Obe strani jo tudi razlagata vsaka sebi v prid. To pač bistvo prava dopušča. Vprašanje bo le, ali bo sodišče dalo prednost pravici do lastnine ali do posesti.
Javnost je seveda tudi tokrat razdeljena. Tako kot je vedno razdeljena pri vprašanju o drugačnosti.
Kdo ima prav? Skupina mladih, ki se idealistično podaja v reševanje sveta, ki beži pred komercializacijo in globalizacijo v svoj svet komune, kot mu pravijo, kjer lahko sami v sožitju s sabo in drugimi, brez pomoči države preživijo. Ali imajo mogoče prav Slovenske železnice, ki imajo cirkusa na Kurilniški in nezaželenih gostov čez glavo. Namesto mediacije je v spor posegla policija. Čeprav njen vrh zadnje dni vztrajno poudarja, da je politična opredeljenost posameznika za policijo brezpredmetna, v praksi policijska doktrina izzveni čisto drugače. Družbena angažiranost nosi politični predznak, ne glede na to, za koga se boriš.
Lanska afera z molotovko, ko je policija profesorja s Pedagoške fakultete javno obtožila, da naj bi pred italijansko ambasado odvrgel steklenico z vnetljivo snovjo, sodnega epiloga gotovo ne bo doživela. Iz preprostega in že večkrat slišanega razloga, da policija "storilcu diha za ovratnik". Komu, ne ve niti policija sama. Zanimivo je, da je lani na osnovi videoposnetkov policija ugotovila, da je D.Z., skupaj še z nekaterimi somišljeniki, pred veleposlaništvo tistega dne položil rože za žrtev demonstrancij v Genovi. Sum o potencialnih teroristih je bil za policijo utemeljen, pri D.Z.-ju so čez noč opravili hišno preiskavo, kjer so namesto dokazov o vnetljivih snoveh našli le nekaj sadik marihuane. V moralni in politični bran mu je stopil Urad za intervencije, ki je pozneje, zaradi zagovarjanja drugačemislečih, tudi sam pristal pod policijskim drobnogledom. Notranji minister naj bi (uradno je informacijo vehementno zanikal) pri svojem strankarskem kolegu celo lobiral, da bi asistenta na Fakulteti za družbene vede A.K., ki je prav tako polagal rože pred italijanskim veleposlaništvom, vrgli iz službe. Policija naj bi aktiviste zatem nadzorovala, jim prisluškovala in pregledovala elektronsko pošto. Policija je nadzor zanikala, kaj pa drugega. Begunci, prebežniki, socialno ogroženi, drugače spolno orientirani, samske ženske in še nekatere druge boleče točke družbene problematike, so bile toliko moteče, da je bil potreben poseben nadzor policije. Zlasti potem, ko so s politično angažiranostjo in jasno izraženim antimilitarizmom presekali pot uradne državne politike.
Ali je gruča mladih, ki v Luki Koper simbolno potaplja maketo ameriških raketnih rušilcev, grožnja državni politiki? Akcija je tako ali tako zvodenela. Uziji so napovedovali nove akcije in nove manifestacije, vendar je komplot zunanjega pritiska in osebnih interesov posameznikov mrežo brez hierarhije raztrgal, okoli novega leta pa so se isti ljudje ponovno našli v hiši Na tirih, ki so ji kasneje nadeli ime Avtonomna cona Molotov. Po pol leta uživanja avtonomnosti, so se medeni meseci med Molotovci in železnicami končali čez noč. Za kopico kulturnih, glasbenih, anarhističnih in politično angažiranih skupin, ki delujejo v Molotovu, vsekakor prehitro.
In tukaj se ponovi zgodba o prevelikih apetitih naše civilne družbe. Mesto Metelkova je naenkrat za vse kulturnike postalo premajhno. "Metelkova je institucija, Metelkova je skomercializirana," pravijo Molotovci, "za alternativo, ki se jo gremo, je neprimerna. Potrebujemo nov alternativni mladinski center, in zakaj nam tega, konec koncev, ne bi omogočila država." Argumentov proti temu nimajo, čeprav državnega sistema ne priznavajo. Molotovci so le izkoristili svojo demokratično pravico, da izrazijo svoje interese in reklamirajo svoje ideje. Pomembno je le, koliko si glasen. In tega se zavedajo tudi sami. Dialog z javnostjo, ki je pomemben faktor odločanja, je v primerjavi s komunikacijo Slovenskih železnic, naravnost idealen. Nočni klici o policijskih vdorih, dnevna obvestila, medmrežno komuniciranje, ustrežljivi in artikulirani sogovorniki, so le nekatere od piarovskih spretnosti Molotovcev, ki točno vedo, da šteje le glas javnosti, glas ljudstva.
Projekcija: folkloristi iz Kulturnega društva Srednji Kašelj so za prihodnje leto že napovedali zasedbo spodnjega dela Cankarjevega doma; na piki imajo Kosovelovo dvorano. Baje nimajo kje vaditi mulcertanc. V Cankarjev dom se nameravajo infiltrirati ponoči, v narodnih nošah. V primeru nasilne izselitve grozijo s priklenitvijo na direktorja kulturnega hrama. Blagor naši policiji!
Čaka nas vroče poletje!
