Ksenija Benedetti ne razmišlja o politiki. 'Od takega življenja se umikam'

Ksenija Benedetti je na položaju šefinje protokola doživela polnoletnost. A po 18 letih se je odločila, da je čas za nove izzive. Če se je Primorka dolga leta v službo v Ljubljano vsak dan vozila iz Kopra, se bo zdaj, ko živi v Ljubljani, vozila v Koper, kjer bo predavala na Univerzi na Primorskem. 

Za strogim, urejenim videzom se skrivata sončna osebnost in umetniška duša. V gimnazijskem času je v glasbeni skupini Bela čokolada igrala klaviature. Leta 1990 pa je Ksenija Benedetti – takrat še Mahne – diplomirala iz muzikologije. Po diplomi se je zaposlila v Avditoriju Portorož, kjer je vodila kulturne dejavnosti. Sedem let kasneje je opravila podiplomski študij MBA. Svoje prve prave izkušnje v protokolu pa je nabirala v podjetju Metropol Group.

Julija 2000 jo je na mesto šefinje Protokola Republike Slovenije imenovala vlada Andreja Bajuka. Od takrat do danes je sodelovala z vsemi vladami – levimi in desnimi.

Skrbela je za izvedbo več kot 260 državniških obiskov na najvišji ravni doma in v tujini ter sodelovala še pri številnih državnih proslavah in pomembnih državnih projektih. Poskrbela je tudi, da je vse potekalo brez težav med prvo menjavo predsednika republike – ko je Milana Kučana nasledil Janez Drnovšek. In kasneje bedela tudi nad vsemi drugimi menjavami predsednikov. Kot pravi, je državi s svojim delom dala veliko, pri svojih 52 letih pa se je odločila, da nekoliko spremeni tok svoje poslovne poti. 

Dolgih 18 let ste "vzgajali" politike in pomagali, da smo v tujini oziroma pri tujcih pustili dober vtis. Kako zahtevna naloga je bila to? 

Politikov nisem vzgajala. Vedno poudarjam, da sem delala za državo in država so ljudje. Tako naj bi bilo, kajne? Nikoli nisem delala za konkretne osebe na določenih položajih, ampak vedno za funkcije. Torej, za funkcijo predsednika države, kdor koli je to bil, za funkcijo predsednika vlade, kdor koli je to bil ... Vedno sem na svoje delo gledala zelo profesionalno in neosebno. Verjetno so tudi zato vsi spoznali, da se ne nagibam na nobeno stran, ampak da vedno resno razmislim, kaj je v okviru protokola najboljše za državo. Drugo pomembno dejstvo, zakaj sem "zdržala" 18 let, pa je profesionalna in lojalna ekipa sodelavcev, ki je samostojni orkester, ki zna delati in jim popolnoma zaupam, zato je moje delo veliko lažje. Menim, da je ekipa sodelavcev pri skoraj vsakem delu izjemno pomembna. Tega se mnogi ljudje na raznih funkcijah, tako v gospodarstvu kot v politiki, ne zavedajo in svoje sodelavce premalo spoštujejo in pogosto tudi premalo plačajo, tudi ko jim zakoni, predpisi in dobiček to z lahkoto omogočajo.  

Se je velikokrat zgodilo, da tisti, ki bi morali, niso upoštevali vaših navodil? S kom ste imeli največ preglavic? 

Verjetno boste razumeli, da tega ne morem povedati. Ljudje smo različni. Večinoma je bilo delo izvedeno tako, kot smo svetovali, ne pa vedno. Veste, želim se zbujati tako, da se zjutraj lahko brez slabe vesti pogledam v ogledalo. Zato vedno iskreno povem svoje profesionalno mnenje. Ne morem pa odločati. Posamezni funkcionarji so tisti, ki odločijo, ali bodo upoštevali naše mnenje, ali ga bodo morda malo prilagodili, kar ni nič hudega, ali pa ga sploh ne bodo upoštevali. Takih, ki našega mnenja ne bi v ničemer upoštevali, ni veliko. Je pa res, da včasih moje profesionalno mnenje ni bilo vsem všeč, ker se namreč ni nagibalo na nobeno stran.  

