Lukeževi so se zatekli v Koritnico
Med najbolj prizadetimi so bili Lukeževi, ki so se zatekli v dolino Koritnice, kjer stoji njihova stara hiša brez električne napeljave. Danes pa je življenje brez elektrike vse prej kot enostavno. Zato se Lukeževa gospodinja vsak drugi dan odpravi proti Logu s polnim nahrbtnikom umazanega perila na rami. Prehodi več kilometrov dolgo pot, da si v vasi v pralnem stroju opere umazano perilo. Lukeževi nestrpno čakajo, kdaj se bo pričela gradnja njihovega novega doma.
Andrejka, ena izmed treh Lukeževih otrok, je vrsto let hodila v službo v Kranjsko goro, zadnjih nekaj let pa ima frizerski salon v bovškem hotelu Kanin. Z Mariom, ki prihaja iz Štajerske in je kot policist zaposlen na policijski postaji Bovec, sta si svoj dom že nekaj let urejala v sosednji hiši, pri Tončki, ki jo je plaz lani pokopal pod seboj. Da skupaj z njo ni odneslo tudi Andrejkine družine gre zahvala njunemu nadobudnemu malčku, ki je bil tisto noč nemiren in ni hotel spati doma ampak je vztrajal, da prenočijo pri noni. Če bi starša vztajala, jih danes ne bi bilo več. Tako pa se je družina z dvema otrokoma znašla na cesti, brez strehe nad glavo. Celo njihova dva avtomobila je plaz odnesel s seboj. Trenutno čakajo na boljše čase v enem od bovških turističnih apartmajev.
Toda, kako naprej? V Krajevni skupnosti, kjer se z odgovornimi vseskozi pogovarjajo o tem, kako ljudem zagotoviti streho nad glavo, so med prizadete šteli tudi Lukeževe. Zasgotovili so jim parcelo za nadomestno gradnjo in pričeli s pridobivanjem ustrezne dokumentacije. Toda le nekaj dni pred obletnico nesrečnega dogodka je iz Državno tehnične pisarne prišla informacija, ki je udarila kot strela z jasnega, da niso upravičeni do pomoči, da jim pripada zgolj neprofitno stanovanje. "Zakon je zakon, ki ga je treba upoštevati", so pristojni enotnega mnenja. Lukeževi so v dilemi, saj ne vedo, kako in kaj. Od države ničesar ne pričakujejo, saj se zavedajo, da so drugi utrpeli še večjo škodo, razen tega se bojijo, da bi jim kdo kaj očital. Radi pa bi, da bi jim povrnili vsaj škodo, ki so jo utrpeli, ko jim je plaz odnesel vse, kar je družina hranila v svojem domu.
Spi pri odprtem oknu, saj se boji, da ne bo slišala siren, ki opozarjajo na nevarnost
Dora Wiegele je najstrašnejše trenutke tiste usodne noči prespala in prav zato ji je bilo prihrajeno marsikaj hudega. Še leto dni po tem strašnem dogodku žaluje za prijateljico Ido, ki ju je skupaj z možem pokopal plaz. Dora se približuje osemdesetim in sama živi v veliki hiši. Občasno jo obiskuje hči, ki je poročena v italijanskem Vidmu. Pravi, da je najhuje, ko se stemni in ko dežuje. Takrat je kot vsi Ložani prestrašena. Z žalostjo v srcu in solzna se spominja starih časov, ko so preživljali lepe čase, zdaj pa živijo iz danes na jutri, v strahu in negotovosti. Njena hiša je med tistimi, ki sodijo v nevarno območje in Dora ima možnost, da zimo preživi v Bovcu. A tega si ne želi, saj se še vedno z grozo spominja letošnjega aprila, ko se je vrnila domov, v mrzlo hišo, polno lesni in vseh nevšečnosti, ki se pojavijo v zapuščenih domovih. Strah jo je, da bi se kaj zgodilo ponoči, sej je prepričana, da zaradi trdih kosti in bolečin v nogah hiše v štirih do petih minutah, kolikor je predviden čas za umik, ne bi mogla zapustiti. Sicer pa tudi življenje za starejše in same v Logu pod Mangrtom ni enotstavno. Avtobusnih povezav nimajo. V Bovec ahko gredo le zjutraj skupaj s šolarji, a morajo do povratka v domačo vas čakati do trinajste ure, ko se konča pouk. Sama že tri mesece ni bila v Bovcu in kot pravi je bilo zelo dobrodošlo, da so spet odprli vaško trgovino.
Vsake tolik časa se Dori iz oči utrne solza in vem, da se je spet spomnila na Ložane, ki jih je odnsesl plaz. Po kratkem premoru doda: »Človek je največje bogastvo in se ga ne da z ničemer nadosetiti. Morda smo prav sami krivi, da se tako navežemo na določene svari – hiše, imetje in nenazadnje na soljudi. Vsi bomo morali nekoč oditi in ničesar ne ponesemo s seboj«, še dodaja. Spet v isti sapi mi še enkrat pove, kako so še nekaj dni pred plazom v eni izmed hiš, ki jih je odneslo, bivali delavci iz Makedonije, kar 13 jih je bilo in vsi so imeli doma družine.
