Naključje je hotelo, da sem ravno dober teden nazaj poklicala v Legebitro. Za prispevek v naši ponedeljkovi rubriki Na robu sem želela govoriti z nekom, ki je že šel čez posege ali pa se pripravlja, da bo tudi fizično spremenil spol.
Prvi poskus je bil neuspešen. Razumela sem. Seveda je večini od njih v interesu, da se o tem govori, da se druge poduči, da so tudi oni samo ljudje, a zato se mora nekdo praktično žrtvovati. Zdaj pa si zamislite: bi se vi izpostavili pred televizijsko kamero, torej praktično pred celo Slovenijo, pustili, da vas komentirajo in ocenjujejo popolni neznanci, vas sprašujejo po zdravju, oziroma vam pripisujejo določena zdravstvena stanja, ker ste, kar ste ... Ne vem, koliko bi se vas tako žrtvovalo, jaz priznam, se ne bi. In zato veliko ljudi molči. In najbrž si vas tudi veliko misli, da je prav, da je tako. Pa je res? Ali vam spolna identiteta nekoga, ki ga ne poznate, res toliko pomeni – in če, zakaj?
"Tema mi je padla v vodo," sem rekla urednici, ker nisem dobila sogovornika. Naslednje jutro pa, ko sem se odpravljala v službo, zazvoni telefon. Sporočilo. Bilo je od tiskovne predstavnice Legebitre, da je slišala, da nismo dobili sogovornika in da pozna nekoga, ki je pripravljen govoriti z nami. Odlično. Dobim telefonsko številko. Hm ... pomislim, da niti ne poznam zgodbe tega človeka. V sporočilu mi napiše, da gre za transspolno osebo, ime – Edi. Gre za žensko ali za moškega? V takšnih situacijah zagotovo pride do dilem in kar velikih zadreg. Oglasi se mi mlad glas ... odločim se, da ga/jo bom vikala, tako se bom ognila osebnim zaimkom. Dogovoriva se, da se pred snemanjem dobiva na pijači v centru Ljubljane.
"Ko boš tu, išči nekoga, ki izgleda kot 13-letni fantek :)" sem dobila sporočilo, minuto preden sem ga zagledala. In v tistem sem se zamislila – utišal je moje misli, še preden sem pomislila na kaj takšnega. Sam se dobro zaveda, kako ga vidijo ljudje. Zanima me tudi, kako ga obravnavajo.
Prisedem k njemu. Po kratkem "small talku" razjasni, naj uporabljam moške zaimke. Od letošnjega avgusta je tudi uradno moški. V naslednjih tednih ga čaka hormonska terapija, v kratkem upa, da mu bodo omogočili zgornjo operacijo. Steznik, ki ga nosi, da zakrije svoje prsi, lahko pusti posledice. Nosi ga lahko do okoli osem ur dnevno, saj obremenjuje njegov prsni koš.
Večkrat sem se zmotila in začela stavek: "Ali bi mi lahko povedala ... joj, oprosti." Huda zadrega pri meni, izraz, ki izda, da mu ni vseeno, ko to sliši, pri njem "sploh ni problema, popravi se in se sploh ne opravičuj". Vajen je, da se ljudje motijo, in se ne jezi. "Pa ti laska, polepša dan, ko te nekdo, ki te ne pozna, ima za moškega?" Ob njegovem odgovoru me stisne: "Ja, lepo je, ko te nekdo vidi, kot se vidiš sam ... kot se počutiš."
Vse od osnovne šole se je želel vključiti v fantovsko družbo, ti pa so se ga branili, ironično, prav zato, ker je bil očitno preveč deški – klicali so ga fantek.
Čez čas se je tudi sam začel zavedati tega. Prej so ga zmedli občutki, za katere ni vedel, ali jih mora pipisovati puberteti ali gredo vsi skozi to fazo. Ko mi je to pripovedoval, mi je bilo jasno, da je bil vedno zelo pozoren. Ni zaletav, ni kot nekateri pravijo ljudem z drugačnimi spolnimi identitetami in usmerjenostmi "tem je dolgčas" ali "to je v modi". Ampak po vsem, kar sem do zdaj napisala, je Edi večkrat izpostavil, da noče biti prikazan kot nekdo, ki se nam mora smiliti. "To je samo en aspekt mene," mi pove – je oseba, ki jo zanima veliko stvari, ima hobije, prijatelje, cilje. In spet sem občutila nekakšno nelagodje sama pri sebi, da me je moral na to spomniti, opomniti.
Ko sva dan pred snemanjem klepetala, sem mu povedala, da si razbijam glavo s tem, kako bom zastavila kakšno bolj intimno vprašanje, saj nočem biti preveč neprijetna z radovednotjo. Rekel mi je, naj vprašam, kar koli želim, da bo že povedal, če bom šla čez rob.
A vseeno, ko sva naslednji dan govorila pred kamero, mi je šlo marsikaj težko z jezika, tudi vprašanje, kako bo sprejelo njegovo dekle, če se bo odločil tudi za spodnjo operacijo.
Odgovoril mi je, a kljub temu sem si mislila, da to ni ne moja, ne stvar gledalcev.
Zanimivo je, da ko pogledam nazaj na najino prvo srečanje in potem na snemanje, na najino klepetanje, kako zelo lahko je bilo preklopiti na moške zaimke, pa ne zato, ker se je izkazal kot izjemno možat ali kar koli ... Videla sem prijetno, pametno, zgovorno in duhovito osebo, dobrega človeka, kar pa nikoli ni pogojeno s spolom.
Na pričakovane komentarje, da transspolni ljudje škodujejo družbi na tak in drugačen način, se Edi ne bo oziral, je prezaposlen s svojim življenjem in ljudmi, ki ga pri vsem, kar dela, podpirajo.