Kateri dogodki so se vam najbolj vtisnili v spomin, na katere ste še najbolj ponosni? 

Največji izziv je bila priprava in izvedba predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije, ker ni šlo za enkraten dogodek, ampak je šlo za več dogodkov, ki so potekali šest mesecev. Priprave pa so trajale dve leti. To je bil res velik profesionalni izziv, na to sem iskreno ponosna. Tisti, ki so takrat – torej 10 let nazaj – službeno doživeli slovensko predsedovanje, ki so se udeležili tako imenovanih ministerialov in drugih dogodkov, še danes govorijo o naših odličnih pripravah in organizacijskih izvedbah. Tu seveda ne gre le za našo službo, močno vpeti v delo so bili tudi policija, Urad vlade za komuniciranje, JGZ Brdo, Ministrstvo za obrambo in ostali. Mogoče se je dober glas tako razširil tudi zato, ker so bila najverjetneje pričakovanja do slovenske organizacije nižja kot do drugih držav. Ta pričakovanja smo zelo presegli. Veliki izzivi so bili tudi kraljevi obiski. Obisk britanske kraljice Elizabete II., na primer, je bil prav posebno strokovno doživetje, pa tudi dvakratni obisk ameriškega predsednika Georgea W. Busha, trikratni obisk ruskega predsednika Vladimirja Putina – dvakrat v vlogi predsednika države, enkrat v vlogi predsednika vlade. Veliki izzivi so tudi multilateralni dogodki, kot so na primer Brdo-Brioni Process, ali pa daljnega leta 2001 srečanje 16 predsednikov srednjeevropskih držav v Sloveniji.

Koliko pa ste sami imeli priložnost spoznati vse te visoke goste, z njimi poklepetati? 

Odvisno od tega, koliko časa je obisk trajal. Ampak takšne priložnosti vedno so. To so trenutki v tako imenovanem "leru", vmes, ko moraš gosta peljati na določeno lokacijo ali pa z njim nekje čakaš in se ustvarijo trenutki za neformalni klepet. Značaji gostov so različni, tako kot so različni značaji vseh ljudi. Nekateri so bolj introvertirani, nekateri manj. 

Ali tuji gostje opazijo, ko gre kaj narobe oziroma ne gre po načrtih? Ponavadi je tako da, če je delo dobro opravljeno, se navzven niti ne opazi. Če se zgodi spodrsljaj, pa to opazijo vsi. 

Natančno tako, prav zato je naše delo pogosto zelo nehvaležno. Močno se pripraviš, veliko delaš, vse narediš in vsi dajo vse od sebe, potem se pa zgodi majhna napaka – da si nekje pozabil plašč od nekoga ali pa je nekdo zamudil odhod kolone, ker je šel na toaleto, odpove ozvočenje, prevajalec ne opravi dobro svojega dela ... In lahko se zgodi, da se vsemu ostalemu delu, ki je bilo narejeno "v nulo", zmanjša pomen. Eden največjih komplimentov za našo službo so bile besede šefa protokola španskega dvora, ki mi je ob koncu obiska rekel: "Ksenija, hvala. To je en zelo zelo redkih obiskov, kjer sem jaz počival, ker ste vi vse tako profesionalno pripravili in izvedli." Trudimo se, da ne prepustimo našega dela slučajem. Res pa je, da "Murphy" živi za vogalom in komaj čaka, da nam lahko kaj ušpiči.  

Se spomnite kakšne anekdote? 

