Sodu je izbilo dno med letošnjimi pogajanji o odkupni ceni pšenice. Kmetje nikakor niso mogli pristati na to, da vlada v pogajanjih ne sodeluje več. Kakršnokoli vplivanje na ceno bi bilo namreč v nasprotju z evropsko prakso. Minister Franci But je vseeno posegel in za 10 tisočakov dvignil subvencijo na hektar posejane pšenice. A kmetom to še vedno ni bilo dovolj. "Vlada ne more in ne sme regulirati cen, ker to počne samo plansko gospodarstvo socializma. Je pa vlada dolžna čimprej izenačiti neposredno plačilo na hektar subvencije s tistim v EU," pojasnjuje But. "Kmetje se zavemo, da smo vrženi na prosti trg, ki tudi uravnava cene naših pridelkov. Mi zato ne zahtevamo od države, da nam določa ceno," dodaja predsednik sindikata kmetov, Marjan Gorenc.
In nadomestila, ki jih vlada izplačuje, so res velikodušna. Lani smo tako iz državne blagajne kmetom namenili 45 milijard tolarjev pomoči. In glede na to, da je kmetov pri nas okrog 16 tisoč, pomeni to za vsakega kar 2,8 milijona tolarjev. A vendar bomo znesek v prihodnjih letih še povišali. "Država je letos dodelila približno šest milijard tolarjev več za različne oblike neposrednih plačil od lanskega leta, prihodnje leto pa jih namerava še za nadaljnjih šest milijard," dodaja But.
Povedano drugače. Če nadomestila letos v povprečju pomenijo le dobro polovico zneska, ki ga dobijo evropski kmetje, bodo že drugo leto dobili tri četrtine. Leta 2004 bodo glede nadomestil naši kmetje povsem izenačeni s svojimi evropskimi kolegi. Kljub vsemu vztrajajo, da so na robu propada.
"V smislu teh sprememb, ki se dogajajo, je res, da standard v slovenskem kmetijstvu pada, saj se kljub subvencijam znižujejo realne cene," pojasnjuje predsednik kmetijsko gozdarske zbornice, Peter Vrisk.
Poraja se tudi vprašanje, kako resne so sploh njihove zahteve. Protestirajo namreč še preden se je Slovenija z Unijo o kvotah, nadomestilih in drugih podrobnostih sploh začela pogajati. "Protestiramo zato, ker kvote, ki jih je vlada predlagala Bruslju, niso bile dovolj visoke," poudarja Gorenc.
Še najbolj zanimive pa so njihove zahteve. Strnili so jih v kar 38 točk in jih posredovali generalnemu sekretarju vlade. "Socialno stanje na kmetijah, mladi na kmetijah, enakopravnost kmečkih žensk, in druge, glavne zahteve pa ostajajo še vedno nerealiziran zakon o suši in odstavitev gospoda Kovača," dodaja Gorenc.
Prav slednja zahteva se zdi najbolj presenetljiva. Tudi direktorju veterinarske uprave, ki mu očitajo da je pri svojem delu, to je varovanju zdravja potrošnikov, preveč temeljit. "Slovensko kmetijstvo se sooča z liberalizacijo trga, s tem, da bodo cene, glede na evropske cene, upadle, sooča se tudi s tem, da mora opravljati določen nadzor, ki ga do sedaj ni imel, in to seveda boli," pojasnjuje Kovač. Kovač tudi ne razmišlja o odstopu, prav tako ga ne nameravata odpoklicati vlada in kmetijski minister But. Kmetje pa trdijo, da bodo vztrajali.
Sicer pa se nam v Ljubljani po ponedeljkovem puntu manjšine jeseni obeta še en, najverjetneje večji kmečki punt. 5. septembra bodo po isti poti korakali drugi kmetje, združeni v zadružni zvezi in kmetijsko gozdarski zbornici. Kmetje namreč v svojih prizadevanjih niso enotni in drug drugemu hodijo v zelje. Povezani bi v pogajanjih z vlado brez dvoma dosegli več.
