Vstop v Nato so zagovarjali minister za obrambo Anton Grizold, predsednik DZ za zunanjo politiko Jelko Kacin in profesor na fakulteti za družbene vede Bojko Bučar. Argumente proti vstopu pa so predstavili profesor na pedagoški fakulteti Darij Zadnikar in svobodni novinar Franco Juri.
Okroglo mizo je začel obrambni minister Grizold, ki je kot povedal, da je vstopanje v Nato vprašanje zagotavljanja varnosti države in njenih državljanov. Smisel članstva ni le zagotavljanje neke optimalne ravni varnosti, temveč še mnogo več, saj vpliva na političen pomen Slovenije v Evropi, ki pridobiva pravico veta na odločitve zavezništva, ki bi vplivale na obrambo evropskega prostora, je pojasnil. Članstvo v zvezi Nato je opcija za večji državni vpliv, večjo stopnjo varnosti in boljše obrambne zmožnosti. Na področju varnosti cena ni poglavitno vprašanje, meni Grizold. Stroške članstva je razdelil na neposredne in posredne; med prve je uvrstil stroške predstavnikov v misijah, sodelovanja v telesih zavezništva in slovenski delež v skupen obrambni proračun Nato. "Ocenjujemo, da bo strošek 'članarine' od 0,3 do 0,5 odstotka celotnega letnega proračuna za Nato, kar je med 6 in 10 milijonov evrov," je pojasnil minister za obrambo. Posredni stroški članstva v Nato pa predstavljajo sredstva za razvoj lastne vojske in obrambnega sistema.
Darij Zadnikar, filozof in profesor na pedagoški fakulteti, je predstavil kritiko argumentov proti vstopu v vojaško zvezo Nato in tako nasprotnike kot zagovornike združil v opredelitvi, da oboji tehtajo koristi, ki naj vplivajo na odločitev za ali proti vključitvi.
Izhajajoč iz neoliberalnega globalizma je Zadnikar ugotovil, da demokratičnega procesa ni, saj odločitve, ključne za usodo ljudi, sprejemajo na anonimnih in ad hoc srečanjih politikov in gospodarstvenikov. Zadnikar je mnenje sklenil z besedami: "Nato je razprava o vlogi političnih enot tukaj in zdaj."
Kot politik LDS, ki ima jasno stališče do procesa vključevanja v Nato, se je predstavil Jelko Kacin. Menil je, da bo Slovenija z vstopom izboljšala odnose z drugimi državami, pa tudi svoj položaj pri vstopu v EU. "Geopolitični razlogi so za Slovenijo velika pridobitev," je dejal Kacin. Z obrambnega stališča članstvo v zvezi Nato omogoča profesionalizacijo poklicne vojske. Sicer so zmanjševanje obsega vojske, njena profesionalizacija in uvedba standardov Nato edina obrambna možnost za Slovenijo. "Vstop v Nato je edina alternativa," je dejal Kacin.
Franco Juri se je opredelil za pesimista, saj je prepričan, da je odločitev o vstopu Slovenije v Nato že "padla". Strategijo širitve Nato je predstavil kot interes Busheve administracije, s katerim želijo ZDA oblikovati novo ameriško strategijo. Zato je širitev Nata označil predvsem kot pričakovanje ZDA, da bi prevzele vlogo vladanja in nadzora nad ključnimi območji: Perzijskim zalivom, kaspijskim območjem in severno Afriko, kjer so ključni energetski interesi ZDA in multinacionalk. Cilj širitve vojaške zveze je umirjanje oziroma ohladitev procesov oblikovanja evropskih varnostnih komponent in obrambe, tako Juri, ki tudi meni, da bodo v zavezništvo sprejete države, ki finančno ne bodo zmogle sodelovati tako v zvezi Nato kot v EU. "Širitev Nato je nadomestilo za multilateralne organizacije, ki jih zadnje čase ZDA onemogočajo," je z mislijo na OZN, OVSE in druge dejal Juri.
Bojko Bučar je predstavil predvsem slabosti vključevanja v Nato, kar so: finančni stroški na vojaka, država se lahko prej znajde v konfliktu, vpletena bo v razprave, v katerih morda ne želi biti vključena, pa tudi razvoj varnostne identitete EU se bo upočasnil. Na enak način je razvrstil področja, za katera Nato ni bil ustanovljen. To so stabilizacija vlad, zagotavljanje prosperitete, zaščita človekovih pravic in zagotavljanje demokracije, čezmejne grožnje in preprečevanje konflikta. Argumenti v prid vključevanja v severnoatlantsko zavezništvo v smislu vojaške organizacije, ki je odprta, transparentna in povezana, pa so za Bučarja naslednji: vpliv na odnos med civilno in vojaško sfero, zagotavljanje uvedbe mednarodnih priznanih standardov in dvig kompetenc vojaških organizacij.
