Legendarni režiser se je sprijaznil, da počasi odhaja

Še vedno se s trohico humorja spominjata obdobja okoli novega leta 2023, ko so v resnici v njunem življenju zavladali šok, strah in kaos.

Najprej zaradi Barbarinega raka materničnega vratu. "Simptomi so bili krvavenje med spolnimi odnosi, kot kontaktne krvavitve. Najprej smo mislili, da je to povezano s kontracepcijo in sem zamenjala cel kup kontracepcije," se spominja Barbara Drmota.

Nato je predčasno izsilila bris, ki je bil HPV pozitiven. Čakala jo je operacija, kemoterapija, obsevanje in tudi dve brahiradioterapiji. "To je pravzaprav notranje obsevanje. Vstavijo sonde in igle neposredno v tumor. Potem greš za 24 ur na obsevanje, gre za nepremično ležanje in vsako uro 10 minut obsevajo," pojasnjuje. 

Zdravljenje je bilo uspešno, zdaj je pri svojih 35 letih že v menopavzi.

Ni bil išias

Med njeno bitko pa so danes 60-letnemu Vinciju Vogue Anžlovarju potrdili degenerativno bolezen živčevja ALS. Začelo se je, ko je šel nekega dne s psom do bližnjega slapu in se je zaradi močnih krčev v nogah komaj privlekel domov, opisuje. "Zdravnik je posumil na išias, šel sem na fizioterapijo, tam pa so mi izmerili, da nimam oživčenih mišic," pripoveduje.

Bolezen je kmalu pokazala zobe in ga obsodila na hojo s palico, zato je lansko poletje temeljito izkoristil. Še zadnjič je hodil po peščenem morskem dnu, ne da bi se bal padca, še zadnjič vozil čoln. Potem sta mu najprej oslabeli leva roka in desna noga. Začelo je vplivati na govor in požiranje. Tudi na hojo, ne more več brez hojice, pa tudi z njo včasih pade.

Ve, da se bo zadušil

Četudi vsak s svojimi skrbmi, sta se z Barbaro ves čas ljubeče podpirala, poiskala sta tudi psihološko in psihiatrično pomoč. Voljo jima je vlivalo delo, njun zadnji skupni projekt je mladinski film Tartinijev ključ, ob strani jima ves čas stoji družina.

Vinci trenutno jemlje zdravila proti ubijalskim krčem, pa za jetra, pomirjevala in antidepresive, zaspi s pomočjo morfija. V krvi ima vse manj kisika, slabijo mu tudi mišice, ki raztegujejo pljuča. "Tako da ... Še malo," je stvaren.

Kot pravi, je živel polno življenje in sprijaznil se je, da počasi odhaja.

Pravi, da se najbolj boji za bližnje, ki ga bodo enkrat našli mrtvega. "Tukaj se na koncu v bistvu zadušiš. Padeš v komo in se zadušiš," razloži. Zaveda se, da se to lahko zgodi kmalu, ob vse večji izgubi dostojanstva pa bi si zase želel evtanazije.

"Zdaj sem v breme vsem, pa sam sebi še najbolj. V bistvu nič več ne morem," ga žalosti. In največji Barbarin strah: "Egoistično: kako bom brez njega. Ker ni samo breme, je veliko, veliko več."