Igor je izgubil oba starša in obe hiši
Toda kljub tragediji ostaja optimist. Dejaven je v Krajevni skupnosti, kjer si prizadevajo, da bi vas živela naprej, da bi iz nje pregnali neprijetne spomine in pozabili na žalost, ki se je globoko zasidrala v njihova srca. Hvaležen je ljudem, ki so Ložanom pomagali, po drugi strani pa je razočaran nad državo, saj so Ložani po letu dni še vedno brez strehe nad glavo. Krajevna skupnost je naredila vse, kar je bilo v njeni moči. Zagotovila zemljišča za nadomestne gradnje, so dogovrila za odkup in lastnike takorekoč prepričala o tem, kako življenjskega pomena so te parcele za Log. Toda vse skupaj se ustavi v Državno tehnični pisarni. Igor je prepričan, da je bil intervencijski zakon, sprejet le nekaj dni po katastrofalnem dogodku, dober in korektno izpeljan, saj so postorili vse, kar je v danih razmerah bilo moč postoriti, toda vse naslednje aktivnosti ljudi spravljajo ob živce. Tu so mišljeni predvsem tisti, ki nimajo strehe nad glavo.
Projekte za samo gradnjo, vrsto novogradenj in finančne strukture projektov so že nekajkrat spremenili in tako zbegali ljudi. Ložani so nezadovoljni tudi zato, ker v Državno tehnični pisarni vztrajajo, da se gradi na podlagi javnih razpisov in se tako tudi izbira izvajalce. Cene pri le-teh pa so zelo navite in tu ni moč upoštevati lastnega vložka pri delu. Gradnja bo tako za četrtino dražja kot sicer.
Gradbena dovoljenja so dobili pred nekaj dnevi, ni še jasno, kaj bo s komunalno infrastrukturo. Financirala naj bi jo država, toda ob tem se sprašujejo, ali ne bo to na škodo nepovratnih sredstev, ki bi jih morali dobiti prizadeti. Jezi jih, ker nihče ničesar ne pove in se vsi pristojni izmikajo konkretnim odgovorom.
Usoda Ložanov je negovota tudi glede varnosti. Kljub številnim vrtinam, ki so stale milijone in milijone tolarjev, pa nihče ni odgovoril, ali ja vas zdaj varna pred novo katastrofo. Sprva so s strojno mehanizacijo pospešeno praznili strugo potoka, po kateri je prihrumel plaz, a ta dela so že na začetku poletja prekinili, pred nekaj dnevi pa so te stroje tudi odpeljali. Pristojni so pojasnjevali, da je zaradi praznjenja struge, Soča motna in umazana, zaradi česa se pritožujejo kajakaši in ribiči. Pod mostom, kjer je bilo korito nekoč globoko 15 metrov, zdaj meri v globino le še 7 metrov.
Na srečo letos še ni bilo hudih padavin
Prav zaradi tega je negotovost še toliko večja, o čemer je prepričan tudi predsednik Krajevne skupnosti Log pod Mangrtom Domen Černuta. Obdobje večjih padavin bo namreč pokazalo, če se plazina premika ali se je za večno umirila. Vaščane moti to, da se pristojne službe niso dogovorile o tem, kdo bo, če sploh bo nadziral morebitne premike plazine ob povečanju padavin, hkrati pa je zanikal govorice o tem, da naj bi domači gasilci v sodelovanju s Civilno zaščito čez zimo v vasi spet postavil svoje straže, saj se o tem sploh niso pogovarjali.
Po tem, ko je pristojna komisija pripravila seznam ogroženih hiš, je KS slednjega dopolnila še s tremi, za katere menijo, da bi utegnilo biti nevarno.
Za prezimovanje prizadetih potrebujejo 25 stanovanj, 20 so jih že zagotovili v apartmajskem naselju Kaninska vas, še pet pa naj bi jih bilo na voljo v kratkem. Domačinom bodo razdelili ključe, ti pa bodo stanovanja uporabljali po potrebi, oziroma, v času, ko se v vasi ne bodo počutili varno.
Država je za sanacijo vseh štirih plazov v Sloveniji namenila 5, 5 milijarde tolarjev, ki naj bi jih zagotovili v petih letih. Sanacija ceste na Mangrtsko sedlo naj bi prišla na vrsto zadnje, šele peto leto, čemur domačini nasprotujejo. Log pod Mangrtom je vasica, ki vidi svojo prihodnost v razvoju turizma, levji delež pri tem pa ima Mangrtsko sedlo, ki je brez 12 kilometrske cestne povezave skorajda neuporabno. Ta najvišje ležeča prometnica v Sloveniji je namreč obiskovalce pripeljala do nadmorske višine okoli 1700 metrov, od koder je bilo odlično izhodišče za turo na Mangrt.
S cesto je povezana tudi Mangrtska planina, kamor Ložani poleti ženejo drobnico in kjer nastaja daleč naokrog znan ovčji sir. Brez primerne cestne povezave je samo vzdrževanje planine in delo na njej močno otežkočeno, brez ceste pa je manjša tudi prodaja sira, po katerem povečini posegajo tudi turisti in naključni obiskovalci.
Letos je v Logu pod Mangrtom letovalo za polovico manj turistov kot v prejšnjih letih, kar sta na lastni koži okusila tudi oba gostinca – Trstenjakovi v motelu Encijan in Milan Črnigoj iz gostišča Mangrt. Gotove so tudi sezone v prihodnjih letih in seveda tudi usoda, na novo zgrajenega, a še vedno nedokončanega motelčka, ki ga s pomočjo razvojnih sredstev gradi domača razvojna zadruga.
Skrajni čas je, da se odgovorni izjasnijo, ali je življenje v vasi varno, ali ne in da končno sprejmejo ukrepe in izpeljejo aktivnosti, ki bodo zagotovile stoodstotno varnost. Čas je tudi, da se po letu dni vrne življenje v vas.