Naše visoke predstavnike in goste večkrat vodim po določenih poteh iz ene sobe v drugo, zato je moja nočna mora (dobesedno), da sem jih vodila po napačni poti. Da smo prišli pred zaklenjena vrata in da sem bila v hudi zagati, kako priti do cilja. Druga nočna mora je, da nekje padem. Recimo, da hodim v dvorani Cankarjevega doma ob predsedniku in se pred vsemi kamerami spotaknem. To se lahko zgodi. Leta 2001 sem res padla, med obiskom japonske princese Sayako, ampak na srečo kamer ni bilo. In ravno tako se mi je v resnici zgodilo, da sem z dvema predsednikoma res prišla pred zaklenjena vrata, a k sreči so bila druga vrata le tri metre stran. Sicer se nihče ni zgražal, nihče ni grdo gledal, v bistvu smo se celo malo nasmejali. Če si se sposoben pošaliti na svoj račun in napaka ni prehuda, to ni nič groznega. Pa če obstaja razumevanje na strani predsednikov. 

Vaše delo v protokolu se nanaša tudi na to, kakšna darila podarjajo naši predstavniki tujim delegatom in kakšna sprejemajo. Kako je treba ravnati v primeru, da je prejeto darilo neprimerno? Denimo, živa kamela, ki jo je Pahorju podaril Gadafi ... 

Navadno smo vedno vključeni v izbor in izmenjavo daril, damo predloge in se tudi s tujo stranjo včasih o izboru vnaprej pogovorimo. Predloge nato potrdijo v kabinetih predsednikov ali pa se o izboru primernega darila še dodatno pogovorimo. Takšni ovinki, kot je bil ta, so zelo redki. Pri omenjeni konkretni izmenjavi daril izjemoma nismo bili vključeni. Ampak živali so se včasih v naši nekdanji državi zelo pogosto podarjale. To je bilo nekaj običajnega. Danes ni tako, danes se to ne počne več. Mi smo sicer britanski kraljici zaradi promocije Lipice simbolično podarili lipicanca, ki pa je seveda ostal v Sloveniji.  

Nekoč ste rekli, da svojega poklica ne dojemate kot poslanstvo, pač pa, da je to za vas služba, delo. 

Poslanstvo to zagotovo ni, to je profesija, ki jo opravljam, sem jo opravljala res z veseljem. So bile tudi kakšne nevihte, pa kakšni bolj sivi dnevi ... Ampak, načeloma me je to delo veselilo, ni pa to, kot rečeno, moje poslanstvo.  

Kaj pa je vaše poslanstvo? 

Nikoli nisem razmišljala o tem, da bi morala imeti neko poslanstvo. Želim imeti polno življenje, ki je ustvarjalno, ki je tudi popoprano kdaj, ki se kdaj iskri, ki je vedro. Tako življenje si želim in k temu sem vedno stremela. Tudi s sodelavci se znamo, ko so najbolj kritični trenutki in ko zaključimo delo, že naslednji hip pošaliti. Pomembno mi je, da lepo in kvalitetno živim. Lepo, seveda, po svojih lastnih merilih.

Vam bi se kmalu tako ali tako iztekel mandat, zakaj ste se odločili, da funkcijo zapustite že prej? 

Mandat se mi izteče marca prihodnje leto, odhajam pol leta prej. Imela bi možnost, da se na razpis znova prijavim. Odhajam prej, ker se šolsko leto začne oktobra. Pa tudi zato, ker mislim, da je prav, da nova vlada ob pričetku mandata postavi šefa protokola, s katerim bo sodelovala in delovala. Mislim, da je to zelo primeren čas.  

Kako se bo vaše življenje spremenilo z novo poslovno potjo? 

Predvsem moj službeni nahrbtnik ne bo več tako težak. Bolj se bom usmerila v izobraževanje in raziskovanje. Odhajam na Pedagoško fakulteto Univerze na Primorskem, kjer bom učila dva predmeta, ki sta nekako povezovalni element med vzgojo in primernim vedenjem, bontonom oziroma poslovnim protokolom. Mislim, da vsak učitelj, ki vzgaja otroke, to znanje res potrebuje. Poleg poučevanja določene snovi je zaželeno vedeti, kako izkazati spoštovanje učencem, staršem in drugim ljudem, ker potem mladi primeren način komunikacije prevzamejo. Ob tem bom predavala tudi drugim, poslovnežem, javnim uslužbencem oziroma komur koli, ki si bo to znanje želel pridobiti. Skupaj s Pedagoško fakulteto na primorskem pa v Ljubljani odpiramo Akademijo za poslovni protokol, ki se začne 16. januarja s predavanji enkrat tedensko po štiri šolske ure. Skupaj bo to 50 ur izobraževanja, poleg teorije tudi vaje in dril. Tega do sedaj v Sloveniji še ni bilo. 

