Na predstavi o spolnih zlorabah otrok izkušnjo delila tudi gledalka

V tokratnem Popkastu sta nastopila Katja Markič, dramaturginja in producentka, in Jure Žavbi, dramski igralec, performer in producent. 

Ko je Žavbi kot študent dramske igre začel razmišljati o svoji magistrski nalogi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, je ugotovil, da ga zanima predvsem avtorsko gledališče. "Spraševal sem se, ali ima gledališče moč, da transformira družbo oziroma kakor koli poseže v družbeno mišljenje," je povedal in dodal, da bi rad spregovoril o tematiki spolne zlorabe otrok. Ocenil je, da je to še vedno zelo velik tabu. "Vem za kar nekaj primerov, da imajo ljudje to izkušnjo. Želel sem, da bi se o tem spregovorilo in da bi se zadeva nekam premaknila," je povedal. 

"Ko mi je Jure predstavil idejo, me je takoj pritegnila. Za sabo imam že nekaj avtorskih projektov, nikoli pa se še nisem ukvarjala z družbeno angažiranim gledališčem. Zdelo se mi je, da je o tej temi zelo pomembno govoriti," je povedala Markičeva. Pod predstavo so se sicer podpisali štirje avtorji, poleg Markičeve in Žavbija še Lara Wolf in Urša Majcen. Vsi so člani kolektiva REAKTOR. 

Začeli so raziskovanje tematike – ogledali so si več filmov, dokumentarnih filmov, skušali pridobiti čim več pričevanj, govorili so tudi s seksologom. Žavbi priznava, da se na začetku sploh niso zavedali, v kaj se spuščajo. "Bolj kot smo temo raziskovali, bolj smo ugotavljali, da je to ena res zelo težka tema. Še bolj, kot smo si predstavljali, pa že tako vemo, da je," je povedal. 

Izjemno sočutje v dvorani igralka vzbudi s prizorom zaslišanja v sodni dvorani, ko se popolnoma razgali

V proces so vključili tudi Združenje za moč, humanitarno organizacijo, katere poslanstvo je zagotavljati celostno psihosocialno pomoč in podporo žrtvam spolnega nasilja. "Prinesli so ogromno praktičnih izkušenj, od tega, kako izvajajo terapije z ljudmi, ki imajo izkušnje spolnih zlorab, pa do tega, kako jih spremljajo na sodnih obravnavah," pravi Markičeva. 

Prav del predstave, ki prikaže sodno obravnavo, je eden izmed tistih delov, ki se je gledalcev najbolj dotaknil. V dvorani nastane tema, z žarometi je močno osvetljena le glavna igralka, ki mora odgovarjati na vrsto težkih vprašanj, tudi takšnih, ki skušajo vliti dvom v storjeno dejanje in "očrniti" njen značaj. Pokončno stoji na podestu, vendar pa z vsakim vprašanjem sleče kos oblačila. S tem, ko se dobesedno razgali, je odlično prikazano, kako ranljivo se na obravnavah počutiti oseba, ki mora v dolgotrajnih postopkih večkrat ponoviti, kaj se ji je zgodilo. 

"Nedavno sem zasledil še ta nov podatek: v letu 2022 so na Policiji za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost prejeli 302 prijavi, od tega je bilo obsojenih le osem oseb. Ta odstotek se mi zdi zelo nizek," je poudaril Žavbi, ob tem pa dodal še, da je tudi število dejansko prijavljenih primerov zelo nizko. Številni zlorabe zaradi strahu ali sramu namreč sploh ne prijavijo. Še eden izmed razlogov, da oseba, ki ima izkušnjo spolnega nasilja, zlorabe ni prijavila, je dolgotrajni sodni proces. 

Sicer pa so v predstavo vključili tudi to, kako se v družbi trenutno govori o problematiki spolnih zlorab otrok, in spolno nasilje na spletu. "Pomagali smo si na primer s spletnimi forumi," je razložila Markičeva. Predstavili so tudi vpliv spolnih zlorab na dinamiko znotraj družinskih odnosov in posledice, ki jih zloraba na posamezniku pusti tudi v odrasli dobi. 

Po igrani uprizoritvi se igralcem na odru pridruži strokovnjak: 'Občinstvu damo prostor, da spregovori'

Predstava je dejansko sestavljena iz dveh delov. Po igrani uprizoritvi se igralcema in ustvarjalcem predstave na odru pridruži še strokovnjak, običajno predstavnik iz Združenja za moč, in začne se pogovor. Gledalci tako ne obsedijo s tem, kar so videli, pač pa se o tem tudi pogovorijo. Ustvarjalcem lahko zastavijo tudi kakršno koli vprašanje. 

Kot je povedal Žavbi, so si zamislili, da bi pogovor trajal do 45 minut, vendar pa so določena občinstva izkazala takšno zanimanje, da se je pogovor nadaljeval tudi do dve uri. "S predstavo nekako odpremo vsa ta vprašanja, v pogovoru pa želimo dati publiki prostor, da spregovori. To je bil vendarle začetni impulz, kako skozi umetnost, skozi gledališče spregovoriti o tej tematiki," pravi Žavbi.

