Ironično nas na dan našega največjega bojevnika-poeta* prepričujejo, da je dilema tudi med kulturo ali vojsko. Najprej nekaj dejstev. Drži, da nismo leta 1990. Nič od ostalega, kar trdita Luka Mesec in Tanja Fajon, pa ne drži. Po vrsti – Slovenija nima nobene namere kupovati niti tankov niti bojnih helikopterjev. Nobene. In to vedo. Čeprav Luka Mesec pri tej temi ne ločuje jabolk od hrušk, je vseeno treba priznati, da Slovenija namerava kupiti orožje. Definicije so pomembne, sicer pristajamo na vsesplošni populizem, in če se Mesec pritožuje nad populizmom desnice, je dobro, da ga ne uporablja sam.
Zato je tudi pomembno, da vemo, kaj danes pomeni termin vojna. Da danes nismo v vojni ali da nam ta ne grozi, lahko drži, lahko pa tudi ne. Vojna danes ni linearna, enostavno definirana aktivnost zgolj držav, ni zgolj kinetični del na fizičnem delu ozemlja. Četudi si Mesec predstavlja jarke in tankovske ježe, je vojna 21. stoletja nekaj, kar je sicer protiargument srednji bataljonski skupini. Vojni med Armenijo in Azerbajdžanom ter med Rusijo in Ukrajino sta to v nekaj tednih jasno pokazali, ampak razumem, da je lažje uspeti s populizmom. Lažje pa ga je tudi razkrinkati. Prav tako ne gre za skrb za topove, kvečjemu bi potrebovali bolj mobilne havbice, pri čemer gre spet za populizem mimo dejstev.
Ideološka hinavščina. Zdravila ali orožje?
Globalni ali lokalni idoli ter ideologija Levice in SD se obračajo v grobovih. Socializem in komunizem sta namreč izjemno militantni tvorbi, vsi preživeli sistemi in ostanki teh sistemov po svetu pa svoje temelje še vedno gradijo na vojaških, pretežno obrambnih silah z visoko razvito vojaško industrijo in visokim vojaškim proračunom. Venezuela, Kuba, Vietnam, Laos, Kitajska, Severna Koreja, Rusija, čisto na enak način kot ideološki antipol v ZDA.
Levica in SD svoj obstoj utemeljujeta tudi z narodno-osvobodilno borbo, borbo za svobodo, borbo proti avstrijski in nemški okupaciji. Seveda tudi italijanski in madžarski, ki ji sedanja oblast spet tako vazalsko dvori, in ne spregleda osvajanja Prekmurja (in še dlje) z drugimi sredstvi. Ampak SD in Levica stavita na partizanstvo. Vse lepo in prav. A včasih se zdi, da se mladi Mesec, ko govori o vojni, še najbolj identificira s prizorom iz filma Ne joči Peter. Ko se Magda in Dane nehata ruvati v hiši, pride mali Peterček na vrata: "Kaj pa je zdaj, a ne bom nič jedel?"
Zdi se, da je to partizanstvo, s katerim se identificira Mesec. Idealizirano in poenostavljeno razumevanje vojne skozi oči otroških primarnih potreb. Realnost življenja izven filmov in mirovniških gibanj pa je, da se je Franc Rozman Stane smrtno ponesrečil med preizkušanjem minometa, ne polente. Partizanski general bi se danes pred takšnim argumentom proti vojaški modernizaciji obračal v grobu.
Levica nas namreč figurativno prepričuje, da je dilema med polento in orožjem, vemo pa, da so bili partizani raje lačni kot brez Šarca.** Še v filmu je Dolfe raje iz polne restavracije odnesel Šarca kot kruh in vino.
Referendum proti Slovenski vojski. Antimilitarizem in mirovništvo
Levica bo modernizacijo vojske izkoristila za aktivacijo svoje baze, ki je v svojem bistvu bizarno ambivalentna. Podpira NOB in nasprotuje vojski. Podpira militaristične politične tvorbe in gibanja, nosi majice kubanskih poveljnikov in hkrati prezira grb Slovenske vojske. Poje ruske vojaške pesmi, občuduje Rdečo armado in kriči na Gardo Slovenske vojske (ta z rusko izjemno dobro sodeluje). V resnici gre za vrsto dvoličnosti in hinavščine. V resnici referendum, če bo do njega sploh prišlo, ne bo o nakupih in modernizaciji. Bo o tem, ali naj Slovenija sploh ima vojsko ali ne, čeprav je to vprašanje, ki ga Mesec vseeno ne upa izreči naglas.
