Pogubljen ameriški bombnik v objemu slovenskih gora

V noči na soboto je pritisnil mraz in novozapadli sneg "zaklenil" na vejevje mogočnih smrek, ki obkrožajo pot iz Planice v Tamar. V ozadju se je dvigoval mogočni Jalovec, ki je med drugo svetovno vojno spisal zgodbo preživetja in smrti, ki pritegne še danes.

V zasneženo gaz se je zjutraj podala pisana skupina pohodnikov, od gorskega polka Slovenske vojske, ameriških marincev, predstavnikov ameriškega veleposlaništva do lokalne skupnosti, gorskih reševalcev, s seboj pa so imeli žalne vence.

Člani Vršiča so ob vznožju Julijskih Alp namreč pripravili spominsko slovesnost za padlo letalo in zavrteli čas nazaj v temačni del zgodovine, ko je bil ves svet ujet v vojno vihro.

Ukaz za izskok 

Pisal se je 22. november 1944 in iz letalskega oporišča Pantanella na jugu Italije je vzletel bombnik Consolidated-B-24G-10-NT s serijsko številko 42-78259. Letalo je bilo del 780. bombne eskadrilje zavezniških sil, njegova naloga je bilo bombardiranje Münchna. Nosil je devet članov posadke, na krovu so bili pilot John Priddy, Michael Pollot, Modesto Pellechia, John Fekays, Francis Josselyn, George Crawford, David Holdsworth, James Rush in Carrol Dempsey. Stari so bili med 18 in 33 let.  

Ker zaradi slabega vremena napad na prvotno tarčo, München, ni bil mogoč, so se preusmerili proti sekundarnemu cilju: Salzburgu. A še preden so ga dosegli, je letalo zadel protiletalski izstrelek, ki je poškodoval dva motorja. Letalo je začelo izgubljati višino. 15 minut pred eno popoldne je pilot izdal ukaz, da je treba zapustiti poškodovano letalo. Deveterica si je nadela padala in izskočila, letalo je nazadnje padlo na pobočje Jalovca, posadko pa je "razmetalo" vse naokrog od Beljaka do Trbiža.  

Skok so preživeli vsi, a takrat se je njihova kalvarija šele začela.

Tavali v snegu in mrazu

Najbolj severno je pristal radiooperater Josselyn, ki so ga nato nemudoma zajeli v okolici Špitala ob Dravi v Avstriji. Eden je pristal in bil zajet pri Beli Peči v bližini Trbiža v Italiji, pilot je denimo pristal med Malo Pišnico in Tamarjem, eden izmed strelcev na pobočju Vitranca, trojica pa pri Gozdu Martuljku.

Zgodovinarji so raziskali njihove zgodbe. Pilot je tri dni taval v snegu in mrazu, želel je v Švico, ki je bila takrat nevtralna država. Ko se je v eni izmed planinskih postojank, kamor je vlomil, želel ogreti, si je zažgal nogavice in čevlje, preden ga je nazadnje zajela nemška enota.

Kmalu po pristanku so zajeli tudi kopilota, peš v Švico je hotel tudi navigator, ki je prav tako pristal v gorah. Ob padcu si je poškodoval glavo in si rano obvezal s svilo iz padala. Ko je prenočil na ozki skalni polici, si je roko z vrvico privezal na drevo, da se v spanju ne bi odkotalil po strmem pobočju. Nazadnje so zajeli tudi njega.

Najmlajši med njimi se je po pristanku na Vitrancu dva dni skrival, nato pa potrkal na vrata železniške čuvajnice pri Podkorenu. "Tudi sama sem opazovala padalce, ki so odskočili iz poškodovanega letala, in se tresla za njihovo usodo. Nemci so bili vsepovsod in le malo upanja je bilo, da bo kdo ostal živ. Takrat je bilo že pol metra snega. Ko smo že malo pozabili na ta dogodek, je čez dva dni spet naletaval sneg. Šla sem iz čuvajnice, da bi nakrmila živino, bil je večer, tedaj se iz teme prikaže moška postava in gre proti meni. Neznanec je prihajal vedno bližje. Začel je govoriti "Amerikano, Amerikano", s kretnjami pa je kazal na usta, da je lačen," se je spominjala domačinka Uršula Zima.  