Ustvarjalci so bili sprava sicer precej zadržani, ker niso vedeli, ali se bodo gledalci sploh odzvali. "Ampak so se zelo odprli, veliko spraševali. Kar nakazuje na to, da ljudje želijo govoriti o tej temi, pa nimajo priložnosti ali pa prostora. To se nam je zdelo tudi za nadaljnje delo zelo pomembno. Ustvariti varen prostor, kjer ljudje lahko spregovorijo o tej tematiki," pravi Žavbi. 

Ženska po predstavi prvič javno spregovorila o svoji izkušnji iz preteklosti

Kot je povedal Žavbi, so bili nekateri pogovori še posebej ganljivi. Navedel je eno izmed predstav, kamor je hči pripeljala svojo mamo. Kot običajno so po igranem delu predstave začeli pogovor. "In takrat je mama prvič javno izpostavila, da jo je prestava spodbudila k temu, da tudi ona s svojo hčerko spregovori o svoji izkušnji iz preteklosti. In to je bil sigurno eden najbolj ganljivih momentov teh pogovorov. Rekli smo si, evo, nekaj smo pa dosegli, že če je eden, je veliko," je povedal. Cilj, da bi torej več ljudi spregovorilo in se počutilo opolnomočene, je bil dosežen.

Predstavo so doslej, torej v dobrem letu, odigrali 18-krat, kar je za tako majhno produkcijo velik dosežek. Odigrali so jo v Ljubljani, Mariboru, Kostanjevici, Kopru in na festivalu v Bratislavi. Običajno je bilo med 30 in 40 gledalcev, največje je bilo občinstvo v Kostanjevici, kjer so igrali pred več kot 100-glavo množico. 

Žavbi nam je zaupal, da jih je bilo na začetku malce strah, saj niso navajeni tako velikega občinstva, a je bila izkušnja izjemno pozitivna. "Že med predstavo sva s soigralko čutila, kako poslušajo, kako ni tega zidu. Res jih je zanimalo vse, kar smo pokazali. Ta pogovor je bilo res težko prekinili. Ljudje bi še kar spraševali, pa smo morali zaključiti, ker je bil naprej program. So že zapirali," je povedal Žavbi. 

"V Ljubljani je prišlo nekoliko več gledališke publike, ki je v pogovoru spraševala bolj glede procesa priprave predstave, v drugih krajih pa smo se bolj dotaknili teme spolnega nasilja. Tam so bili zelo produktivni pogovori. Mislim, da se ljudje iz različnih krajev želijo o tem pogovarjati, samo priložnosti ni," je dodala Markičeva. 

Glede na odzive je lahko sklepati, da je povsem mogoče, da so nekateri obiskovalci predstave o vsebini spregovorili tudi s svojimi prijatelji, znanci ali družino. Tako pa je bil tudi cilj predstave dosežen – da se o temi spolne zlorabe otrok bolj odkrito govori. Tako se lahko opolnomoči žrtve, hkrati pa morda tudi prepreči kakšen napad ali prekine zlorabe, ki se morda ponavljajo. 

Pa načrti za prihodnost? Drugi del že uprizorili, nastaja tretji del

Cilj ustvarjalcev je, da bi predstavo pripeljali tudi pred srednješolce. "Ogledalo si jo je že nekaj pedagogov in vsi so rekli, da je predstava primerna za to starost. Predstava je dobila tudi priznanje zlata paličica, ki ocenjuje predstave, ki imajo tudi izobraževalno funkcijo. Z nekaj šolami smo že dogovorjeni, ker pa je opremljena tudi s pogovorom, pa je še toliko bolj primerna kot neke vrste delavnica," je povedala Markičeva. 

Žavbi je pripomnil, da bi bila predstava, če bi jo malo prilagodili, primerna tudi za višje razrede osnovne šole. "Gotovo bi radi izvedli še kar nekaj ponovitev," je dodal. Markičeva ocenjuje, da so mlajše generacije že na sploh zelo opolnomočene v smislu pogovarjanja o svojih mejah. "Če jim ponudimo platformo in priložnost, da se o tem še vodeno pogovarjajo s pomočjo strokovnjakov, je to lahko samo koristno," je prepričana. 

Prav pozitivni odzivi na predstavo pa so jim dali tudi zagon za naprej. Septembra lani so namreč v Mariboru premierno uprizorili drugi del predstave – KRIK: vrzeli. K projektu so povabili še dve drugi igralki, skupaj v predstavi torej nastopajo Jure Žavbi, Kaja Petrovič in Julita Kropec. "Tematizirali smo osebnostne meje (angl. boundaries) in se ukvarjali s tem, kdaj sami prestopamo meje drugega in kdaj čutimo, da so bile prestopljene naše meje," je povedala Markičeva. Dodala je, da je najbolj ključna stvar komunikacija, velik del pa odigra tudi empatija. 

V drugi predstavi sicer pogovora po predstavi ni. "Vsak mora svoje meje preizkušati in postavljati sam zase, mi lahko samo spodbudimo, da se o tem razmišlja," je pojasnila Markičeva. 

Tretji del predstave, ki se trenutno pripravlja, pa se bo ukvarjal s tematiko družine. Premiera bo predvidoma septembra letos v gledališču Glej.