To seveda nikakor ne opravičuje njihovih ravnanj, a pomaga vsaj razumeti, zakaj so se odločili za to in ne drugo pot, kjer ne bi povzročali škode in trpljenja drugim. Ko prestopijo prag zapora, se javnost vsaj za tisti čas, ko so storilci za zapahi, pomiri in za njimi izgubimo sled, a česar ne vidimo, je, da se z njimi tedaj dogaja marsikaj: veliko truda in angažmaja vseh zaposlenih in celega zaporskega sistema je usmerjenega vanje, pravo delo z obsojenci, še pred tem priporniki, se dogaja tedaj, ko zanj ne vemo. V času pripora in prestajanja kazni se z njimi ukvarja veliko ljudi, ki jih praviloma ne vidimo, o katerih ne vemo veliko, pa vendar so z zaprtimi v stiku vsak dan, vsi z eno samo veliko željo: da bi oseba, ki se je znašla za zapahi, pa najsi bo pripornik ali že obsojenec, sprevidela napačnost svojega ravnanja in začela ravnati in živeti drugače, najprej z upoštevanjem pravil in osebnega načrta v zaporu, zatem pa tudi po odpustu.
Ob dnevu Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, ki je letos obeležila že 30. obletnico, so za svoje požrtvovalno delo mnogi zaposleni iz naših zaporov dobili priznanje. Gre za ljudi, ki se ukvarjajo s tistimi, za katere je večini v naši družbi le malo mar. A njim ne. Med njimi sta tudi dva delavca iz koprskega zapora, ki smo ju na njihovem delovnem mestu tudi obiskali.
Na dvorišču, kjer lahko zaprti igrajo tudi nogomet ali košarko, nas je pričakal nasmejan pravosodni policist Bojan Tomažič, ki se v koprski zapor na delo odpravlja že 20 let, pa kljub temu, kot je povedal, v službo vedno pride dobre volje. Morda na to vpliva tudi topel in dišeč primorski zrak, sem pomislila ob srečanju z njim. "Seveda moramo imeti disciplino in držati tudi neko distanco, a zaprte je treba tudi skušati razumeti, jim prisluhniti in pokazati kdaj tudi empatijo," je opisal, ko se je spomnil zelo težkih trenutkov, ki jih je doživel, ko je bil pri svojem delu priča tistemu, čemur nihče nikoli ne želi biti priča ne v zaporu ne zunaj njega: samomoru osebe. "Svoje stiske filtriram na kolesu, zelo rad kolesarim. Pomagajo pa mi tudi pogovori s prijatelji, seveda ne na način, da bi razkrival, kaj se je zgodilo, ker tega ne smem, ampak z razbremenilnimi pogovori in preprosto z druženjem," pojasni Tomažič, ki je oktobra lani preprečil, da bi v zaporu nastal požar in s tem večja materialna škoda, predvsem pa bi lahko to ogrozilo življenje dveh zaprtih v celici, kjer je začelo tleti. Bil je na zadnjem obhodu zapora, preden bi odšel domov. "Ko nenadoma pred celico, v kateri sta bila dva slovenska pripornika, zavoham dim. Pogledal sem skozi lino in videl, da v prostoru tli. Takoj sem poklical kolege, pravosodne policiste, da smo skupaj vstopili v prostor, kjer sta pripornika spala. Eden od njiju je na svoji postelji kadil, medtem pa zaspal. Zaspala sta oba in sploh nista zaznala, da je vzmetnica, na njej pa posteljina začela tleti," se spominja.
A medtem ko pravosodni policisti skrbijo za varnost in disciplino in da se priporniki in obsojenci držijo hišnega reda ter da preprečujejo konflikte med njimi in večje incidente ter tudi prepovedane dejavnosti, kot je preprodaja mamil znotraj zapora, so na drugi strani v vsakem zaporu tudi delavci, ki zaprtim ponudijo drugačno podporo. Ti ljudje delajo v tako imenovanih Oddelkih za vzgojo in so tukaj, da storilce kaznivih dejanj zares prevzgojijo. Vodja koprskega oddelka za vzgojo Mirjana Petrović je prav tako letos dobila priznanje za svoje delo. Že s svojo energijo zagotovo pripomore k temu, da se ji zaprti odprejo in ji povedo svojo zgodbo. Koprski zapor je sicer trenutno še vedno prezaseden, a na srečo se je stiska nekoliko ublažila in nimajo več dodatnih vzmetnic na tleh, kot je bilo to nedavno, še vedno pa je zaprtih preveč glede na kapacitete. In med njimi je skoraj za 80 odstotkov tujcev, kar pomeni za zaposlene velik izziv. "Mnogi med njimi ne znajo govoriti ne angleško ne italijansko, ampak poznajo samo svoj jezik, pa najsi bo to turški, ukrajinski, imamo tudi Pakistance in Sirijce in z njimi sta komunikacija in delo močno otežena, a se vseeno trudimo vzpostaviti nek odnos in jim pomagati," pove Petrovićeva.
V zaporu pedagoginja dela že od leta 2009. Kot so obrazložili v URSIKS, s svojim odnosom in fleksibilnostjo dobro vpliva na delovno okolje in motivira zaposlene, s svojo empatijo in celovitim pristopom pa pomaga tudi zaprtim osebam. "Mi smo njihove mame in očetje in skupaj iščemo za vsakega posameznika najboljše rešitve zanj, korake, da bo splaval iz težav in začel postavljati trdne temelje, da kaznivih dejanj ne bi ponavljal. Za nas je uspeh že to, da upošteva osebni načrt, da se drži dogovorjenega. Spodbujamo pa jih zelo tudi k delu v času prestajanja kazni," opiše korake spremljanja vsakega zaprtega. Pedagoginja je namreč povedala, da marsikdo pred prihodom v zapor ni imel niti enega samega dneva delovne dobe in že to, da začne tak človek delati v zaporu, da vsako jutro vstane in osem ur dela (delajo lahko v kuhinji, pralnici, delavnicah, strojnici, kot čistilci in tako naprej), je velik napredek. In tu je treba začeti. "Ko pa prestopijo prag zapora v smeri svobode, ko gredo od nas, vsakemu rečem: razmišljajte z glavo, ko boste tam zunaj, in upam, da se več ne srečamo," še zaključi vodja Oddelka za vzgojo.