Komu bo namenjena ta akademija? 

Namenjena je širokemu krogu ljudi v poslovnem svetu in javni upravi. Vsem ljudem, ki delajo z ljudmi na tak ali drugačen način in ki se ukvarjajo s komunikacijo in organizacijo dogodkov. 

Ljudi boste torej še naprej učili tudi bontona. Pa ga sami kdaj prekršite? 

Ah, seveda. (smeh) Brez skrbi. Včasih se recimo zagotovo preglasno smejem, rada se smejem. Zagotovo sem kdaj koga poklicala ob prepozni uri, mogoče sem se kdaj zmotila pri kakšnem naslavljanju. Ko sem doma, nikoli ne jem po pravilih, v zasebnem času se tudi ne oblačim po protokolarnih pravilih. 

Pravite tudi, da ljudi učite spoštovanja. Česa pa ljudje učijo vas?  

To je zanimivo vprašanje. Zelo veliko "dam" na svojih predavanjih, v podajanje snovi vložim veliko energije, saj res želim, da se slušatelji čim več naučijo. In obratno: slušatelji mi vračajo to energijo s svojim iskrenim zanimanjem, s svojim aktivnim sodelovanjem, s svojimi iskrivimi vprašanji. Ko sem nekoč na predavanju za startup podjetja govorila o primernem zunanjem videzu in pomembnosti prvega vtisa ter pokazala fotografijo neprimerno urejenih rok z umazanijo za nohti, je nek bister fant dejal: "Gospa Benedetti, odprl bom podjetje, ki se bo ukvarjalo s prodajo zdravih semen kmetom. Če bom h kmetu prišel z manikiranimi nohti, ne bom nič prodal, ker si bodo mislili, da sem neka fina rit." Odgovorila sem, da ima absolutno prav. 

Se vam zdi, da danes bonton v javnem življenju izginja? 

Ne bi rekla, da izginja. Je pa stanje neprimerljivo s tistim, kar je bilo pred 20 leti. Nismo več tako zategnjeni, tako zadrgnjeni. Kot je zapisal nek španski avtor knjige o protokolu, gre danes pri sodobnem protokolu za dobro organizacijo in za spoštovanje drugih ljudi. Kako to doseči? Tudi prek protokolarnih pravil. Pri protokolarnih pravilih torej ne gre za zategnjenost in omejevanje, ampak so pravila lahko pomoč pri komunikaciji, če jih znamo primerno uporabljati in prilagajati različnim situacijam.  

Med svojim delom se ves čas ukvarjate z rituali. Kako pomembni pa so ti v vašem vsakdanjem življenju? Jih imate? 

Nekaj jih je, verjetno. Vendar nisem vezana nanje in se jih ne držim kot pijanec plota. Moja jutra imajo nekaj vsakodnevnih ponavljajočih se trenutkov, ampak to niso rituali. Vzamem to, kar mi življenje da in s temi darovi ravnam spoštljivo in ustvarjalno.  

Se vam je v zakonu z Borisom Cavazzo pojavil kakšen nov ritual? 

Ne, o ritualih ne bi mogla govoriti. Se mi je pa življenje zelo spremenilo, na boljše seveda. Približno po 45. letu sem spremenila svoje življenje v več pogledih, tudi v odnosu do časa, ki nam je namenjen. V odnosu do tega, čemu ali komu svoj čas na tej Zemlji dam, podarim. Skrbno izbiram obdarovance. Verjetno je tudi to razlog, da sem se po toliko letih opravljanja svojega dela na mestu šefinje Protokola Republike Slovenije odločila, da poiščem nove izzive. 

