Vrhunski športnik na štirih nogah: hiter, drzen, močan in avtohton

"Ljutomer je znan po dobrem vinu in hitrih konjih," pravi predsednik tamkajšnjega kasaškega kluba mag. Janez Slavič. 

Konje tukaj vzgajajo že stoletja, rejci se v klub združujejo 145 let. Častitljiv jubilej je tudi nas zvabil v kraje, kjer so konji nekakšni "častni občani". 

Lokalno okolje živi z nami, mi pa z njim, povedo gostitelji, ko se ustavimo na ljutomerskem hipodromu, kjer okoli 10 hektarjev površin omogoča treninge, tekme, ljubitelji kasaštva in vsi, ki bi ga radi spoznali, pa tam najdejo tudi simpatičen muzej, ki so ga uredili z izdatno pomočjo domačinov. 

Klub že leta pripravlja znamenite kasaške dirke – in kljub "koronačasom" se te odvijajo tudi letos. "Ne moremo si privoščiti, da nam izpadejo podatki o konjih za eno celo leto. To bi bilo nekaj podobnega, kot če bi otroke dvakrat poslali v isti razred," pravi Slavič. Na hipodromu tako dirkajo tudi danes, zadnja dirka bo oktobra, sicer pa se jih na leto v koledarju zvrsti od sedem do devet. "To je družabni dogodek, kjer obiskovalci vidijo svojega favorita in srečajo prijatelje," še doda prvi mož KK. 

Še večji dogodek so bile kasaške dirke v preteklosti, ko je o njih zapisano, da so, ko so konji na primer leta 1935 moči merili še na hipodromu v Cvenu, "pri hiši ostali samo še psi" – prav vsi domačini so se namreč odpravili na ogled dogodka. Prve konjske dirke so bile sicer v Ljutomeru že daljnega leta 1874. 

Konji kot delovno sredstvo, prestiž in dota

Zgodba o ljutomerskem kasaču seveda sega v čase, ko so bili konji "delovno sredstvo" – tako na kmetijah kot tudi v prevozništvu in vojski. 

"Prvenstveno so bili pri hiši za delo, ob koncu tedna, ko so bili ljudje prosti, pa so dirkali. Gre namreč za vsestransko uporabne konje in ta njihova lastnost je hitro prišla do izraza," razlaga strokovnjakinja z ljubljanske veterinarske fakultete Karolina Cerk Jamnik. 

Imeti dobrega kasača je bil znak prestiža. "Ti konji so bili tudi bogata dota, ki si jo prinesel v zakon. Drugod je bilo pomembno kaj drugega, tukaj pa je bilo največ, kar si lahko v tem smislu prinesel v zakon, kakšna dobra plemenska kobila. Da se bo rod kobile nadaljeval, je bila čast," nadaljuje strokovnjakinja. 

Ne le moč na njivi, ampak tudi na hipodromu je pomembno prispevala k temu, da so se ljutomerski kasači ob prihodu traktorjev izognili precej verjetni usodi popolnega zatona. "Dirke so bile takrat že tako močne, da so ostali za ta namen, tudi po zaključku tekmovalne poti pa lahko v konjeništvu ostajajo kot jahalni konji," pravi Cerk Jamnikova.

Genska raznolikost se izgublja

Vseeno se populacija ljutomerskih kasačev krči, trenutno jih je pri nas približno 250, od tega je polovica kobil, drugo polovico pa predstavljajo žrebci in kastrati. Glavni razlog za krčenje populacije je pomanjkanje denarja. 

Še posebej hud udarec je branža doživela ob gospodarski krizi, ko se je trg, na katerem je mogoče prodati žrebeta, povsem skrčil, rejci pa sami za oskrbo in trening več kot enega mladega konja praviloma niso imeli denarja. 

Rejci, ki so še ostali, se zdaj trudijo predvsem zaradi ohranjanja tradicije. Da bi od tega živeli, ne gre. 

Če so tako na prelomu tisočletja rejci na leto v svojih hlevih pozdravili okoli 120 potomcev ljutomerskih kasačev, se danes številka giblje le pri 20. "S strokovnega vidika me to vsekakor skrbi, saj bomo ob nadaljevanju trenda izgubili gensko raznolikost, izgubljajo se rodovi kobil. Od okoli 12 rodov kobil zadnja leta potomce na leto beležimo v približno štirih rodovih. To je, kot bi gledali izumiranje pasje pasme," pravi Cerk Jamnikova. 

Za oplojevanje domačih kobil pogosto uporabljajo ameriške žrebce, še nadaljuje. Je pa to vodilo v razmere, ko je "čistega genskega materiala" v "ljutomercu" vse manj. 

Poleg tega manj žrebet pomeni težjo socializacijo konja, ki večino časa, namesto z vrstniki preživi z mamo. 