Ima pa Mesec prav, ko pravi, da nismo leta 1990, čeprav je njegova protivojaška mentaliteta podobna. Zgrešil je le subjekt zamere. Mirovništvo in antimilitarizem proti jugoslovanski zvezni vojski sta bila od sredine osemdesetih in v devetdesetih razumljiva. Vojaški stroj JLA je mlel nabornike, vojaška mentaliteta pa je bila še vedno malo notranje paranoidna s primesmi hladne vojne. Slovenski naborniki so potovali na jug in tujce v vojaških šinelih je bilo težko jemati za domačo vojsko. Mirovništvo in antimilitarizem sta bila dva od ključnih sestavnih delov, ki sta – ironično skozi oboroženi vojaški spopad – prinesla tudi samostojno državo. Tokrat se brez dvoma pogovarjamo o naši vojski, ki ji Levica in SD že leta in leta delata veliko škodo.
Bodimo kot Švica. Miroljubni ali v resnici neškodljivi?
V zgodbi o mirovništvu se je treba zavedati še enega dejstva. Nasprotni pojem od miroljuben ni vojnoljuben. Težko bi rekli, da je Švica zaljubljena v vojaške spopade, prej bi rekli, da so miroljubni, kajne?
Naš večni omnipotentni ideal Švica ima izredno močno vojsko z naborniki, do zob oboroženimi resnimi rezervisti s puškami, pospravljenimi na svojih domovih, 240.000 vojaki, več kot 300 tanki, več kot 50 lovskimi letali, pa niso bili vpleteni v nobeno vojno že več kot 500 let z 200-letno priznano nevtralnostjo.
Slovenija je na drugi strani s političnim lomastenjem po obrambnih silah vojsko naredila invalidno. Slovenija tako ni miroljubna država, politiki so Slovenijo naredili za neškodljivo državo. Miroljubnost pomeni predvsem, da si sposoben ekstremnega nasilja, pa se ga nikoli ne poslužiš. Sicer si neškodljiv. Politiki, predvsem Instagram poveljnik Borut Pahor, so nas naredili vojaško neškodljive.
Izjava Tanje Fajon, da je vlaganje Slovenije v oborožene sile unikum v Evropi, je čisto zavajanje. V zadnjih letih so se skandinavske države odločno vrnile v močno oboroženo in dobro opremljeno naborništvo, na Norveškem celo obvezno tudi za ženske, Baltske države se močno militarizirajo, prav tako Poljska, Češka in večina ostale Evrope. Resnica je torej prav nasprotna. Slovenija je unikum v Evropi, ki je pustil, da so mu politiki, predvsem SD še z Borutom Pahorjem na čelu, uničili obrambni sistem. Teh 780 milijonov ne bo pokrilo luknje, ki jo je izkopal prav (ironično) #vrhovnipoveljnik.
Zakaj izbrati orožje
Novembra 2011 je v Amsterdamu Peter van Uhm, takratni načelnik generalštaba nizozemskih oboroženih sil, na srečanju TEDx razložil, zakaj razvite demokratične civilizacije potrebujejo moderno oborožitev. Zakaj mora biti monopol nad nasiljem in orožjem izključno v rokah močne države in močnih oboroženih sil in kaj se zgodi, če to vojsko naredimo invalidno, kot smo jo pri nas. Zakaj je izbira puške prav tako plemenita kot izbira mikroskopa ali peresa. Dilema nujne izbire med kulturo, znanostjo, zdravstvom in vojsko je lažna. Investicija 780 milijonov ne prihaja na račun vseh ostalih, temveč kljub njim in za njih, povrh pa je razporejena na pet let in prihaja po 12 letih popolnega zanemarjanja sistema, v sklopu katerega smo preštevali luknje v uniformah in odlepljene podplate čevljev. Za zdravstvo smo samo letos namenili dodatnih 140 milijonov, kar je 72 % več denarja. Podoben dodaten znesek bo dobilo gospodarsko ministrstvo, pod katerega spadajo blagovne rezerve. Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve je dodeljenih 36 odstotkov več sredstev za financiranje socialnega varstva in nadomestil družinskih prejemkov. Gre res za dilemo "Ali ... ali ...?"
