Lahko z vinom postanemo druga Švica?

V spomin se mi je močno vtisnil moj zadnji intervjuvanec, Craig z Nove Zelandije. Po izobrazbi je inženir, dolga leta je delal v tovarni, potem pa je konec osemdesetih zamenjal kariero in se posvetil vinogradništvu ter proizvodnji vina, čeprav izkušenj ni imel. Nihče na Novi Zelandiji jih ni imel, takrat sorte suvignon sploh niso poznali, letos pa so drugi največi izvozniki suvignona na svetu. Craig mi je dajal vtis skromnega kmeta, vendar letno proizvede več kot 14 milijonov litrov vina. Svetovni trg nikoli ne bi mogel osvojiti sam, osvojili so ga skupaj, skromni ljudje, novodobni kmetje kot on, ker so se znali povezati. Če uspe enemu, uspemo vsi, je bil moto Novozelandcev.

Med snemanjem smo obiskali Medano v Goriških brdih. To je naša Toskana ali Bordoux, če vam je ljubše. Vsakič, ko obiščem te kraje, dobim občutek, da sem nekje v tujini, daleč od Slovenije. Tik ob italijanski meji živijo naši najboljši vinarji, kot so Marjan Simčič, Aleš Kristančič, Dolfo Skočaj ali Stojan Ščurek. Z domačo žlahtno kapljico so osupnili še tako zahtevne svetovne kritike in pisce vin. Pripeljali smo se na parkirišče pred hišo Marjana Simčiča. V enem delu živi družina, v drugem je vinska klet, nad njo pa prostor za degustacijo in druženje. Občutek dobiš, kot da si prišel v nek luksuzen chateau snobovskih vinarjev. Zunaj vrt z angleško travico, bazen in čudovita panorama na idilične vinograde. Vendar se Marjan ne obnaša kot imperialist, vinarska zvezda, ki ga pozna svetovna vinarska elita. Deluje kot preprost človek, ki ljubi zemljo, trto, vino in tradicijo. Z vsakim kozarčkom, ki ga je natočil, se vedno osebno poveže z njim, kot da vsaka njegova steklenica nosi svojo zgodbo. Ti preprosti vinarji, ko so bili še fantje v zgodnjih 20. letih, so ob zadnjih izdihljajih Jugoslavije znali zagrabiti priložnost. V socializmu so čez okno opazovali sosede Italijane, kako izdelujejo vrhunska vina in jih prodajajo v najboljše restavracije v New Yorku. Razumeli so filozofijo, da če uspe eden iz vasi, bodo uspeli vsi. Morda je k temu botrovalo dejstvo, da so bili prijatelji že prej, ampak njihova poslovna pot je bila sila podobna tisti z Nove Zelandije, ki jo je omenjal Craig Anderson. Fantje iz Medane so skupaj kupili prvo prešo, izmenjevali znanje in izkušnje ter na trgu ponujali vino od vseh iz vasi.

Priznam, bilo mi je malo nerodno, ko me je enolog Dušan Brejc povabil na intervju v grajski vinograd na Ljubljanskem gradu, ker sploh nisem vedel, da imamo na gradu vinograd. To je nova pridobitev Ljubljane. Dušan se z vinom ukvarja že 35 let, prepotoval je cel svet, med sprehajanjem po vinogradu se je pošalil, da je izračunal, kako je v življenju zaužil več kot 120 ton vina, večino sem ga izpljunil, je povedal v smehu. Bil je odličen sogovornik, kot staro vino. Ni ga zanimala romantika in ostali "bullshit", ampak le ekonomija. Razdrobljeni smo, nepovezani in sovražimo, ko sosedu uspe. Nekoč se je vsak tretji Slovenec ukvarjal z vinarstvom, to je bil naš glavni izvozni artikel, naša tradicija pa je starejša od francoske. Bili smo povezani, uspešni in prepoznavni, a to je bil čas Avstro-Ogrske.

Konec prejšnjega tedna smo se odpeljali v najstarejšo vinsko klet v Sloveniji. Leta 1239 so jo ustanovili minoriti. Najprej smo si ogledali velikanske hrastove sode in vinski arhiv, kjer imajo steklenice še iz leta 1917. Kakšno bogatstvo hranimo in vse to smo ob prodaji Perutnine Ptuj prepustili Rusom. Najprej sem čustveno reagiral, kako lahko prodajamo tradicijo. Spomnim se, ko sem za oddajo Preverjeno pripravljal prispevek o Sečoveljskih solinah, ki so ob prodaji Telekoma postale koleteralna škoda. Zdelo se mi je, da se zgodba ponavlja. Vendar je imel direktor Ptujske kleti Vinko Mendle logične argumente, da je neumno lastnike deliti na domače in tuje, obstajajo odgovorni in neodgovorni lastniki, tako domači kot tuji. V primeru Ptujske kleti mi je med sprehodom razložil, da se tuji lastniki v samo poslovanje ne želijo vmešavati. Zanimajo jih le številke in če so dobre, ni bojazni, da bi klet klecnila, kot se je že zgodilo v nekaterih primerih, ko smo imeli domače lastnike.

V Ljubljani sem se sestal z najboljšim slovenskim sommelierjem Gašperjem Čarmanom. Brihten možakar, enakih let kot jaz, sredi tridesetih, in ni le odličen poznavalec vin, ampak je predvsem zelo sposoben in prodoren trgovec z vini. Je uvoznik tujih steklenic, v sodelovanju z Briško kletjo pa je ustvaril lastno znamko, ki jo prodaja po trgovinah tudi v tujini. Odpeljal me je v skladišče 12 metrov pod zemljo, kjer je temperatura odlična za hrambo dragocenih steklenic. Pričel je odpirati lesene zaboje, na katerih je pisalo Rothschild. Ta priimek nosi najbogatejša družina na svetu. Dobri so v bančništvu in v vinarstvu, se pošali. Posel je podoben in gradi se na zunanji podobi. Banke so stabilne, če imaš dobre bonitetne ocene, tudi vino se v svetu prodaja, ker ima dobre ocene, te pa dobi s podobo tradicije. Trenutno so Kitajci največji kupci francoskih vin, ne ker so boljša od ostalih, ampak ker nudijo zgodbo in z njo dobre kritike. To potrebujejo naša vina, krovno znamko in dobro zgodbo. Po enournem intervjuju sva prišla do bistva, da bi morali le kopirati dobro marketinško prakso, ki jo letos izvajajo Avstrijci.

Majhni smo v svetovnem merilu po številu prebivalcev in po velikosti države, ampak imamo ekstremne rezultate tako v športu kot v vinu. Vsi v svetu se združujejo, zakaj ne bi še mi iskali pametnega partnerja, če smo ekstremisti, lahko storimo ekstremno potezo. Združimo se s kletjo Rotshschild, našem vinu in bančništvu zagotovimo boljše bonitetne ocene. Morda je to pot do druge Švice.