Ljubi me, dolžan si: ljubezen v času emocij in ekonomij dolga

Čustveno zadolževanje in ljubezen kot dolg

O ljubezni pišejo, rišejo in pojejo vsi, ki se imajo za umetnike in umetnice. Ali v svetu normaliziranega izkoriščanja, laganja, kompenziranja in tekmovanja sploh obstaja transformativnejša sila od tiste, ki omogoča, da imamo radi in da nas imajo radi? Težko, če se ustrašimo reflektiranja načinov, ki naj bi bili ljubezenski.

Kako omejeno je naše razumevanje drugega in ljubezni, če imamo radi zgolj tisto, kar si želimo, in samo zato, ker nekaj pričakujemo v zameno, ali pa smo prepričani, da nam drug ljubezen celo dolguje? 

Z dobrimi nameni vstopamo v odnose, ki so zasnovani na (čustvenem) zadolževanju, in tako kar štejemo, merimo in si računamo obsege (ne)razpoložljivih sredstev ljubezni. Na tak ali drugačen način, s takšnimi in drugačnimi valutami plačujemo za ljubezen, o kateri sicer največkrat slišimo, kako brezpogojna, čista in usmiljena je. 

Najbrž bi težko bila drugačna, če smo tisti, ki naj bi jo čutili in izkazovali, ujeti pod plehkost svojih obstojev. Če se meri po všečkih, ki jih prejme fotografija, ki z resnico nima ničesar skupnega. Če se ljubezen izkazuje v tihem izpolnjevanju pričakovanj drugega, sledenju tujim sanjam in prispevanju k skupni iluziji, ker si pač dolgujemo z dolgimi leti čedalje več. 

Ironično, okovi takšne ljubezni so lahko resnično večni. 

Dolžnica in lastnik

Vplivi dolžniških razmerij, ki so vse bolj prepredeni z našo kulturo, popolnoma razvrednotijo tisto, kar je v ljubezni najbolj dragoceno – tisto, kar je neopisljivo in neizmerljivo. Določijo namreč vrednost; omogočijo postavitev začetka in konca aktivnosti, ki je v svojem bistvu eno še redkih resnično spontanih izkustev. 

Manipulirati je gotovo lažje in učinkovitejše kot ljubiti. A kadar ljubimo na podlagi dolga, se naša prizadevanja ne zaustavijo samo pri prilivih in odlivih. Vse naše postajanje v določenem odnosu postane zamejeno z omejevanjem, nadzorovanjem in manipuliranjem, ki ga nad nami lahko izvaja tisti, ki mu dolgujemo. Namesto da bi nam ljubezen omogočala reševanje iz okovja (ob podpori ljubljenega), se zadolžujemo vnaprej in kar do konca življenja. To zadnje je enostavno najbrž tudi zaradi ideje o ljubezni, ki je kar sama od sebe večna, če si mi tega le zaželimo in si zamislimo tako.

Dolžniški odnosi seveda niso in ne morejo biti enakovredni. Tisti, ki ima, si lasti moč in pravico nad tisto, ki je dolžna. V aktualnih razmerjih heteronormativnih partnerstev so pogosteje moški lastniki, ženske pa dolžnice. Še več, pričakovanja, povezana z našo domnevno naravo in dolžnostjo v partnerskih odnosih, od nas zahtevajo, da smo (vsaj kanček lahko tudi ljubko naivno) podrejene, neinformirane in obče potrebne vodenja. 

Dolžnosti ženske so vseobsegajoče, kot da bi veljalo, da nismo izpolnjene in uspešne, če nismo uspele zadržati partnerskega razmerja in moškega, ki je vseskozi vedel, da smo dolžne. Dolžne tudi sodelovati v spolnosti, če nam do tega ni. A ta napredni svet je tako enak in svoboden, da je pred dnevi Evropsko sodišče za človekove pravice razsvetlilo evropsko skupnost, da odrekanje spolnosti ni krivdni razlog za ločitev. 

Moč ljubezni

Ljubezen je več od dolga. Imeti rad in biti ljubljen ne more pomeniti zgolj prejemati in dajati, šteti transakcije in mirno zaspati, ker verujemo v moč dolga. 

Imeti rad pomeni sprejemati, živeti v vsakdanji odločitvi za osvoboditev od drobcev moderne, ki kalijo globoke vode ljubezni. 

Če drugega zmoremo ljubiti tako, premislimo, kaj bi to pomenilo za ljubezen, ki jo gojimo do sebe? Če zmoremo ljubiti tako, da se odpovemo domačijski varnosti – ker upamo videti njeno škodljivost – potem lahko morda povsem mogoče postanemo del čisto drugačnega sveta, ki ga pomagamo aktivno soustvarjati. Nekaj novega, kar presega aktualne travme, omejitve in cenitve! 

Ljubezen nastopi, ko se osvobodimo preteklih in aktualnih pričakovanj ter dolgov. Res, prav vsak dan je (lahko) valentinovo.