Dileme so
Največja dilema je – kdo bo dal roko v ogenj, da kakšen tajnik kakšne vladne stranke, kakšen psiholog, nenadni poslovnež, brat od sestrine mame v tretjem kolenu ... v teh 780 milijonih ne vidi priložnosti za kakšen svoj stranski milijon, s katerim bi sestrična lahko plačevala položnice? Kogar je pičila kača, se seveda boji vsake niti, predvidena investicija v obrambo pa je razmeroma visoka. Tudi če je potrebna, se mora Matej Tonin zavedati, da ljudje ne njemu, še manj pa njegovemu šefu, Janezu Janši, ne zaupajo. Z razlogom. Zgodba teh razlogov se vleče od mariborskega letališča prek Finske, Avstrije, mimo Kanade na Dob.
Ta vlada ne more speljati čistega nakupa maske v vrednosti nekaj centov, pri respiratorjih že sanja o golfih, kaj šele da bi čisto speljala nakupe v vrednosti srednje bataljonske skupine ali transportnega letala. Matej Tonin ni človek, ki bi takšne nakupe načrtoval s skrivnim namenom provizij, toliko dobro ga že poznam. Še dosti bolje poznam načelnika generalštaba. Robert Glavaš je bil leta 1997, leta, ko je razneslo izraelsko havbico na Počku, moj poveljnik med služenjem domovini. V zadnjih 23 letih sva se srečevala redno, tudi ko je bil poveljnik misije v Afganistanu. Zanj vem, da ima pred vsemi najprej v mislih interese Slovenije. A ni vse odvisno od njiju in naivnost je lahko zaslepljujoča.
Vladam načeloma že izvorno ne zaupam, tej vladi ne zaupam z razlogom in po številnih izkušnjah. Janez Janša se sprašuje, zakaj si je na Finskem aplikacijo Covid naložilo 50 % Fincev, pri nas pa le 10 % Slovencev. Zaupanje. Zapravljeno.
Druga dilema je moralna, a ne v smislu "Zbogom, orožje", temveč v smislu karme.
Ali je stranka, ki je leta 2001 poskrbela za povsem nelegitimen referendum in razbila novelo zakona o umetni oploditvi samskih žensk, sedaj v moralni poziciji, ko poskuša dokazovati, da je referendum nezakonit? Takrat je le 35 % volivcev odločalo o pravicah manjšine. Bodo sedaj uspeli dokazati, da večina ne sme odločati o prihodnosti 6000 vojakov? No, seveda pa tudi o usodi Slovenije. O tem naj odloči sodišče, vlada je s svojo represijo in zgodovino izključevanja pustila prostor Levici za populizem in ekstremizem.
Edina prava dilema, ki je nasprotniki investicije ne odpirajo, je nakupovalni listek. Kaj bo vojska kupila. Glavno vprašanje in odgovor se skrivata 3500 kilometrov v smeri vzhod/jugovzhod. V Gorskem Karabahu, nekem za nas oddaljenem konfliktu, se je v vojni med Azerbajdžanom in Armenijo pokazalo, kaj pomeni srednja bataljonska skupina. Nakazalo se je že v ukrajinsko-ruskem konfliktu. Takšne srednje bataljonske skupine lahko danes nekaj dronov zradira v manj kot dveh tednih. Naj nekdo tudi razloži Luki Mescu, kaj je hibridna vojna, nenazadnje so jo iznašli v komunistični Rusiji. Naj mu nekdo razloži, kaj je peta dimenzija multidimenzijskega bojišča. Dilema in debata, ki so jo zamudili tako v Nsi kot tudi v Levici in SD. V tej strokovni debati bi Tonin zagotovo dobil več zaveznikov v opoziciji, Levica in SD pa bi se izognili populizmu. Ali je to res tako veliko za pričakovati od slovenske politike?
*General Rudolf Maister je izdal dve pesniški zbirki ter imel eno največjih zasebnih knjižnic tistega časa na Slovenskem. V reviji Vesna je objavljal pod psevdonimom Vuk Slavič, nato pa še pod imenom Vojanov, med drugim tudi v Ljubljanskem zvonu in Slovenskem narodu. Bil je zunanji član Zadruge, gimnazijskega skrivnega društva, katerega člani so bili tudi glavni pisci moderne.
**Šarac je bilo partizansko ime za mitraljez MG42, ki ga je uporabljal Wermacht med drugo svetovno vojno. Jugoslavija je na njem razvila svoj puškomitraljez pod imenom M53, vsaka podrobnost s kakšnim aktualnim slovenskim politikom pa je zgolj naključna.
KOMENTARJI (1007)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.