Kaj je to politična sredina?

Levi, desni in idioti na sredini

Najbolj znani del študije Anthonyja Downsa Ekonomska teorija demokracije iz leta 1957 se nanaša na model strankarskega tekmovanja, v katerem sodelujeta dve stranki, ki sta v odnosu neomejene konkurence, kar pomeni, da vsaka lahko zasede katerokoli pozicijo na političnem spektru levo–desno. Primer, ko dve stranki tekmujeta za glasove volivcev, in ko stališča volivcev lahko opišemo z eno samo ideološko dimenzijo, v politologiji razumemo kot aksiom, po katerem se bodo ponujeni programi približevali preferencam tako imenovanega “medianskega” volivca. Kljub razširjeni intuiciji in številnim grafičnim prikazom tega zaključka – v katerem se volilno razpoloženje večine volivcev predstavlja kot nagnjenost k sredini političnega spektra – se predvidena konvergenca strank k centru dogaja neodvisno od tega, kakšno je razpoloženje volivcev vzdolž ene ideološke dimenzije. Ravnotežje velja, vse dokler vsi volivci podpirajo stranko s programom, ki je najbližji njihovi miselnosti.

Slika 1: Politična tekma, ko so stališča volivcev skoncentrirana na sredini

  Slika 1 kaže idealen primer porazdelitve stališč v družbi. Skladno s tem je volivcev, ki so jim ljubše politike na skrajnih točkah političnega spektra, izjemno malo, volivcev, ki so jim ljubše politike v središču spektra, pa je veliko več. Več kot očiten zaključek je, da se bosta v tem primeru dve stranki približevali, središče političnega spopada pa bo potekalo na poziciji, ki je blizu medianskemu volivcu. Vsak premik od te pozicije – recimo stranke A na pozicijo A’ – je za stranko premik na slabše, saj to pomeni, da je novi poziciji stranke naklonjenih manj volivcev, kot jih je naklonjenih poziciji konkurenčne stranke. Če se skuša stranka B okoristiti tako, da se premakne v pozicijo B’, to sproža reakcijo, s katero se stranka A vrača na svojo izhodiščno mediansko pozicijo. Zgolj če obe stranki zasedeta pozicijo medianskega volivca, izginja prostor za premike na političnem spektru, s katerim bi ena od strank lahko izboljšala svoj položaj.

Slika 2: Politična tekma, ko so stališča volivcev skoncentrirana na dveh koncih političnega spektra

Kot vidimo na sliki 2, so volivci lahko razdeljeni tudi v dve zelo različni skupini. Eno skupino tvorijo volivci, katerih stališča so skoncentrirana okrog politik na levem polu, drugo skupino pa tvorijo volivci, katerih stališča so skoncentrirana okrog politik na desnem polu. S slike 2 je razvidno, da zelo malo volivcev preferira politike v sredini političnega spektra. Upoštevati je treba, da združevanje dveh skupin volivcev v eno volilno telo prinaša uravnoteženje njihovih stališč, kar pomeni, da bo medianski volivec znova preferiral politike na sredini političnega spektra. Argument o tem, kaj bi se zgodilo, če bi se stranki premaknili iz medianske pozicije, je enak kot v situaciji, prikazani na sliki 1. Dejstvo, da uravnoteženi poziciji dveh strank ostajata na nepopularni medianski poziciji, prikazani na sliki 2, je posledica dejstva, da veliko število volivcev levo od stranke A nima nikakršne bolj leve alternative in torej voli stranko A, vse dokler ta ostaja na poziciji bolj levo od stranke B. V primeru, da se stranka A premakne v levo, se bodo volivci na levici sicer vsekakor počutili bolje, ne bodo pa spremenili svoje izbire, saj so že, preden se je premaknila, podpirali isto stranko, stranko A. Enako velja tudi za stranko B in volivce na desnici. Če povzamemo, lahko obe stranki mirno ostaneta v središču, ker volivci z obeh koncev političnega spektra preprosto nimajo kam iti.

Slika 3: Politična tekma, ko so stališča volivcev premaknjena v desni del političnega spektra

Upoštevati je treba, da pozicija medianskega volivca na eni sami ideološki dimenziji politike ni nujno na sredini političnega spektra. Slika 3 kaže tak primer. Porazdelitev volivcev je asimetrična z veliko večjim deležem volivcev na desnem delu političnega spektra. V tem primeru je medianska pozicija izrazito oddaljena od središča političnega spektra in je premaknjena v desno. V tej smeri medianske pozicije na desnici se zato pomikata tudi obe stranki. Iz tega izhaja sklep, da porazdelitev volivcev na političnem spektru izrazito močno vpliva na izid političnega tekmovanja med strankami. To se dogaja, ker porazdelitev volivcev določa pozicijo medianskega volivca, h kateri težijo stranke, in ne zaradi tega, ker pozicija medianskega volivca razkriva pozicije, ki so všečne volivcem in na katere se odzivajo stranke v smislu prilagajanja svojih programov.

