Kriza naredila svoje: čakalne vrste v svetovalnih centrih za otroke vse daljše

Na nas se je obrnil bralec, ki bi moral s svojim sinom, po nasvetu šolskega psihologa, še pred vstopom v 1. razred obiskati psihologa v svetovalnem centru. A šola se začne septembra, sin pa naj bi v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani na vrsto za obravnavo prišel šele čez osem mesecev, torej v začetku prihodnjega leta. Sprašuje se, čemu tako dolge čakalne vrste, še posebej, če nekdo potrebuje strokovno zdravniško pomoč psihologa čim prej, in ne po skoraj osmih mesecih?

Za odgovor smo se obrnili na direktorja omenjenega svetovalnega centra Zorana Pavlovića. Kot je povedal za 24ur.com, predšolski otroci niso njihova tipična populacija, čeprav imajo tudi nekaj takih, a od ministrstva za šolstvo nimajo nobenega naročila niti pristojnosti, da bi za predšolske otroke izvajali kakšno posebno nalogo, zaradi katere bi se morali oglasiti pri njih. ''Včasih ljudje iščejo mnjenje o zrelosti za šolo, ker so v dilemi, ali bi otroka že dali v šolo ali ne, ampak tega ne moremo tretirati kot neko nujno zdravstveno stanje,'' pojasnjuje Pavlović in dodaja, da so nujna stanja npr. šolska fobija, ki se lahko, če je hitro ne zdraviš, samo še bolj razvije. Za take nujne primere imajo tako prilagojen urnik, da lahko nekaj nujnih primerov takoj naročijo, se pa tudi tukaj termini hitro polnijo.

Sicer pa Pavlović pojasnjuje, da so njihova tipična populacija otroci, ki so normalno integrirani v šolo, ampak imajo učne težave, težave s pozornostjo (ADHD) in čustveno-vedenjske motnje. Imajo pa tudi veliko otrok s čustvenimi travmami in težavami z družinami, ki imajo za seboj težke in zahtevne ločitve, kar se odraža tudi na otrocih. ''To je naš delokrog,'' opisuje Pavlović.

V svetovalnem centru letno obravnavajo od 2.000 do 2.400 otrok in ''to je dolgoročna statistika, ki je pokazala, da ekipa toliko zmore'', pravi direktor centra in pojasni, da je od tega vsako leto 800 do 900 novih otrok, ostali pa so bili sprejeti v lanskem letu. Zelo malo jih ima dolgoročne obravnave. Otroci v ambulanto pridejo na leto v povprečju 5,5-krat, kar pomeni, da ima ekipa na leto okoli 13.000 obravnav. Vseh zaposlenih je v centru 30, od tega je okoli 22 strokovnjakov, ki v ambulantah delajo v dveh izmenah, ostalo pa je administracija.

Pavlović je pojasnil, da marsikdo od zaposlenih že dela nad svojimi kapacitetami, česar pa sam ne podpira, saj morajo preživeti na dolgi rok. ''Ena kolegica je lansko leto že doživela adrenalni zlom in te stvari se popravljajo mesece. In potem strokovnjaki manjkajo in jaz jih moram zaščititi,'' razlaga Pavlović in dodaja, da imajo v centru tako kapaciteto obiskov, kot jih lahko sprejmejo.

Opazili so, da so se v zadnjem času začele čakalne vrste strmo daljšati, kljub temu, da sami ne delajo nič manj. Tudi čakalno knjigo so odprli za dalj časa naprej. Zdaj, ko imajo elektronsko knjigo naročanja, je to namreč mogoče. In tako jo odprejo za celo šolsko leto vnaprej in se tudi hitro zapolni. ''To ni nekaj, kar bi nas veselilo, in tudi ne razumemo čisto dobro, kaj se dogaja. Vidimo pa, da so ljudje zaskrbljeni, da se jim zdi, da rabijo pomoč za stvari, ki bi bile včasih normalno narejene v šolskem sistemu,'' razloži Pavlović.

Veliko pritiska in stisk je opaziti v pomladnih mesecih, ker starši ne vedo, ali bodo njihovi otroci naredili šolo ali ne, opisuje in nadaljuje, da ob koncu šolskega leta interes za svetovalni center nekoliko upade. Ljudje gredo na počitnice in takrat malce zadiha tudi center. ''Včasih smo jeseni tako končali tiste primere, ko moramo otroke večkrat videti. Veliko primerov se zaključi s tem, da naredimo kvaliletno diagnostiko, podamo mnenje in priporočila šolam za prilagoditev in se otrok normalno vrne v šolo. Tukaj se ne zdravi samo otrok, ampak dobijo napotke tudi šola in starši,'' pojasnjuje Pavlović. Zdaj pa razlik glede povpraševanja po pomoči praktično ni več in ''iz takih stvari mi čutimo, da je stiska zunaj večja'', doda.

Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani je namreč edini svetovalni center v državi, ki ima tudi zdravstveni program. ''Približno pol naših strokovnjakov plačuje mesto Ljubljana, ki je tudi naš edini ustanovitelj. Mi nimamo nobenih formalnih povezav z nobenim ministrstvom, nobeno ministrstvo ne prevzema nobene odgovornosti za svetovalne centre, niti šolsko. Imamo pa pogodbo z zavarovalnico za izvajanje zdravstvenih storitev za 7,2 kliničnega psihologa in 2,1 psihiatra. Pa še polovico logopeda in polovico defektologa. Ekipo pa sestavljajo še pedagoginja in dve socialni delavki,'' pojasnjuje Pavlović.

Čeprav je center ustanovila Občina Ljubljana, ki delavce tudi plačuje, pa v center prihajajo otroci tudi od drugod. 45 odstotkov otrok prihaja iz Ljubljane, 50 odstotkov jih je iz širše ljubljanske regije, ostali pa od drugod. Sicer pa je pot do centra načeloma takšna: ko se pojavijo težave v šoli, in ko v šoli izčrpajo vse svoje možnosti, staršem predlagajo, da se obrnejo na svetovalni center. Starši se nato oglasijo pri otrokovem pediatru, ki izda napotnico v ta namen. O stopnji nujnosti odloča vodja ambulante. ''Četudi na napotnici piše, da je nujno, pa gre za disleksijo, mi tega ne moremo vzeti pod nujno,'' pojasnjuje Pavlović in dodaja, da jih vse večje povpraševanje po pomoči preseneča in ga tudi obžalujejo.

Težava pri vsem skupaj pa je, da država, zlasti šolski sektor nima definiranih programov, ki bi jih dala delati tovrstnim centrom. Ker se standard šolskih svetovalnih služb niža, predvsem ker imajo preveč dela z administracijo, pridejo otroci k nam prehitro, je jasen Pavlović. Poleg tega so z zakonom leta 2007 učne težave postale posebne potrebe. Za dodatno pomoč pri posebnih potrebah je potrebna odločba zavoda za šolstvo in za izvajanje individualne strokovne pomoči pri posebnih potrebah šole dobijo tudi dodaten denar. S tem se je izrazito povečala produkcija otrok s posebnimi potrebami in cela 'mašina' je pravzaprav popolnoma na robu zmogljivosti. ''Ampak to je problem šolstva. Mi imamo, kot veste, podhranjeno zdravstvo, mi ne moremo zaposlovati več in ekipa je tudi optimalno velika, tako kot je,'' razlaga direktor svetovalnega centra.

Na šolskem ministrstvu so pojasnili, da so učenci z učnimi težavami in oblike pomoči zanje v veljavni zakonodaji opredeljeni v Zakonu o osnovni šoli, ki določa, da so učenci z učnimi težavami učenci, ki brez prilagoditev oblik in metod dela pri pouku težko dosegajo standarde znanja. Šole tem učencem prilagodijo metode in oblike dela pri pouku ter jim omogočajo vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči.

Koncept dela ''Učne težave v osnovni šoli'' opredeljuje učne težave kot splošne in specifične ter določa pet kriterijev za prepoznavanje učnih težav. Med učence s težjimi oziroma najtežjimi učnimi težavami sodijo tudi učenci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, ki se jih v skladu z Zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami večinoma usmerja v izobraževalni program osnovne šole s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.

V skladu z zgoraj omenjenim konceptom se učne težave razprostirajo na kontinuumu od lažjih do zelo težkih, od enostavnih do zapletenih, od kratkotrajnih do vseživljenjskih. Prav tako se na kontinuumu razprostira pomoč oziroma podpora učencu, ki obsega pet stopenj in sicer:

1. pomoč učitelja pri pouku, dopolnilnem pouku in v okviru podaljšanega bivanja,
2. pomoč šolske svetovalne službe,
3. različne oblike individualne in skupinske pomoči (lahko jo izvajajo specialni pedagogi, učitelji svetovalni delavci),
4. mnenje in pomoč zunanje strokovne ustanove,
5. usmeritev v izobraževanje osnovne šole s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.

Glede na navedeno je potrebno pred uvedbo postopka za usmerjanje oziroma vključitve v prilagojeno izvajanje programa, učencu omogočiti pomoč in podporo na vseh štirih zgoraj omenjenih stopnjah. ''Logopedi, psihologi in defektologi nudijo dodatno strokovno pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj in ne učne pomoči, lahko prihajajo iz zavodov ali šol za otroke s posebnimi potrebami, lahko pa jih zaposlijo šole same, glede na obseg ur,'' pojasnjujejo na ministrstvu in dodajajo, ''da je vsaka diagnostika in pomoč otrokom, tudi iz svetovalnih centrov, za nas dobrodošla, zato s svetovalnimi centri tudi redno sodelujemo''.