Vsi zajeti: eni v taborišče, drugi ustreljeni

Strelca Holdswortha so torej rešili domačini iz Pokorena in partizani, ostali so imeli manj sreče. Priddy, Pollot, Pellechia, Josselyn in Crawford so bili zajeti in prepeljani v taborišča za vojne ujetnike, kjer so ostali vse do konca vojne. Tega pa niso dočakali trije člani posadke.

Vsi trije so pristali v okolici Gozda Martuljka. Strelec Rush je izskočil iz najbolj nevarnega mesta v letalu, trebušne strojnične kupole, utesnjenega strelskega mesta, občutljivega tudi na šrapnele. Največ žrtev pri bombniških posadkah je bilo ravno iz te kupole, saj se strelci niso mogli pravočasno rešiti iz nje. Rush se sicer je, a se je v bližini naselja Log nato s padalom ujel na smreko in se zapletel v strelski spopad, v katerem je bil ranjen. Še isto popoldne so zajeli tudi inženirja Fekaysa in strelca Dempseyja. Rush je nazadnje umrl zaradi strelnih ran, tudi Fekays in Dempsey sta bila v Gozdu Martuljku ustreljena kot vojna ujetnika.  

Epilog je tragična zgodba dobila leta 1947 s sojenjem v Salzburgu, na katerem so od Harrasa Kieslingerja in Romana Wintschinga terjali odgovornost za streljanje. Obtožena sta bila, da naj bi 22. novembra v bližini Gozda na Savi v Jugoslaviji spodbujala, pomagala in sodelovala pri umoru dveh pripadnikov vojske ZDA, ki sta bila takrat neoborožena in predana vojna ujetnika v priporu tedanjega nemškega rajha. Prvi je bil oproščen, drugi pa obsojen na 25 let zapora, a so ga že po dveh letih izpustili zaradi težav z zdravjem.

Razbitine na strmem pobočju

Letalo B-24G Liberator je ostalo razstreščeno pod Jalovcem. Padlo je pod Kotovim sedlom. Zasnovano je bilo kot sodobnejši naslednik Boeinga B-17, poimenovanega "leteča trdnjava". Prvi polet je ta tip letala opravil leta 1939, dosežen je bil rekord v številu izdelanih primerkov, kar 18.493 jih je bilo. Na vrhuncu proizvodnje so vsakih 63 minut izdelali eno letalo, kar je po navedbah zgodovinarjev nedosegljiv rekord. Če bi ga razstavili na prafaktorje, bi našteli več kot milijon rezervnih delov.

Toliko se jih je razsulo tudi v slovenskem visokogorju, razbitine so našli na površini, ki je merila približno 160 krat 160 metrov. Člani zgodovinskega društva Vršič so se dvakrat povzpeli na kraj nesreče, da bi dokumentirali ostanke letala in dobili nove podatke. Ostanke so zdesetkali naravni pojavi in tudi ljudje, radovedneži so se na kraj vzpenjali tudi s posoške strani. S pomočjo rateških gorskih reševalcev so nazadnje številne kose spravili nazaj v dolino, kjer so trenutno na ogled na razstavi v kranjskogorskem muzeju Liznjekova domačija, nekateri pa še vedno ležijo na kraju nesreče.

Ranjena letala nad Slovenijo omagala 

Zgodovina letalstva druge svetovne vojne predstavlja obširno raziskovalno tematiko tako iz tehniškega vidika samih letal kot tudi zgodovinskega vidika vloge letalstva, bojnih operacij in zračnih bitk, vse do osebnih zgodb letalcev, pravijo zgodovinarji.

Aleš Bedič se z zgodovino letalstva nad Slovenijo med prvo in drugo svetovno vojno ukvarja že več kot 40 let. Pravi, da je med 2. svetovno vojno na območju današnje Slovenije po ocenah strmoglavilo med 240 in 260 letal: "Večina teh letal je strmoglavila v obdobju zadnjih desetih mesecev vojne, med njimi pa je bilo največ ameriških, več kot 150," sogovornik navaja v pogovoru za 24ur.com.

Glede časovnice teh zadnjih desetih mesecev pojasnjuje, da je to obdobje sovpadlo z letalskimi napadi in preleti Slovenije iz oporišč v južni Italiji, ki so vzniknila po njeni kapitulaciji. "To se je začelo v zgodnji pomladi leta 1944 in je trajalo do konca vojne, ti preleti in napadi na cilje v Nemčiji in Avstriji pa so bili najbolj intenzivni prav proti koncu," pravi.

