Latinščina kot uradni jezik Evrope, združene v raznolikosti

Vendar ta – skupaj z iluzijo nedotakljivosti centralne vloge, ki se je ohranila kljub svetovnima vojnama, katere epicenter je bila, ter popolnim opustošenjem, ki je (pod)celino spravil pod varstvo in taktirko svoje bivše kolonije – počasi dobiva svoj epilog.

Čas je za polno politično integracijo

Kljub večstoletni politični fragmentiranosti po padcu zahodnega rimskega cesarstva je krvavo 20. stoletje staro celino dokončno prepričalo v smiselnost političnega povezovanja. 

Če je bilo takrat jasno, da Evropa potrebuje asociacijo za trajni mir in če so bili argumenti proti globlji in polni integraciji še toliko glasnejši, dogodki zadnjih let kažejo, da druge izbire ni. Če želi ohraniti svojo kulturo, način življenja in navsezadnje mir ter vse to še naprej promovirati v svetu, se mora podati v polno politično integracijo. Ključ do te je jezikovna integracija. 

Skupni jezik, temelj skupnosti

Potrebujemo skupni jezik ali lingua franca, ki bo povezoval 24 lingvističnih delov EU. To je nujno za njeno administrativno, politično in ekonomsko učinkovitost; bržkone še bolj za grajenje pripadnosti, skupnosti in identitete.

Angleščina je do neke mere začela zavzemati to vlogo. Postala je vse od povezovalnega jezika študentov na izmenjavah Erasmus in poslovnega sveta do najbolj uporabljenega jezika organov EU. Kljub tej neverjetni prikladnosti ne more biti kandidat za jezik Evrope. 

To je lahko samo jezik, ki v kolektivni zavesti vzbuja zgodovinske spomine, vezane na našo kulturno enovitost. V najboljšem primeru je angleščina mednarodni, kozmopolitanski jezik, ki izven anglofonskega sveta nima kulturne pripadnosti. V najslabšem je jezik ameriškega kulturnega imperializma. Edini kandidat za to vlogo je jezik, ki je v glavah mnogih mrtev: latinščina.

Prek imperijev do diplomacije

Latinščina je bila v zgodovini – zraven judeo-krščanske tradicije in grško-rimske filozofije – eden glavnih kulturnih skupnih imenovalcev Evrope. Bila je uradni jezik evropskih imperijev, kot sta rimski in karolinški, ter jezik zahodne krščanske cerkve, okrog katere se je v srednjem veku vrtel evropski mednarodni red. Bila je jezik diplomacije in intelektualcev skozi renesanso in do novega veka, kjer je začela izgubljati mesto proti francoščini in kasneje angleščini – nacionalnima jezikoma posameznih držav. 

V znanstvenih publikacijah, političnih sloganih (kot je slogan EU) in frazemih ima še danes posebno mesto na stari celini. Ta zgodovinska povezovalna vloga latinščine kot edinega skupnega jezika razdrobljene celine jo naredi za edino kandidatko jezikovne, s tem pa politične in kulturne integracije večjezikovne EU.

Na tej točki marsikdo še ni prepričan. Prvi očitek je, da to glede na evropsko raznolikost, ni politično viabilno. Drugi je, da latinščine ni mogoče obuditi, saj skoraj nima aktivnih govorcev. Poglejmo, če države, ki so šle skozi podobno jezikovno integracijo, nudijo inspiracijo za sodobno stisko Evrope. Preučimo kitajski, indijski in izraelski primer.

Kitajščina in več kot milijarda govorcev

"Kitajci imajo različne jezike v različnih provincah do te mere, da se med seboj ne razumejo ... [Oni] imajo tudi drug jezik, ki je kot univerzalen in skupen; to je uradni jezik mandarinov in dvora; med njimi je kot latinščina med nami ..." (Valignano, 1542–1564).

Kitajska se je v preteklosti soočala s podobnimi izzivi. Razne regije in province so razvile svoje jezike, ki niso bili medsebojno razumljivi in so oteževali administracijo. Zato so dinastije razvile standardizirane administrativne jezike – mandarinščine – večinoma temelječe na dialektih (v Evropi bi jim rekli ločeni jeziki) mest okrog takratne prestolnice.

Moderna doba je prinesla koncept sodobne države in bolj prepletene odnose znotraj nje, zato je bila prisiljena posnemati Zahod in se podati v globljo jezikovno integracijo. Takratna mandarinščina – 'pekinški dialekt', ki je bil v dinastiji Ming jezik dvora – je na začetku 20. stoletja postala baza za prvi nacionalni jezik, standardiziran na podoben način kot tisti v Evropi. 

