"Upor in sodelovanje z zmagovitimi in demokratičnimi protifašističnimi zavezniki je legitimacija, s katero se slovenski narod vse od takrat naprej legitimira," je prepričan Kučan, ki je ob tem ocenil, da je upor temelj slovenske samozavesti in ponosa.
Kučan je dejal, da je bila tudi odločitev za samostojno državo upor, in sicer upor proti zapiranju obzorij, kar je Slovence v stari državi vse bolj ločevalo od sodobnega sveta in izključevalo na njegovo obrobje. Za plebiscitom iz leta 1990 pa je po besedah bivšega predsednika najpomembnejša odločitev Slovencev za članstvo v Evropski uniji in zvezi NATO, s katerima imajo priložnost, da si kot del demokratičnega, razvitega in stabilnega sveta zagotovijo prihodnost.
Po besedah Kučana rastoče tveganje vojne, terorizma in grobega nasilja nad naravo govorijo, da je danes največja grožnja človeštvu njegova lastna nečlovečnost, etična in duhovna odgovornost pa postajata osrednji vprašanji na dnevnih redih evropskega dialoga, pa tudi dialoga med civilizacijami. "Po podpisu pogodb v Atenah in v Bruslju je pravo vprašanje, ali imamo v regionalnih in v svetovnem dialogu kaj povedati tudi Slovenci," meni bivši predsednik države, ki je pri tem prepričan, da so Slovenci Evropi in svetu dolžni razpravo o protislovni naravi sveta in o njegovi prihodnosti. "Notranji dialog o vseh teh vprašanjih postaja nujen, sicer članstvo v EU ne bo ničesar prispevalo k uveljavitvi Slovenije v mednarodnem prostoru. Nedavne izkušnje s premalo jasnimi stališči Slovenije do iraške krize so dovolj močno opozorilo. Država brez stališč ali država, ki daje vtis, da želi ugajati vsem, hitro izgubi verodostojnosti," je v svojem govoru ocenil Kučan.
Bivši predsednik meni, da je demokratična in odgovorna politika med drugim sposobna ustvarjati priložnosti za dialog, za sodelovanje tudi tistih, ki mislijo drugače.
Takšna politika je po njegovem mnenju sposobna tkati vezi pripadnosti in omrežja skupnih priložnosti. "Ne na trgovanju o delitvi oblasti mimo volje državljanov, ampak na iskanju skupnih stališč in določanju skupnih interesov. Sposobna je premisliti o podobi, ki ji jo v ogledalu kažejo državljani, ne da bi zaradi slabše podobe poskušala zamenjati ljudi. To velja tako za oblastni kot za opozicijski del politike. Vsakokratne parlamentarne volitve in nič drugega so tiste, ki v demokratični državi vselej na novo uravnotežajo politični prostor in presojajo, ali obstaja razlika med željami in realno podobo oblasti ter to razliko tudi odstranijo."