"Stroški vzgoje kasača so visoki, saj gre za vzgojo vrhunskega športnika," pravi Ana Šonaja, ki nadaljuje družinsko tradicijo vzgoje kasačev. Pravzaprav se delo začne še pred brejostjo kobile, saj mora biti ta na to optimalno pripravljena – tako v smislu zdravja kot življenjskih pogojev. 

"Če želite seme boljšega žrebca, se račun začne pri okoli 1.500 evrih. Do trenutka, ko pokrijete veterinarske in druge stroške in lahko žrebe zapusti mamo, ste vložili že okoli 4.000 evrov, da bi ga za takšen znesek prodali, pa ni mogoče," razloži sogovornica.

Še najlažje bi našli kupca, ki bi plačal okoli tisočaka, kar pa je huda izguba. Ker gre za avtohtono pasmo, nekaj malega rejcem primakne država, z nekaj občinami so se dogovorili za "prispevek" okoli 300 evrov na žrebe. Ali povedano drugače – od vzgoje ljutomerskih kasačev se da živeti le, če vzgojiš šampiona, ki uspešno tekmuje v tujini, kar pa je prej izjema kot pravilo in ena generacija rejcev ima ogromno srečo, če se lahko pohvali z enim ali dvema takšnima konjema. 

Konja ob skotitvi pregledajo, njegov razvoj tudi pozneje skrbno spremljajo. Osnovni treningi se začnejo pri enem letu starosti, zahtevnejši pri dveh ali treh letih, odvisno tudi od specifik konja. Najbolj popolno zgrajen konj sicer ni nujno tudi najboljši tekač. Veliko  je odvisno tudi od rejca in treninga. 

Na konja so ga posedli kot otroka. In to je bilo to

V večini rejskih družin življenja brez konjev ne poznajo. "Vse življenje sem preživel z njimi. Že kot otrok sem najprej pomagal pri delu, potem pa sem začel tekmovati," nam pove Anton Slavič, ko obiščemo njegovo posestvo. Njegovi predniki so sodelovali celo pri urejanju hipodroma na Cvenu, kjer je bilo težišče dogajanja, preden je svoj sodobni hipodrom dobil Ljutomer. 

Danes na kmetiji moža, ki je na kasaških dirkah tekmoval "okoli stokrat", za konje skrbi že druga generacija, na kar je ponosen. Kot pravi, je zelo pomembno, da se ljubezen do teh živali naslednji generaciji preda na pravi način, sicer tradicija zamira. 

"No, saj zmag je bilo veliko manj kot nastopov," doda. Da bi se s tem ukvarjal profesionalno, ni bilo mogoče. Na kmetiji je bilo treba zgraditi nova poslopja, hoditi v službo, tako časa kot denarja je bilo zato malo. 

Poleg tega so bili časi precej drugačni. "Na tekme smo hodili peš," pravi. Na kakšno tudi z vlakom, a večinoma so se zanašali na lastne noge, med potjo pa so si privoščili počitek. "Leta 1956 smo šli peš v Krško. Oče je že vnaprej pisal gostilničarju, da je pripravil prostor za konje, potem smo jih privezali in prespali na slami."

 Čeprav je začel tekmovati pri štirinajstih, na srečo na tekmah ni imel večjih nesreč. "Enkrat se je vame zaletel nekdo, ki me je želel prehitevati."

Danes spremlja generacijo, ki živi precej drugače, kot je njegova. Sam se je v mladih letih izučil za kovača, na vajeništvo se je odpravil kar k sosedu, potem pa je delo poiskal v Mariboru, med drugim je pomagal pri gradnji hipodroma v Kamnici. "Prijeli smo se za roke in z nogami teptali podlago," pripoveduje.

Njegov pogled ujamejo razigrani konji na pašniku. Trenutno družina stavi na razvoj tri leta starega konja. "Bomo videli. Eni konji so zelo energični, drugi znajo varčevati z močmi, kar je po eni strani bolje, da se ne iztrošijo prehitro. Upam, da bo nastopil čas, ko se bo izkazal." 

"Pomembna je sproščenost konja"

Z vrsto uspehov pa se lahko pohvali družina Sagaj, kjer se s kasaštvom ukvarjajo že tri generacije. Oče Jože je postavil temelje, sin Janko je trenutno eden najuspešnejših rejcev in kasaških voznikov pri nas, po njegovi poti gre tudi sin, osnovnošolec, ki že tekmuje s ponijem. Tekmovanja za najmlajše so namenjena spoznavanju opreme, dela s konjem ter piljenju veščin. 

Pri Sagajevih se je po vojni s konji intenzivno ukvarjal že Jožetov oče, a takrat so bile razmere temu zelo nenaklonjene."Denarja ni bilo, in zato je opremo prodal," pravi Jože, ki jo je potem sredi šestdesetih znova kupil in začel delo, ki ga danes nadaljujeta sin in vnuk. 