Ta proces je dodatno poglobila kasnejša Ljudska republika Kitajska, ki je standardizirano mandarinščino še striktneje implementirala v šole in medije. Danes ima Kitajska kljub raznolikosti prvič v zgodovini jezik, ki omogoča komunikacijo med vsemi državljani in vzbuja občutek nacionalnega ponosa in enotnosti. Nekdaj le jezik, večinoma omejen na območje Pekinga, danes kot prvi ali drugi jezik govori največ ljudi na svetu.

Hindijščina in njen pospešek

Drugi primer je Indija. Zgodovinsko morda še bolj politično razdrobljena kot Evropa in zagotovo bolj kot Kitajska. V mnogih ozirih je situacija, v kateri se je znašla v 20. stoletju, podobna tisti, v kateri je Evropa v 21.

Zgodovinsko neenotna civilizacija, ki je zaradi zunanje grožnje prisiljena k razmisleku o skupni identiteti in enotni državi. Dežela več kot tisoč jezikov, ki kot Evropa svoje odločitve naposled sprejema demokratično in kjer imajo njeni deli visoko mero politične avtonomije. To ji je (in ji še) kot nam danes nekoliko oteževalo jezikovno integracijo – za razliko od kitajskega primera.

Leta 1949, dve leti po osamosvojitvi od Združenega kraljestva, Indija za uradni jezik sprejme verzijo hindijščine – s tem bi postopoma izrinila angleščino, ki je do takrat večinoma zavzemala to vlogo. To postane zaradi povezave s svetim jezikom hinduizma (sanskrtom) in kulturno dominantnim severom Indije ter želje biti jezik, s katerim se lahko ta mlada, ogromna in raznolika država kulturno poistoveti.

Veliko Indijcev, ki ne prihajajo iz regij tradicionalno asociiranih z različnimi jeziki hindijščine, njene standardizirane različice ni želelo sprejeti za svoj drugi jezik. Ne glede na to njena raba s pomočjo kulturnih sil, kot sta Bollywood in vladna promocija, hitro raste.

Večjezikovne države lahko najdejo skupni imenovalec

Ne Kitajska in ne Indija nista popolna primera jezikovne integracije. Kljub temu služita v dobrem in slabem kot primera Evropi, da obstaja precedens večjezikovnih, multikulturnih držav s širšim kulturnim imenovalcem, ki se poskušajo združiti pod manjšinskim, ampak kulturno pomembnim jezikom. Drug močan pomislek viabilnosti argumenta za latinščino je, da je za razliko od stanja mandarinščine in hindijščine takrat skoraj mrtev jezik. Tukaj se je za inspiracijo najbolje obrniti k hebrejščini.

Velika vrnitev hebrejščine

Hebrejščina, izvorni materni jezik antičnega Izraela, je v 19. stoletju veljal za mrtvega. Židi, ki so do takrat tvorili diasporo po Evropi, Severni Afriki in Bližnjemu vzhodu in so se preseljevali v Palestino ter gradili državo Izrael, niso govorili skupnega jezika, ampak jezik držav, iz katerih so prihajali. 

Skozi enega največjih lingvističnih čudežev so hebrejščino – edino kandidatko za skupni jezik z vidika zgodovinske kolektivne zavesti – na novo zgradili, vse od izgovorjave do novih besed. Danes je materni jezik večine Izraelcev in eden pomembnejših virov njihove pripadnosti državi.

Nastavki so, pristranskosti ni

Latinščina je v mnogih primerih boljši kandidat, kot so bili mandarinščina, hindijščina ali hebrejščina. Za razliko od prvih dveh nima asociacije na katero od regij znotraj politične entitete in ji tako ne moremo očitati pristranskosti. Za razliko od tretje ima standardiziran sistem, ki ga je do danes ohranjala papeška akademija za latinščino. 

Evropa je dom mnogih kultur in jezikov. Njena raznolikost je njena lepota, zato je vredna ohranitve. Vendar na enak način, kot je slovenščina podlaga slovenske identitete, mora nek drug jezik vseh Evropejcev zavzeti to mesto v Evropi. Ta se vedno bolj zaveda svojih kulturnih podobnosti in si želi politične integracije. 

Naj bo to jezik, ki je edini zares del skupne evropske, zgodovinske identitete. Naj bo to latinščina, ki nas lahko kot v preteklosti združi v raznolikosti.