Obstaja tudi druga plat Ksenije Benedetti, ki jo v zadnjih letih po malem razkrivate tudi na družbenih omrežjih. Denimo, vemo, da imate radi mačke, imate tudi tetovaže ...  

Imam tri mačke, eno v Ljubljani in dve v Kopru. Imam tudi tri tetovaže, kar se mnogim zdi nekaj izrednega glede na funkcijo, ki jo opravljam. Še vedno obstajajo predsodki glede mnogih zadev, tudi glede tatujev in tudi zato jih v službi in na predavanjih nikoli ne razkrijem. Moj prijatelj psiholog, doktor Aleksander Zadel, je dolgo nosil dolge lase. Veliko je predaval in bil (in je še) pri svojem delu zelo uspešen. Zelo lepe lase je imel in zelo dolge, skoraj do pasu. Kar naenkrat pa si jih je postrigel. Ko sem ga srečala, sem ga vprašala, zakaj je to storil. Rekel je, da je razlog v percepciji ljudi. Zaradi dolgih las je potreboval namreč dalj časa, da je ljudi prepričal v svojo strokovnost in profesionalnost.   

Predstavljam si, da je vaše delo tudi zelo stresno, ker morate poskrbeti za najmanjše podrobnosti. Kako se sprostite po napornih pripravah na dogodek, ko je vsega konec? 

Pri našem delu je zelo pomembno, da vidiš dva koraka naprej. Da si hudičev odvetnik, da predvidevaš, kaj vse se lahko zgodi. Na dogodku se ne moreš sprostiti, ves čas moraš biti pozoren in predvideti morebitna nepredvidena dogajanja. Po taki stresni službi človek potrebuje mir, veliko miru. Zelo rada imam naravo. Zelo rada grem na Borisov vikend na Notranjskem, ki je hišica v raju. Druga hišica v raju, ta je brez elektrike, pa je v Brkinih, v kraju, kjer se je rodila moja mama. Ti dve lokaciji sta moj akumulator.   

Bi zdaj, po 18 letih, ko pogledate nazaj, kaj storili drugače? 

Mislim, da ne. Mogoče bi bilo koristno, da se za določene reči ne bi tako vznemirjala. Da bi bolj sprejemala dejstva, da na določene odločitve pač nimam vpliva in da določenih dogodkov ne morem spremeniti. 

Vas je kdaj zamikalo, da bi sami odšli v politiko? Ste kdaj prejeli takšne ponudbe? 

Povabil je bilo kar nekaj, tudi zelo resnih. Vedno sem se zahvalila za povabilo, a sem ga zavrnila. Vabila še vedno prihajajo in še vedno jih zavračam. Pa se že govori, da bom zagotovo kandidirala za županjo Kopra. Ko so me novinarji povprašali o tem, sem se začela smejati in rekla: "Oprostite, jaz od takega življenja bežim, se umikam in me res ne zanima." Ne želim iti z dežja pod kap. Mislim, da sem za to državo kar veliko naredila. Eden od slovenskih vidnejših politikov mi je, ko sem mu povedala, da odhajam iz Protokola Republike Slovenije, rekel: "Ti si veliko več dala protokolu, kot je protokol tebi." In to se mi je zdel eden najlepših komplimentov.  

Mogoče veste, kdo bi vas lahko nadomestil? Boste sami predlagali koga? 

Ne, mislim, da to ni primerno. Oglasila se bom samo v primeru, če me bo kdo vprašal za mnenje, ki ga seveda imam že zdaj. Bi si pa želela, da to mesto ne bi bilo plod nekih političnih usklajevanj in trgovin. Da ta funkcija ne bi postala politična, ampak da bi to delo opravljal nekdo, ki ima zelo pošten odnos do države in do ljudi, nekdo, ki zna ceniti delo sodelavcev in ki bo z njimi spoštljivo ravnal. Nekdo, ki ne bo rektalni alpinist in ki ne bo dobil višinske bolezni, ko bo prišel na to mesto. To so moje želje. Še zmeraj me namreč malo skrbi za moje sodelavce. Nenazadnje sem z njimi preživela velik del svojega življenja in jim želim samo najboljše.