo kupili na e-bayu. Začeli smo s krmilno palico in pedali. Čeprav tega nismo načrtovali, je vsak naslednji del prispel točno ob pravem času in v pravem vrstnem redu, tako da smo jih lahko postopoma vgrajevali," se je začetkov projekta spomnil oče simulatorja. "Sestavni deli so tako iz Češke, Romunije, Ukrajine, katapultni sedež je iz Poljske. Edini del iz jugoslovanskega vojaškega letalstva je mehanizem za kolesje. Da smo vse skupaj sestavili in razvili program, je trajalo dve leti," je pojasnil. Nato je bil simulator devet mesecev, do letošnjega februarja, v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju, potem so ga nadgradili. "V Vitanju si lahko letel le tako, da si sam upravljal s simulatorjem, torej, da si sam vozil, zavijal, pristajal, strmoglavil, izvajal različne manevre. Marsikdo zato ni hotel sesti vanj, saj so občutili strah oziroma nelagodje. Zato smo ga pred selitvijo v pivški muzej nadgradili. Razvili smo avtopilota za tiste, ki bi se radi zgolj peljali z vojaškim letalom in opazovali okolico," je razložil Knez.

Pri sestavljanju simulatorja je sodeloval tudi nekdanji jugoslovanski pilot MiG-21 Vojko Gantar. V svoji karieri je napredoval vse do poveljnika letalske lovske eskadrilje in glavnega inštruktorja za MiG-21 v Jugoslaviji. Ker je sovjetsko legendo vozil 22 let, zadnjič je letel iz Beograda v Pulo leta 1991, je Knezovi ekipi lahko odlično pomagal pri postavitvi komponent. "Povedal sem jim, kako se upravlja s katapultnim sedežem, kakšne so komande in kako se z njimi upravlja ter kako so med sabo povezane. Povedal sem jim tudi o normativih letala, kako se vozi po zemlji, kako se vzleti, kako se kolesa pospravijo v trup, kakšne so hitrostne norme, kako se naredi šolski krog … " Prenesel jim je svoje znanje o že skoraj izumrli legendi.

Ko je Vojko Gantar leta 1969 začel leteti, so se učili brez simulatorjev. "Učili smo se skupaj z inštruktorjem na dvosedežnih letalih, ki smo jih v žargonu imenovali Tamara. Opravili smo pet letov, potem smo presedlali na enosedežna in že leteli sami," je razložil. Jugoslovansko vojaško letalstvo je nato, čez približno pet let, kupilo simulator. Z njim so morali vsako leto leteti najmanj 10 ur. "Imeli so ga na letališču v Bihaču, zato sem moral iz Prištine priti tja in vaditi na njem. To je bil ruski simulator, ki je imel ogromno neke opreme. Bil je v veliki telovadnici, skupaj z modelom vzletno-pristajalne steze, ki se je snemala s kamero, slika pa se je pilotu prikazovala na ekranu. To še zdaleč ni bil tak simulator kot ta, saj ni imel očal za virtualno realnost," se je spominjal. V simulatorju je vse delovalo kot v pravem letalu, vendar ni omogočal pogleda na pokrajino, nad katero si letel. Kasneje so kupili še dva, ki sta bila že bolj sofisticirana in sta lahko simulirala šum, pristajanje, vožnjo po zemlji ...

'Čisto pravega občutka, da letiš z nadzvočnim letalom, s simulatorjem ne moreš dobiti'