Janko je trenirati začel pri desetih, tekmovati pet let pozneje. Če bi bilo mogoče, bi si seveda želel delati še na bolj profesionalni ravni: "V tujini so lastniki, trenerji in vozniki različni ljudje." Pri nas je vse to po navadi ena oseba, tudi v njegovem primeru, kar seveda pomeni ogromno časovno obremenitev. "Na srečo imam družino, ki to razume." 

Če so zimski meseci namenjeni (skoraj) vsakodnevnemu razgibavanju konjev, se s toplejšim vremenom začnejo resni treningi na hipodromu, ki se odvijajo dvakrat na teden. Janko trenira na hipodromu v Ljutomeru, ki je sicer dobro urejen, a vseeno zaostaja za ponudbo v tujini. V času tekem je nato treningov nekoliko manj, nikoli pa ni manj skrbi za živali. "Konji so obveznost, način življenja, ne morete reči, da jih jutri ne boste nahranili ali pogledali."

Prav tako je danes oskrba konja znanost. "Optimalno teče le popolnoma zdrav konj, zato je skrb za noge, gibalni aparat in respiratorni aparat ključna," pravi Janko. Sem spada vse – od hrane do veterinarske oskrbe in pravilnega treninga. 

Čeprav znanje o delu s konji še vedno prehaja iz roda v rod, se mlajše generacije obračajo tudi v tujino, kjer rejci in trenerji s profesionalnim delom na visokem nivoju z ljutomerci oziroma njihovimi potomci dosegajo zavidljive rezultate. "V tujini smo navezali stik s trenerji," pravi Janko – in to pomeni dostop do novega znanja. 

Prav tako se je spremenil odnos konj - človek. "Konji so zelo inteligentne živali, ki vedo, kaj hočejo. Najbolje funkcionirajo, ko so sproščeni. Pri nekateri traja tudi dlje časa, da dosežejo to stopnjo sproščenosti. Ampak pomembno se je zavedati, da se nič ne da na silo, stres je za konja škodljiv. Trening je zato treba prilagoditi konju, težki treningi uspeha ne prinesejo. Konj napreduje, ko v treningu uživa, in to je bistvena sprememba v pristopu med včasih in danes," še dodaja. 

Uspehov bi bilo še več, če bi bilo na razpolago več sredstev, je prepričan. Zato se vse bolj usmerja na tekmovanja v tujini. Če so pri nas nagrade v višini nekaj sto evrov, so namreč tam po nekaj tisoč evrov. In da se njegovi konji lahko kosajo z najboljšimi, je po zmagah v Italiji, na Madžarskem, po odličnih uspehih na Švedskem in še kje – več kot jasno. 

Vseeno si konkretnih načrtov za prihodnost družina ne postavlja. Cilj je, da so konji zdravi in da na progi pokažejo svoj potencial, poudarja Sagaj. 

Kaj pa se zgodi s konji, ko zaključijo tekmovalno pot? Medtem ko jih v tujini pogosto čaka precej žalostna usoda, naši rejci pravijo, da se trudijo, da jim najdejo dom, kjer lahko preživijo poznejše življenjsko obdobje. 

"Gospodar mora biti gospodar, a ne z bičem." Kakšen gospodar pa je država?

Svoj delež k prenosu znanja in izkušenj o vzgoji ljutomerskih kasačev pa nedvomno prispeva tudi kasaški klub, ki trenutno šteje okoli 300 članov, ki so različno povezani s to dejavnostjo. 

Klub veliko sodeluje tudi z akademsko in raziskovalno sfero. "Veliko znanja se pridobi z izmenjavo izkušenj. Včasih je veljalo, da so se tisti, ki so se s tem ukvarjali, pogovarjali samo o kasaštvu. Nekako v smislu – dobrega gospodarja ne zanimajo politika in drugi športi. V preteklosti je bilo celo tako, da so se po koncu dirke okoli najboljših rejcev zbrale skupine radovednežev, rejci pa so potem z njimi delili znanje o reji, dirkah ... Brez znanja pač ni napredka," poudarja predsednik kluba Slavič.  

"Gospodar mora poznati konja, mora biti vez, da dosežeta dober rezultat. Konj seveda mora vedeti, kdo je gospodar, ampak ne z bičem, temveč z razumevanjem," nadaljuje. 

Ko gre za razumevanje, pa bi ga rejci veliko več pričakovali tudi od države. Pa ne da jih zasipa z denarjem, ampak da jim omogoči delovanje, pravijo. Pravzaprav celo v zgodovinskih virih najdejo kasaštvu bolj naklonjene čase od aktualnih, dodajajo. 

Eden največjih problemov in neizkoriščen vir sredstev so stave, pravijo. Pri nas je mogoče staviti le na hipodromu, medtem ko v tujini prav ta sredstva večinoma financirajo celotno branžo, kar bi slovenskim rejcem prišlo še kako prav. 

Sicer bo pod vprašaj postavljen njihov dolgoročni obstoj.