Trajna izključitev istospolno usmerjenih moških iz krvodajalstva je diskriminatorna

Za diskriminacijo sta po Lobnikovi oceni odgovorna ministrstvo za zdravje in zavod za transfuzijsko medicino, ki ju je varuh človekovih pravic že leta 2018 opozoril na potencialno neustreznost veljavne ureditve.

Po pojasnilih omenjenega zavoda, ki jih je zagovornik prejel med postopkom ugotavljanja diskriminacije, naj bi z letom 2022 tudi v Sloveniji imeli le še začasne prepovedi darovanja krvi, izbor krvodajalcev pa bo odvisen od tveganosti njihovega spolnega vedenja ne glede na njihov spol ali spolno usmerjenost.

V postopku ugotavljanja diskriminacije je Lobnik ugotovil, da je bila splošna prepoved darovanja krvi za vse moške, ki imajo spolne odnose z moškimi, pri nas uveljavljena zato, ker so ti glede na statistiko odkritih primerov okužb z virusom HIV izpostavljeni večjemu tveganju za okužbo. S trajno prepovedjo darovanja njihove krvi je zavod za transfuzijsko medicino poskušal zagotoviti, da bi bila darovana kri varna.

"S tako prepovedjo se izključi le del tistih, ki bi lahko imeli katerega od krvno prenosljivih virusov"

Podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje za obdobje 2009–2018 pa kažejo, da med novoodkritimi okuženimi z virusom HIV niso bili zgolj moški, ki imajo spolne odnose z moškimi. Okrog 16 odstotkov na novo okuženih žensk in moških je virus dobilo ob heteroseksualnem spolnem odnosu, 14 odstotkov na novo okuženih pa je bilo iz statistične kategorije neuvrščenih. Trajna prepoved darovanja krvi samo za istospolno usmerjene in biseksualne moške tako ne more biti ustrezno sredstvo za zagotavljanje varnosti darovane krvi, saj se s prepovedjo izključi le del tistih, ki bi lahko imeli katerega od krvno prenosljivih virusov, ocenjuje Lobnik.

Zagovornik je med postopkom na podlagi poizvedb ugotovil tudi, da je možnost okužbe z virusom HIV in drugimi virusi, ki se prenašajo s krvjo, odvisna predvsem od spolnega vedenja, ki pa s spolom in spolno usmerjenostjo ni nujno povezano. Ukrep vnaprejšnje in trajne prepovedi darovanja krvi za vse moške, ki imajo spolne odnose z moškimi, bi bil lahko milejši, in sicer bi lahko darovanje krvi začasno prepovedal le tistim, ki imajo več partnerjev ali tvegane spolne odnose.

Lobnik je ob tem ugotovil še, da se pri vsej darovani krvi že vrsto let preverja morebitna prisotnost nekaterih virusov. Poleg trajne prepovedi darovanja krvi za moške, ki so imeli spolne odnose z moškimi, je torej že v veljavi še dodaten način zagotavljanja varnosti krvi, kar dodatno potrjuje oceno, da uveljavljena ureditev ni edini možni način za zagotavljanje varnosti darovane krvi.

Zagovornik je v presoji sorazmernosti prepovedi darovanja krvi za moške, ki so imeli spolne odnose z moškimi, ugotovil tudi, da ta ukrep med drugim ohranja in širi predsodke o istospolnih odnosih ter utrjuje stigmatizacijo istospolne usmerjenosti. Stigmatizacija istospolne usmerjenosti pa sama po sebi ne zagotavlja večje varnosti v krvodajalstvu.

Le še na Hrvaškem, v Grčiji in Litvi

Družbi in posameznikom ukrep povzroča nesorazmerno več dejanske in potencialne škode, kot prinaša koristi, saj ob širjenju stigmatizacije posega v pravice posameznikov, katerih kri je v resnici varna, in njihovo kri po nepotrebnem zavrača. Ureditev zato po Lobnikovi oceni ni skladna z načelom sorazmernosti.

V EU le redke države trajno prepovedujejo krvodajalstvo vsem moškim, ki so imeli spolne odnose z moškimi. Poleg Slovenije imajo takšno ureditev še Hrvaška, Grčija in Litva. V ostalih državah trajne prepovedi darovanja krvi za vse iz te skupine oseb ni ali pa je zgolj začasna in odvisna od tega, ali je imel potencialni krvodajalec v določenem časovnem obdobju pred darovanjem krvi tvegan spolni odnos.