V zadnjih desetih mesecih vojne je nad Slovenijo tako strmoglavilo več kot 180 letal. "Večina teh strmoglavljenj je bila posledica bojev v bližini ciljev nad Avstrijo ali Nemčijo in ob povratku so ta poškodovana letala izgubljala višino ter nad Slovenijo nekako omagala. Piloti so imeli celo zemljevide osvobojenih ozemelj, torej ozemelj, na katerih so bili takrat že partizani. Prizadevali so si priti vsaj v njihovo bližino in tam odskočiti s padali, da jih ne bi zajeli Nemci, ampak da bi prišli na jugoslovansko stran, ki jih je potem narodnoosvobodilna vojska s pomočjo Angležev in Američanov spravila nazaj v Italijo," razloži.

Nekaterim letalom je sicer uspelo tudi varno pristati. "V Beli krajini smo imeli kar nekaj letališč, kjer so pristajala zavezniška letala, in tam so pristala tudi poškodovana ameriška letala. Bilo je tudi nekaj zasilnih pristankov, torej ne izskokov s padalom, ampak pristankov letala, toda potem so ta preprosto uničili, zato ostankov teh letal ni," dodaja Bedič, ki je avtor številnih zapisov, objavljenih tako v Sloveniji in tujini, kot tudi razstav.

Kultni zajček Bugs

Tokrat sta stopila skupaj z Urošem Koširjem, več kot 10 mesecev raziskav pa je dalo že omenjeno razstavo v Liznjekovi domačiji. Raziskava je bila torej posvečena letalu, ki je strmoglavilo v slovenskem visokogorju na več kot 2100 metrih nadmorske višine.

"Letalo je izredno zanimivo predvsem zaradi maskote, ki je bila narisana na nosu. Gre za zajčka Bugsa, ki je bil takrat zelo znan lik iz animiranih filmov in stripov. Menimo, da je bil ta zajček na letalu narisan prav na podlagi naslovnice stripa in tudi zaradi te maskote je bilo to letalo tudi večkrat fotografirano," pravi Bedič, ki dodaja, da so zaradi vraževerja poslikave krasile številna letala, a prevladovala so brhka dekleta. "Toda naš zajček je najlepši in nekako najbolj simpatičen," pristavi. 

Svojci osupli, ko je prišlo pismo iz Slovenije

"Gre za edino ameriško letalo, ki je med drugo svetovno vojno strmoglavilo na območju današnje občine Kranjska Gora. Usoda posadke je tesno povezana s to pokrajino, trije so tukaj izgubili življenje, nekaj so jih rešili partizani, zato se mi zdi ohranjanje spomina na to posadko zelo pomembno. Da ohranimo tudi spomin na te fante iz ZDA, ki so med vojno v tem boju proti nacizmu dali svoje življenje," nam je po predavanju v kranjskogorskem Ljudskem domu dejal Košir, ki je predsednik Društva za raziskovanje in proučevanje vojaške in tehniške dediščine Vršič.  

"Sem arheolog, ki se je ukvarjal z bolj človeško platjo, nisem nek tehničen tip," se posmeji.

V ZDA so uspeli vzpostavili stik z vnukom pilota ter s sinom in vnukom navigatorja. "Odzivi so bili zelo pozitivni. Osupli so bili, ko so zagledali pismo iz Slovenije, v katerem je pisalo, kaj raziskujemo. Bili so presenečeni, da se nekje na drugem koncu sveta nekdo ukvarja z usodo njihovih svojcev," pravi Košir. Veseli so bili tudi oni, saj so na ta način lahko dobili dodatne informacije o življenju članov posadke, njihove fotografije in osebne predmete. Dobili so tudi dovoljenje sorodnikov, da v celoti objavijo dnevnike, ki so jih pisali kot vojni ujetniki v taborišču.  

Dolgoročni cilj je, da bi o padlem letalu in usodi posadke objavili tudi knjigo, saj pravijo, da za zgodbo velja veliko zanimanje. Košir pravi, da so jim v kranjskogorskem muzeju povedali, da so ljudje prišli z drugih koncev Slovenije le zato, da bi si ogledali omenjeno razstavo. Želijo jo postaviti tudi v kobariškem muzeju, ki je posvečen svetu v vojni vihri, upajo, da bo našla tudi mesto v Parku vojaške zgodovine v Pivki, kjer bi na svečano odprtje povabili tudi svojce članov posadke, ki so zdaj že vsi mrtvi, usoda pa jih je za vedno povezala s slovenskimi tlemi.