S katerim koli simulatorjem, pa naj bo zastarel ali pa današnji, moderen, nikoli ne moreš občutiti prave realnosti, kaj se v tako hitrem letalu zares dogaja, trdi Gantar. Lahko da le občutek instrumentalnega letenja. Na pravo letalo namreč delujejo zračne mase, ki nikoli ne mirujejo in ga nenehno premetavajo. Poleg tega vsak zavoj in vsaka akrobacija zahtevata velike hitrosti in s tem velike obremenitve na telo pilota. "Na primer, pri navadnem hitrem zavoju pride do 3G obremenitve. To pomeni, če sem težek 90 kilogramov, bom pri zavoju v kabini težek trikrat več, torej 270 kilogramov. To občutiš tako, da ko držiš roko na ročici za gas ali krmilni palici, je enostavno ne moreš dvigniti, tudi noge ne moreš dvigniti, obraz ti vleče navzdol, vsa kri se ti izteka navzdol po telesu, zato smo tudi imeli posebne anti G obleke, ki so nam stisnile trebuh in noge, in to preprečile. Ampak tri G se še da zdržati, ko je 7G ali 6G in si težek 540 kilogramov, je bolečina tako huda, da se moraš močno napenjati, da zadržiš kri v glavi. Torej moraš biti v zares dobri fizični kondiciji, da zdržiš take napore, lahko padeš v nezavest," je bil nazoren Gantar.

V simulatorju torej vidiš, kako se nagneš in zaradi očal za virtualno realnost tudi dobiš občutek, da zavijaš, ni pa pravih fizičnih občutkov naporov, ki se dogajajo v pravih vojaških letalih. Ti pa simulator prinese posebno doživetje letenja. Možgani se zaradi slike začnejo odzivati. Pri ostrem zavoju dobiš občutek, da te vleče na stran. Če narediš luping ali letiš z glavo navzdol ali pri veliki hitrosti obračaš glavo, se ti lahko celo malce zavrti ali občutiš nelagodje v trebuhu.

So pa simulatorji pomembni za učenje letenja, tako v vojski kot v civilnem letalstvu. "Dobri so za učenje inštrumentalnega letenja, za vse postopke, tudi tiste v kriznih situacijah – kaj se zgodi, če ti na primer odpove motor ali se ti vžge. V vsem tem se lahko na simulatorju odlično izuriš," je razložil Gantar. Zato jih vojska in običajne letalske šole tudi imajo.

MiG 21 oziroma Mikojan-Gurevič je sicer sovjetsko, lovsko, prestrezniško vojaško letalo. Njegov glavni namen je zaščita ozemlja pred napadi tujih letal. Izdelovati so ga začeli v 50. letih prejšnjega stoletja in je bil zelo cenjen. Narejen je za kratke borbene dosege – leti v radiju do 450 kilometrov. "Je torej frontni, ne startegijski lovec. Poleg Sovjetske zveze so letala uporabljali predvsem v vietnamski vojni in vojnah na bližnjem vzhodu: v Egiptu, Siriji, Iraku. Ker pri nas v Jugoslaviji ni bilo vojne, smo jih imeli za primere, če bi nas kdo napadel," je pojasnil Gantar. Jugoslovansko vojaško letalstvo je sicer imelo okrog 250 lovcev MiG-21.

Danes MiG 21 uporabljajo le še redka letalstva, med drugim jih imajo Hrvati, vendar si tudi oni prizadevajo kupiti naprednejša letala. Kljub temu da so bila za svoj čas izredno zmogljiva, pa jih je zdaj povozil čas, ugotavlja nekdanji pilot. Slovenija nima lovskih, prestrezniških letal, ampak nam Italijani in Madžari varujejo zračni prostor. "Kljub temu, da smo majhna država, menim, da bi morali imeti okrog 5 prestreznikov. Zato, ker smo samostojni in imamo nerešena mejna vprašanja. Vem, da so taka letala draga, ampak z denarjem, ki smo ga za desete let varovanja dali Italijanom in Madžarom, bi si lahko kupili najmanj deset sodobnih letal," meni Gantar.

A če se vrnemo v Pivko, k simulatorju. Če bi radi doživeli letenje s sovjetskim lovcem, čeprav občutki žal nikoli ne morejo biti enaki, potem imate eno leto časa. Vsaj do takrat bo simulator v muzeju, kaj bo potem, pa se s podjetjem Aeronavt še dogovarjajo. "To ni zadnje doživetje, ki ga imamo v mislih. S strokovnjaki iz Aeronavta bomo še sodelovali," je skrivnostno zaključil direktor Parka vojaške zgodovine.