V Haagu, pa ne le pri Miloševićevih zagovornikih, je moč slišati, da tožilci šele med sojenjem spoznavajo okoliščine razpada stare Jugoslavije. Torej skupaj s sodiščem, čeprav bi mu morali dogodke pravzaprav pojasnjevati z ustreznimi vprašanji pričam.
Kot je pojasnil nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan, je sam svojo vlogo pred sodiščem razumel kot: "Nalogo, da sodišču poskušam čim bolj pojasniti dogodke, po katerih se je odvijal scenarij razpada Jugoslavije in kjer so morebiti tudi korenine vseh tragičnosti, ki so se dogajale kasneje."
Domnevna zmeda seveda ustreza Miloševiću, njegovim pravnim svetovalcem in prijateljem sodišča. Zdenko Tomanović, Miloševićev pravni svetovalec, meni, da se je pri Kučanovem pričanju pokazalo, da je bil tožilec nepripravljen. Tomanović je ob tem še opozoril, da se to ni zgodilo prvič. "Ni se prvič zgodilo, da tožilstvo ni bilo na ravni tega procesa, ki so ga prav oni razglasili za sojenje stoletja," pojasnjuje Tomanivić.
Poleg tega obramba ustvarja vtis, da jim nenehno zmanjkuje časa. Kot je pojasnil eden izmed prijateljev sodišča Branislav Tapušković, je treba spoštovati čas in obveznosti vsakogar. "Toda ne morem razumeti, da v življenju nekoga ni mogoče najti dovolj časa za izčrpno izpraševanje o vseh nujnih zadevah," je nad odnosom tožilstva v primeru proti Miloševiću ogorčen Tapušković.
Ob tem pa tožilstvo potrpežljivo čaka na svoje dneve slave, kot da čas ni ovira, čeprav ga Milošević preživlja v ječi. Tomanović je svoje nasprotovanje odnosu do obtoženca pospremil z besedami: "Smo v fazi, ko tožilstvo vodi primer, potem, čez leto ali dve, pa je prišla faza, ki se imenuje primer obrambe. Šele takrat bo prišla na dan strategija Miloševićeve obrambe."
Miloševićeva obramba bo, glede na kupe zaupnih dokumentov, ki jih v zapor dobiva, nedvomno zanimiva. Miloševićeva epopeja pa naj bi sodni epilog dobila v letu 2005 – če se proces ne bo še dodatno zavlekel.