Poglejmo še enkrat sliko 3. Kje je v tem primeru sredina političnega spektra? Z drugimi besedami, kakšna je pozicija (program) stranke, ki je na sredini? Kakšno je na primer stališče takšne stranke o privatizaciji ali državnem protekcionizmu? Ker ni ničelne točke, je pozicija stranke v tem primeru dejansko nemerljiva, kar pomeni, da si jo politiki lahko najprej izberejo, potem pa zapolnijo z vsebino, ki naj bi predstavljala nekaj, kar je ”sredinsko”. Gre za prazen ideološki koncept, ki je ugoden za politično manipulacijo v volilnih kampanjah, s katerimi stranke lansirajo teme, o katerih imajo v določenem trenutku popularna stališča, s katerimi uspešno prodrejo v zavest volivcev. Pri tem je praktično nepomembno, ali so izpostavljeni problemi dejansko problemi in ali stranke sploh imajo rešitve za te probleme.

Postavlja se vprašanje, kako je to sploh mogoče? Odgovor je enostaven. Prostorski model strankarskega tekmovanja predpostavlja ideološko ozaveščene volivce, kar pomeni volivce, ki vedo, kakšna so njihova stališča in kaj piše v programih strank. Ampak takšni volivci v resničnem življenju ne obstajajo. V dobi, v kateri množični mediji (televizija) najbolj oblikujejo politiko, so ideološka orientacija in stališča do problemov v družbi šibko povezani z volilno izbiro državljanov. Rezultat je dominacija strankarske identifikacije (ali identifikacije s prepoznavnim obrazom iz sfere politike (Pahor 2008), gospodarstva (Janković 2011), akademske stroke (Cerar 2014), igralstva (Šarec 2018), (? 2022) itd., ki je najmočnejši motivacijski dejavnik volilnega vedenja državljanov.

V demokracijah, v katerih niso izoblikovani strankarski sistemi, težko govorimo o prostorskem tekmovanju strank. Prostorski model je neuporaben v demokracijah z visoko stopnjo volatilnosti, ki jo po navadi spremlja tudi pospešeno izginjanje strank in nastajanje novih strank, katerih ideološko identiteto je težko definirati (zveni znano?). Poleg tega je model neuporaben, ker je v večstrankarskih parlamentarnih demokracijah politični konflikt nemogoče zreducirati na eno samo dimenzijo. Številne politološke empirične študije opozarjajo na več medsebojno neodvisnih dimenzij stališč do različnih problemov v družbi. Zato je volitve mogoče dobiti brez jasnih stališč do temeljnih družbenih delitev in preko vztrajanja na eni sami temi.

Sklicevanje na ideološko prazne koncepte, kot so neideološka vlada, strukturne reforme, gospodarski preboj itd., je nekaj, kar je inherentno današnjim strankam in volivcem v Sloveniji. Politiko determinirajo mehanizmi manipulativne ideologije potrošniške demokracije, v kateri ima vsaka stvar svojo ceno in v kateri je merilo uspeha število všečkov. Zato vsi premiki strank v ”sredino” ali v smeri ”zelene” politike niso nič drugega kot prazni pridevniki, ki naj bi prepričali ljudi, da gre za novo smer reševanja problemov. Vse, kar je v tem primeru novega, je dejstvo, da so politiki uspeli prepričati državljane, da gre za nekaj novega. Vrtimo se v začaranem krogu neumnosti, znotraj katerega politika, namesto resnega premisleka o temeljnih družbenih delitvah, (p)ostaja indiferentna in nesposobna, da ponudi odgovore na resna politična vprašanja. Zato se dogajajo zadeve s podjetji v večinski državni lasti (Adria, Petrol, Telekom), zato prihaja do anomalij na področju zdravstva (čakalne vrste), zato se Banka Slovenije lahko razglasi za ”neodvisno” in strokovno institucijo, ki v imenu velikega kapitala in svetovnih bankirjev postavlja neživljenjske pogoje najrevnejši skupini državljanov. Vse to je, spoštovane državljanke in državljani, politična ”sredina”.